Petek, 5. 12. 2014, 21.53
8 let, 7 mesecev
Slaviša Stojanović: Ob resnici bo marsikdo presenečen in šokiran
Ko je Ljubljančan vodil slovensko izbrano vrsto, so trpeli rezultati, ozračje okrog reprezentance je doseglo nizko, že skoraj zastrašujočo ravnodušno raven, okrog katere se je ovijala negativna energija. Slaviša Stojanović je doživel udarec, ki ga poprej, ko je s klubi bolj ali manj nizal uspehe ter osvajal lovorike, ni bil vajen. Ko je decembra 2012 predal žezlo Srečku Katancu, je napovedoval, da bo pojasnil okoliščine, zaradi katerih se ga je loteval nemirni spanec, a svojega čustvenega izliva resnice še ni predstavil. Ga pa namerava v kratkem. Zaupal nam je, da mu ni vseeno in da si želi olajšati dušo. Najverjetneje v zimskem premoru, ko se bo vrnil iz Belgije, kjer se pri Liersu spopada z nenavadnim izzivom in se še sam čudi, kaj vse ga je doletelo. Trenerski kruh lahko postreže z marsičim. V Beogradu je pisal zgodovino in postal srbski prvak, v Belgiji pa se srečuje z vlogo rešitelja. Prvič in, vsaj tako upa, tudi zadnjič.
V prejšnji sezoni ste spoznavali balkansko improvizacijo skozi prizmo zelo uspešnega trenerja Crvene zvezde, zdaj pa ste v zahodni Evropi. Ste v Liersu končno naleteli na mir in ugodje? Res je, v Belgiji je odlično vse razen rezultatov. Kar pa zadeva preostale stvari in podporo, je vse umirjeno in tako, kot tudi mora biti v enem klubu.
Kaj je bilo v Beogradu tako drugače? Pritisk. Skoraj ni bilo normalnega dne. Vedno je bil pritisk, nobene tekme nismo smeli izgubiti. Če pa smo jo, je nastala skoraj tragedija. V takem vzdušju ni lahko delati, a sem imel srečo. Naletel sem na fantastično skupino igralcev, ki se s tem niso obremenjevali, imeli smo strašno željo po naslovu prvaka. Ni jih zanimalo, ali bodo dobili plačilo ali ne. To se zgodi redkokdaj. Na tem področju sem imel srečo. Če bi se še oni obrnili stran, preprosto ne bi imel možnosti za prvo mesto.
V Srbiji so se ravno pred dnevi na naslovnicah spet znašle novice, da Crvena zvezda nima več niti za toplo vodo, kar je v Belgiji nekaj nepredstavljivega. Lahko povem, da veliko boljše ni bilo niti lani. Saj se še spomnite afere s šamponi in podobnih zgodb? Upam, da se bo stanje v Crveni zvezdi čim prej rešilo, saj ima veliko navijačev. Pa ne le med Srbi, na tekme prihajajo iz vseh krajev nekdanje Jugoslavije in tudi širše.
Bi lahko dejali, da vam je Beograd po stresnem in neuspešnem obdobju, ki ste ga preživeli v vlogi slovenskega selektorja, vrnil trenersko samozavest in dostojanstvo? Absolutno. Po vseh težavah, ki so se dogajale pred tem, sem spet stopil na noge. To je bila fantastična izkušnja, po kateri sem sam sebi odgovoril na marsikatero vprašanje.
Ste začeli že dvomiti o sebi, saj rezultati in splošno ozračje slovenske reprezentance niso bili vaši zavezniki? Bilo je že zelo tvegano. Če mi v Beogradu ne bi uspelo, bi bili vsi tisti, ki so imeli že tako veliko kritik na moj račun, še glasnejši, tako pa so vsaj za nekaj časa utihnili. Zdaj že čakajo na nove priložnosti, a s tem nimam težav. Zame je pomembno, da sem sam sebi odgovoril na vprašanja. Lepo je osvojiti državni naslov še kje drugje kot v Sloveniji.
