Robert Pevnik: Rekel bom, da je to moja strast, da je to moje življenje

Sportal Umetnik z nogometno žogo in frizerskimi škarjami #video

Robert Pevnik v dresu Osijeka. Foto: osebni arhiv Robert Pevnik Danes 56-letni Robert Pevnik je nogometno pot začel na domači Polzeli, se kalil v Šmartnem in Šoštanju, nakar je še kot najstnik leta 1987 dobil priložnost v Osijeku. "Imel sem še nekaj drugih ponudb. A šel sem iz Šoštanja U18 v prvo jugoslovansko ligo. Bila je ena posebna tekma. Jugoslovanska reprezentanca je v tistem času hodila v terme Topolšica na priprave in je selektor potreboval eno neuradno tekmo. Naredila se je selekcija fantov iz Velenja in Šoštanja, predsednik kluba je prišel pome kar v šolo. In sem zabil dva gola ter opozoril nase. Tam je bilo nekaj trenerjev, oglednikov. Končal sem v Osijeku. Za reprezentanco so igrali vsi najboljši: Marko Mlinarić, Haris Škoro … Mislim, da je bilo 18:2, ampak jaz sem dal oba gola. Ne vem, kaj je selektor želel od te tekme, a se je zgodila."

Še danes je hvaležen za priložnost, ki jo je dobil v Osijeku. Prvič je dobil več minut v Nišu, ko se je poškodoval Ante Rakela, pa so ga soigralci poklicali iz hotelske sobe, češ da mora na novinarsko konferenco. A jim je moral le častiti kavo. "Mogoče sem bil še malo nezrel. Takrat te niso vsi trepljali po ramenih. Prišel si v garderobo, kjer je bilo 28 igralcev in so te enostavno vsi hoteli pojesti, ker si jim bil konkurenca. Mislim, da sem odigral 14 tekem. Celo tekmo sem igral s Crveno zvezdo. Odigral sem nekaj dobrih tekem, za kaj več pa mi je nekaj manjkalo. Recimo Davor Šuker je imel nekoga, ki mu je urejal šolske stvari, že takrat je igral za denar. Imel je celotno shemo individualnega razvoja, da je lahko razmišljal samo o nogometu. Jaz sem pa prišel iz Slovenije, s Polzele, iz vasi v mesto. Igrišče ni bila taka težava, bolj domotožje in preostale zadeve. Ko potrebuješ nekoga, da ti svetuje, da te pravilno vodi, pa ga nimaš. Vemo, da vsak vrhunski igralec v mladih letih naredi kakšno neumnost." Konec 80. let je šel v vojsko in se pozneje za kratek čas še vrnil v Osijek. "Moja zadnja tekma, ko sem igral 90 minut, je bila proti Rijeki. Izgubili smo z 0:1, ko nam je gol dal Fabijan Komljenović, ki je bil pred nekaj leti športni direktor Olimpije. Potem pa se je nekaj mesecev pozneje začela vojna."

Po uspešni zgodbi v Celju je prestopil v Olimpijo

Robert Pevnik se je v pogovoru za Sportal spomnil svoje nogometne poti. Foto: Matej Podgoršek Največ tekem, skoraj sto, je v prvi polovici 90. let odigral za Celje. To so bila njegova najboljša leta, dal je 11 golov. V sezoni 1993/94 so tretjo sezono slovenske lige končali kot četrti. "V Celju je bila odlična zgodba, boli me edino to, da takrat nismo osvojili pokala, čeprav smo bili zreli zanj. Imeli smo dobro ekipo, za Celje je igral tudi pokojni Suad Beširević, a nam ni uspelo, da bi postali državni prvaki. Sem pa vesel, da jim je zdaj uspelo dvakrat." Je pa prestopil v vrste prvaka, Olimpije in bil nato trikrat vpoklican tudi v slovensko reprezentanco.

"Trenutno se v Sloveniji ne more nihče kosati s Celjem"

Navdušen je nad zgodbo, ki jo v Celju piše Albert Riera. Foto: Jure Banfi Trideset let pozneje je Celje številka ena v Sloveniji, uspešno to sezono igra tudi v Evropi. "Zelo sem vesel, da se to dogaja v Celju, da Celje počasi postaja nogometno mesto. Ljudje, ki so prevzeli klub in so odgovorni, vedo, kaj delajo, in zato Celje raste kot klub. Ko sem bil pred leti prvič trener Celja, smo imeli neke ukrajinske investitorje, a se je na koncu izkazalo, da niso nič dali klubu." Danes je zgodba pod Valerijem Kolotilom povsem drugačna. "Postali so vrhunska organizacija, na ravni konferenčne lige. Našli so tudi pravega strokovnjaka. Riera se je odlično vklopil v to celjsko okolico, dosegel dobre rezultate. Pri njem izstopata igra in pa ta zmagovalna mentaliteta, kar prenese na garderobo in normalno potem pridejo uspehi. Je pa res, da je vse povezano z denarjem. Trenutno se v Sloveniji ne more nihče kosati s Celjem. Predvsem pa zelo dobro dela celoten klub. Vemo, da je že marsikdo veliko vložil, pa v Evropi in tudi v slovenski ligi ni mogel narediti ničesar. Čestitam Celju in naj to traja čim dal časa, da bodo ljudje vztrajali in da bomo še enkrat v Sloveniji gledali ligo prvakov. Lepo bi bilo, da se to zgodi v Celju." 

Čeprav je veliko odvisno od denarja, pa Pevnik poudarja, da je celjska zgodba dobra za celoten slovenski nogomet. "Riera kupuje najboljše igralce iz Slovenije, tudi iz druge lige. Prišel je branilec iz Primorja, pa Vidović iz Triglava, torej imajo dober skavting. Trener zna te mlade igralce dvigniti na visoko raven, zraven so pa še izkušeni, ki vodijo to skupino. Čeprav Celje igra v Evropi, nima poudarka na tujih igralcih. Imajo slovensko kakovost, zraven pa so dodali Kovačevića, Kvesića in tako naprej. To je ena pozitivna vizija tudi za slovenski nogomet."

"Takrat je bilo veselje igrati za Olimpijo"

Za Olimpijo je igral in jo pozneje tudi treniral. Foto: Vid Ponikvar Njegova prva zgodba pri Olimpiji se je leta 1995 končala že po desetih tekmah. "Takrat smo bili državni prvaki, ampak meni se je zgodila smola. Imel sem težko prometno nesrečo, ko sem šel na trening in sledila je dolga rehabilitacija. Potem sem naredil en korak nazaj in šel v Rudar. Nato sem imel še eno operacijo kolena." Na najvišjo raven se ni več vrnil, igral je še za nekaj drugoligašev, krajše obdobje tudi v drugi švedski ligi. Z največjim navdušenjem se je spomnil tiste sezone pri Olimpiji. "Ta Olimpija je bila odlična ekipa: Novak, Englaro, Vrabac, Benedejčić, pokojni Ubavić, Cimerotić, Rudonja, Bozgo, Zulić, Pavlin, Pevnik … Ufff! To je bila res vrhunska ekipa. Takrat je bilo veselje igrati za Olimpijo."

Robert Pevnik Foto: Vid Ponikvar Čeprav za Olimpijo ni igral veliko, ga pogosto povezujemo z njo. Zdi se, da je bil nanjo vedno navezan, pa čeprav je Štajerec. Klubu je ob koncu igralske kariere pomagal tudi v peti ligi, leta 2009 in 2019 je bil krajši čas tudi trener članske ekipe. "Posebna navezanost je bila iz otroških dni, ker je bila Olimpija v prvi jugoslovanski ligi. Oče je imel rad nogomet in smo veliko hodili na tekme." Tudi zato se je leta 2005 odzval na vabilo, ko je klub padel v peto ligo. "Imeli smo vrhunsko garderobo: Komočar, Židan, Pate, Englaro, Nikčević … zelo lepo je bilo igrati za to ekipo. A takrat sem že delal trenerske licence in sem dobil poziv iz Celja, ali bi šel za pomočnika Nikoli Ilievskemu. In potem nisem več igral za Bežigrad." Stopil je na svojo drugo karierno pot.

Odločitev za trenersko delo je bila zanj nekaj povsem naravnega. "Ko sem še igral v drugi ligi, sem že treniral otroke. Rad sem imel nogomet, rad sem delal z mladimi in hitro sem začel delati licence. In tako sem prišel do trenerske izobrazbe. Ko sem postal v Celju pomočnik trenerja, se je zgodba začela odvijati." 