Na rokah so vas nosili tudi nogometaši Domžali, ko ste z njimi dvakrat osvojili naslov slovenskega prvaka. Kako drugače je bilo na prepolni Marakani, ko so to naredili igralci Crvene zvezde? Tisti občutki ... Tistih 14 dni zaradi vseh tragedij in poplav niti ni bilo pravega občutka. Potem pa smo vendarle občutili pričakovanje pred tekmo, vsesplošno rajanje po osvojenem naslovu, pričakovanje predzadnje in zadnje tekme, polno Marakano in 50 tisoč ljudi, pomemben gol Nejca Pečnika, stoječe ovacije vsem. Vsi smo pustili dober pečat. In Nejc Pečnik in Dejan Kelhar. Tudi jaz sam, vsaj upam tako. To je bil lep občutek.
Ste Beograd nato prečrtali zaradi nezmožnosti igranja Crvene zvezde v Evropi ali ste se za slovo odločili že prej? Dejavnikov je bilo veliko. Preprosto nisem dobil jasnih zagotovil, da bo v prihodnji sezoni kaj drugače. Zagotovil o vsem. O velikih vprašanjih, financah, o tem, ali predsednik in uprava sploh ostajata ... Nisem hotel začeti priprav, potem pa dvigniti rok. Ker nismo igrali v Evropi, je evforija takoj ugasnila. Če bi igrali v Evropi, bi bilo 24 ur pred tekmo nemogoče sploh še dobiti vstopnico za ogled tekme. Zvezda ima v regiji štiri milijone navijačev. V povprečju smo imeli na tekmi 22 tisoč ljudi, na gostovanjih so bili štadioni razprodani.
Torej si izkušnja v Srbiji zasluži pozitivno oceno? Zagotovo. Ni preprosto voditi tako velikega kluba. Pa ne bi rad govoril v prazno in si povečeval ega. Preprosto je bilo tako, da te pričaka val kritik z vseh strani, nato pa je treba vse prepričati. Ko povlečem črto, je to fantastična zgodba.
So novinarska peresa v Srbiji bolj ostra kot v Sloveniji? So, a je razlika v tem, da v Srbiji kdo, ki naredi napako, nato pride do tebe in se ti opraviči. Ko je novinarska konferenca, se vsak predstavi in se podpiše pod besedilo. V Sloveniji pa krožijo le novice v slogu "slišali smo" ali "govori se". Nekaj se dela za hrbtom, objavljajo se nepreverjene informacije. To je zahrbtno. Težke besede so padale tudi v Beogradu, tudi na ulici, a se je potem lahko zgodilo, da so prišli isti ljudje k meni in mi čestitali, hkrati pa se čudili, kako sem lahko ostal kos temu pritisku.
Vaš odgovor, s katerim ste jih prepričali, je bil torej delo, s tem so prišli rezultati. To je edini odgovor. Če imaš za to seveda priložnost. V reprezentanci Slovenije nisem imel priložnosti, da bi kar koli spremenil, tukaj pa so mi dali priložnost, da lahko v določenem času spremenim zadeve, kot sem si jih sam zamislil.
Kaj pa je šlo narobe v slovenski reprezentanci? Zakaj še vedno čutite nelagodje, ko govorite o njej? Ni mi vseeno. Glede tega imam še vedno grenak priokus. V kratkem bom zagotovo dal velik intervju na to temo. Od takrat nisem dal nobene izjave, kar zadeva reprezentanco in to, kar se je dogajalo. Marsikdo bo presenečen in šokiran ob resnici, ki je takrat nisem želel izpostavljati, ker bi kdo mislil, da je to alibi ali pa kaj drugega. Preprosto sem pustil, da mine čas, v danem času pa bom o tem povedal marsikaj. In bom zelo konkreten. Želim povedati svojo zgodbo, da si olajšam dušo.
Kdaj pa boste to naredili? Mogoče že v začetku januarja, ko se vse umiri. Takrat imamo v Belgiji zimski premor in bom imel čas za te stvari. Napočil je čas, da se nekatere stvari pojasnijo, potem pa naj vsak pri sebi razmisli, kako bo zdaj gledal nanje.
Ko ste zapustili selektorski stolček, ste omenjali možnost, da bi o perečih zadevah spregovorili v javnosti v obliki omizja, skupaj s sogovorniki in kritiki. Tega nismo dočakali. Od vseh stvari so me preprosto oddaljili. Žalostno je, ko sem se hotel o tem pogovoriti s svojimi kolegi na trenerskem seminarju. A nekateri niso bili korektni. Preprosto so me prečrtali s seznama nastopajočih, ker nisem bil več selektor. Takrat bi lahko povedal kaj več, bilo je še vroče. Ko sem bil selektor, je nastopil trenutek, ko preprosto ni bilo v redu, karkoli že sem naredil. Ni bilo v redu, karkoli že sem rekel. In ni bilo v redu, karkoli sem se odločil. Čakali so samo na trenutek, da bi me pokončali. Beograd in Crvena zvezda sta mi vrnila vse, kar moraš imeti v sebi kot nogometni trener.
Ste s Srečkom Katancem, ki ste mu pomagali na delu v Združenih arabskih emiratih, on pa vas je nasledil na položaju slovenskega selektorja, ostali v stikih? Sem. Veliko sva bila povezana, ko sem bil še v Beogradu, tudi zaradi Nejca Pečnika in Dejana Kelharja. Z reprezentanco mu gre kar solidno, z malce več sreče bi se lahko osvojila še kakšna točka več, včasih pa dobiš kakšno tekmo tudi, tako kot pravi Srečko, čeprav si je nisi zaslužil. Začetek je soliden, zdaj pa bo treba zmagovati na tekmah, na katerih preprosto moraš zmagati, čeprav so manjše ekipe, od San Marina do Ferskih otokov, na zadnjih tekmah pokazale, da moraš ostati stoodstotno zbran prav na vsaki tekmi.
Ste spremljali prijateljsko tekmo s Kolumbijo, na kateri je selektor močno pomladil reprezentanco in ponudil priložnost tistim, ki igrajo veliko manj? Ne, žal si je nisem ogledal, sem pa prebral, da je igralo veliko igralcev iz slovenskega prvenstva. Kar zadeva vprašanje pomladitve, imam sam veliko svojih pomladitev v Belgiji in jih ne bi komentiral (smeh). Se bo že selektor odločil tako, kot je prav. Ko sem bil sam selektor, se mi je marsikaj zamerilo in zalomilo, da nisem imel večjega in širšega izbora. V zadnjem času so se pojavili novi igralci, mladi in perspektivni. Petar Stojanović, Benjamin Verbič. Roman Bezjak je zadnja leta v dobri formi, Damjan Bohar je tu ...
Ste z branilcem Maribora Petrom Stojanovićem, ta prav tako prihaja iz Ljubljane, v sorodu? Nisva v sorodu, sem pa dober prijatelj njegovega očeta. Petra poznam bolj bežno, se ga pa spomnim, ko je bil še pri Slovanu. Veseli me, da se prebija v ospredje in da bo, če bo imel malce sreče, zaigral v veliko zahtevnejši ligi od slovenske.
Zdaj igra pri Mariboru, udeležencu lige prvakov. Kako dobro poznajo vijolice Belgijci? Dobro. Maribor si je s svojimi igrami v zadnjih letih zaslužil velik status in ugled. V tem delu Evrope ga spoštujejo, v Belgiji vsi vedo, kdo in kaj je, kdo igra zanj in kdo vodi igralce. Maribor je postal dobra in velika blagovna znamka.