"Večja odgovornost, ko si trener v mlajših selekcijah"

Tekme vselej spremlja na nogah. Foto: Blaž Weindorfer/Sportida Pravi, da je večja odgovornost, ko si trener v mlajših selekcijah. "Vplivaš na kariero otrok. Vemo, kakšni so danes starši. Vsi bi radi, da njihov otrok igra v Real Madridu. Vpelješ jih v svet in ne veš, kaj jih čaka. Da, ni vse lepo. V članski ekipi pa vemo, da je na žalost najpomembnejši rezultat, pa da ustvariš kakšnega igralca." Priznava sicer, da je za klube, kot so Celje, Maribor, Olimpija, jasno, da bodo gledali predvsem na rezultat, a manjši klubi bi morali gledati tudi na razvoj igralcev. "Ko sem vodil Aluminij, smo imeli tretjo ali četrto najmlajšo ekipo na svetu, a na koncu se gleda le rezultat, tvoje delo pokaže le lestvica. To je ozki pogled. Široki pogled pa je, ko vidiš, da iz tega Aluminija Jovan igra v Bravu, Jovanovića igrata v Kopru, Brest igra v Olimpiji. Še več bi jih lahko naštel. In tako vidiš, da si nekaj ustvaril, da si naredil nekaj dobrega za te fante."

Sportal Obetaven nogometaš, ki je uspešen družinski posel zamenjal za družbena omrežja

"Velikokrat sem dobil po glavi, ker sem pošiljal igrat igralce, ki so bili boljši"

Pravi, da se željam agentov ni uklanjal. Foto: Jure Banfi V slovenski prvi in drugi ligi se trenerji soočajo s številnimi pritiski: rezultat, uveljavljanje mladih, želje agentov, da igrajo njihovi igralci … "To je odvisno od kluba pritiski rezultata in razvoja igralcev so normalni. Koliko se agenti mešajo v politiko kluba, je odvisno od tega, ali klub to dovoli. Vemo, da v nekaterih klubih to zelo vpliva, v drugih pa so zelo trdni. V Celju je to zaprt krog in je samo trener tisti, ki odloča, kdo bo igral, je odgovoren za igro in rezultat. Verjetno pa vidimo težavo Maribora in Olimpije, ker se lahko zadeve hitro porušijo. Jaz mislim, da je osnova vseh prvoligašev, da imajo dobro nogometno akademijo in od tam črpajo igralce. Dobra je bila zdaj izjava trenerja Barcelone, da ni denarja za nakupe. In ko se kdo poškoduje, samo potrka na vrata Massie, njihove nogometne šole, in dobi odličnega igralca. Iz tega bi morali izhajati tudi slovenski klubi," razmišlja Pevnik.

Trenerji neradi govorijo o pritiskih agentov, ali jim sugerirajo, kdo mora igrati. Pa smo vseeno o tem vprašali tudi Pevnika. "Bom rekel, da sem velikokrat dobil po glavi, ker sem pošiljal igrat igralce, ki so bili boljši. Se pravi, da me ni toliko zanimal priimek, ni me zanimalo, od kod je, katerega agenta ima. Igral je torej najboljši na posameznem igralnem mestu, igralec, ki je dal največ za ekipo, ki je bil pozitiven in v danem trenutku boljši na igrišču, v boljši formi in za dano tekmo." In morda je našega tokratnega sogovornika prav to stalo službe. "Ja, mogoče. Pri Olimpiji pri Mandariću smo igrali res dober nogomet. Na pripravah sta se poškodovala dva igralca, a ekipa je sezono začela dobro, ekipa je zmagovala. Ne vem, ali sem imel samo en poraz. In ko sta dva ali trije igralci zadaj čakali na priložnost, je že bil ustvarjen pritisk, ker so bili to dobro plačani igralci. Brkić je denimo blestel, to je bila njegova pomlad. In ga ne moreš zamenjati, čeprav zadaj čaka igralec, ki je bolje plačan od njega." 