Olimpija jo poskuša posnemati, a ji še ne gre vse po načrtih. Preden ste odšli v tujino, je bilo veliko namigovanj, da bi se lahko preselili v Stožice. Je bilo v tem kaj resnice? Konkretnih ponudb iz Olimpije nisem imel. Oziroma ... Bila je le ena, a še pred odhodom v Dubaj, se pravi daljnega leta 2009. Od takrat nisem prejel nobenih ponudb. Sem pa že rekel, da dokler bosta v bližini kluba eden ali dva, ki sta že nekaj časa siva eminenca nekega ljubljanskega športa, ne bom prišel k Olimpiji.
Ste pa presenetili marsikoga in odšli v Belgijo. Novica, ko ste v začetku septembra prevzeli Lierse, je udarila kot strela z jasnega. Postali se prvi Slovenec, ki vodi belgijski prvoligaški klub. Po Crveni zvezdi nisem hotel trenirati do decembra, ampak si vzeti čas zase ter urediti zasebne stvari. Nato pa je na hitro prišla ponudba iz Belgije. Vse se je zgodilo čez noč, moral sem se hitro odločiti. Zavedam se, kako težko je danes dobiti pametno ponudbo v evropskih merilih, zato sem jo takoj sprejel. To je bila edina ponudba iz zahodne Evrope, nekaterim drugim iz drugih delov sveta sem se zahvalil.
V zadnjem obdobju se slovenskim trenerjem malce odpirajo vrata in v tujini pridobivajo status. Matjaž Kek dobro dela na Reki, Tomaž Kavčič na Kitajskem, Marijan Pušnik pred tem na Japonskem, kjer je bil tudi Zdenko Verdenik ... V Evropi pa je težko priti do priložnosti, sploh v zahodni Evropi. Vedel sem, da je Lierse na dnu lestvice in da bo sledil boj do zadnjega, nisem pa vedel, da je ekipa tako mlada. In nisem vedel, da mladi igralci nimajo nobenih izkušenj, ker pred tem sploh niso igrali na tekmah.
Kako je to mogoče, saj vendarle izhajajo iz mlajših kategorij? Tudi sam sem se temu čudil. A dejstvo je, da izhajajo iz akademije v Egiptu, kjer so trenirali po posebnem procesu. Do 17. leta so trenirali bosi, brez nogometnih čevljev, šele nato so si jih obuli, a so tudi takrat trenirali brez vratarjev, hkrati pa sploh niso igrali na nobenih tekmah. Tehnično so dobri, fizično tudi, a nimajo izkušenj, kar pa se v belgijski ligi, ko naletiš na izkušenega tekmeca, takoj pozna.
Ali bi se, če bi posebnosti o mlajših igralcih vedeli prej, sploh odločili za prihod v Belgijo? Dobro vprašanje. Če bi to vedel prej, bi močno premislil. Niti na kraj pameti mi ni prišlo, da so v klubu takšni mladi igralci. Težava pa je v tem, da jih je treba dati v igro, da nabirajo izkušnje. Taka je filozofija kluba. Po drugi strani potrebuješ rezultat, mladi pa še nimajo pravega občutka, kako se bojevati za točke, kakšne so linije, gibanje med tekmo, kakšni so nogometni triki z ulice. Tega ne vedo, ker so bili trenirani za isti sistem, v katerem pa je najbolj problematično, da niso bili trenirani za določeno igralno mesto. Trenirali so le za tehniko, hitrost in dobro obvladovanje žoge, sam pa sem se znašel pred izzivom, saj se ubadam s tem, kam jih sploh postaviti.
Kako si je lahko vaš klub sploh privoščil kaj podobnega? Predsednik je Egipčan, fantje pa so prvi rezultat njegovega vlaganja v akademijo. Pred leti je rešil Lierse pred finančnim propadom. Če ga ne bi, bi klub bankrotiral in odšel v peto ligo, to ponavljajo vsi v Belgiji. Pred začetkom sezone je odstranil osem najbolj izkušenih igralcev. Zdaj imamo od 13 do 14 igralcev pod 20 let, od tega jih je vsaj polovica starih le 18 let. Sezona bo težka. Ko sem prišel, smo bili v večjem zaostanku, zdaj smo nekako ujeli priključek. Je pa sistem tekmovanja v Belgiji zanimiv in hkrati čuden.
V ligi je 16 klubov. Če končaš redni del na 14. mestu, boš padel v skupino od sedmega do 14. mesta, vse pa se začne z ničle, saj se točke brišejo. In če si zadnji, še ne pomeni, da si izpadel, saj nato s predzadnjim igraš posebno končnico. Če pa si predzadnji, to tudi ne pomeni, da si že obstal. Kar zoprno.
Ste na predzadnjem mestu v prvenstvu, v nekem trenutku ste nanizali kar pet zaporednih porazov, a vas je vodstvo kluba skupaj s športnim direktorjem Tomaszom Radzinskim podprlo. Res sem bil pozitivno presenečen. Po petih porazih sem prevzel odgovornost. To je od trenerja moralno, oni pa se o tej temi niso hoteli pogovarjati niti v sanjah, kaj šele o načelu. Ta sezona je pač začrtana kot prelomnica kluba, treba je samo zdržati do konca. Deset igralcev so odslovili, od tega osem iz prve postave, govorimo tudi o nekaterih reprezentantih. Ne moremo jih nadomestiti kar čez noč. Potrebujemo tudi okrepitve. Nekatere slovenske kandidate sem že predlagal vodstvu kluba in se z njimi že pogovoril. Če mi bo uspelo pripeljati vsaj enega, bo to v redu.
V Srbiji ste osvojili prvo mesto in večinoma zmagovali, zdaj je položaj obrnjen. V Belgiji se krčevito potegujete za obstanek. Tega nisem navajen, a je tudi to del trenerskega posla. Najbrž moraš v karieri izkusiti tudi to in znati poiskati rešitev. To je zdaj druga dimenzija. Ponavadi sem pet, mogoče šest porazov doživljal v vsej sezoni, zdaj jih imam toliko, pa še nismo na polovici. Niti kot trener niti kot igralec nisem izgubil petkrat zapored, pa sem v nogometu že 30 let. Ni preprosto, dogajale so se nam tudi katastrofalne sodniške napake. Bili smo blizu, a hkrati daleč.
Po vsem tem, kar ste nam povedali, nas še bolj čudi, da vam je tako steklo, ko ste v nekem trenutku v štirih točkah osvojili kar deset točk. So vas tekmeci podcenjevali?. Najbrž. Tudi to se zgodi. Postali smo resen tekmec, začeli so se pripravljati na vas in iskati slabosti. A še vedno igramo zelo soliden nogomet, to nam priznavajo skoraj vsi. Žal pa se nogomet igra za točke. Za pridobivanje lepega vtisa obstajajo kakšni drugi športi, ne pa nogomet.
Med tednom ste izpadli še iz pokala, v osmini finala ste po podaljških izgubili s starim mariborskim znancem, klubom Zulte-Waregem. Počivalo je sedem, osem najboljših igralcev, igrala je mladina. Zulte-Waregem je dobra ekipa, lani je v njej igral tudi Thorgan Hazard. Sodniki nas ne marajo, brez razloga so nam izključili igralca, eno uro smo igrali brez enega, nato v 113. minuti zastreljali najstrožjo kazen, pred tem pa dobili gol in izpadli. Sodniki veliko piskajo proti nam, očitno je to še proces dozorevanja.
Boste ostali tudi v prihodnosti zvesti tujini in boste tam opravljali oziroma nadaljevali svoje poslanstvo? Težko je odgovoriti v tem trenutku. Nisem hotel trenirati do decembra, želel sem si vzeti čas zase, za družino. Vsa ta leta je bila na stranskem tiru. Življenje je lepo, če ga posvetiš vsem zadevam, kar zadeva šport in posel. So pa tudi še druge stvari. In družina je zelo pomembna.