Pri Olimpiji se je v času Mandarića obdržal le osem tekem. Foto: Vid Ponikvar To je bilo leta 2019, ko je Pevnik Olimpijo vodil samo na osmih tekmah. Imel je štiri zmage, tri remije in res le en poraz. Bil je že peti trener Olimpije tisto sezono. "Glede na druge trenerje sem imel jaz odličen rezultat in odlično igro. Ampak to je nogomet, to je Olimpija." Ni mu všeč, da se pri nas podcenjuje slovenske trenerje. Prav bi bilo, da bi ti imeli glavno besedo, kot jo ima zdaj Albert Riera v Celju. "Če Riera da na klop Kovačevića, Josifova ... Ali če Riera v 20. minuti v Olomouci menja igralca, ker slabo igra. On se je tako odločil za dobro kluba. A on ima hierarhijo. Če bi bil pa to en slovenski trener, da bi tako menjal, ali da bi dal igralcem šest, sedem dni prosto, s čimer se jaz strinjam, saj si zaslužijo, bi bila pa to druga zgodba. Spraševali bi te, kaj delaš! Iz tega pridemo do tega izhodišča, da se premalo zaupa slovenskim strokovnjakom."

Sportal Tonči Žlogar diplomiral iz prava in ustvaril uspešno nogometno kariero

"Nikoli nisem dolgo ostal brez službe"

Najdlje je vodil Aluminij iz Kidričevega, dve sezoni in pol. Foto: Blaž Weindorfer/Sportida

Do leta 2019 je zamenjal več kot deset klubov, na klopi nobene članske ekipe se ni obdržal več kot leto dni. Pred leti je v nekem intervjuje dejal, da ni imel stricev iz ozadja. Zdaj pravi, da je pač dajal igrati boljše igralce. "Ja, mogoče so bile krive te odločitve, ki včasih so in včasih niso pametne. Bil sem trmast. Še zdaj dajem v igro igralce, ki so boljši in perspektivni, za katere vidim, da lahko napredujejo v nogometu. Mislim, da mi to dobro uspeva. Seveda tudi jaz sem bil kdaj kriv. Ampak kot trener hočem narediti najbolje, kar je možno v danem trenutku. Normalno pa, da vsem v klubu nikoli nisi všeč. Je pa res, da nikoli nisem dolgo ostal brez službe. Rad sem na igrišču, rad delam, verjamem, da delam zelo dobro. Tudi zdaj sem odlično pripravljen, fizično in psihično." 

Pevnik se je preizkusil tudi v vlogi televizijskega analitika. Foto: Vid Ponikvar/Sportida Čeprav je veliko menjal klube, ni nikoli izgubil volje za delo v nogometu. "Rekel bom, da je to moja strast, da je to moje življenje. Ko me bo enkrat minilo, ne bom več na igrišču. Potem bom samo brcal doma." S hčerko in sinom, ki oba prav tako igrata nogomet. Družina mu je na prvem mestu. "Ko sem šel v Bistrico, sem se malo prilagodil tudi družini, da imam več časa." V sezoni 2014/15 je bil trener na Poljskem, pa se je vrnil v Slovenijo prav zaradi družine, ko se mu je rodil sin. 

"To mene najbolj ubija kot trenerja"

Je pa en stvar, ki je v nogometu ne mara. "Najtežje so odločitve, katerega poslati igrat in katerega ne. To mene najbolj ubija kot trenerja. Vse je dobro do petka, vsi lepo trenirajo, imaš jih 20 ali še nekaj več, ampak na koncu jih je treba izbrati 18. To je pa najtežje. Druga je pa vse lepo: ustvarjati, tekme so strast."

"Sem edini trener, ki je pripeljal ekipo iz druge lige v prvo ligo prek kvalifikacij"

Kakšno veselje, ko so v Novi Gorici dobili dodatne kvalifikacije za uvrstitev v prvo ligo. Foto: Vid Ponikvar

Zadnji dve zgodbi sta bili za Pevnika uspešnejši oziroma daljši. Pri Aluminiju je najprej dve sezoni vodil ekipo U19, od marca 2022 pa do maja 2024 pa člansko (81 tekem, na katerih je dosegel 31 zmag). Na zadnjih tekmah sezone 2021/22 ekipe ni mogel rešiti pred izpadom iz prve lige. "Mogoče bi se dalo s kančkom sreče. Je pa zanimivo: prva tekma z Mariborom. Maribor je vodil 2:0, mi izenačimo na 2:2. Zabijemo za 3:2 in potem ga dobimo v 94. minuti. Druga tekma: Tabor. Vodi z 1:0, ga dobimo v 96. To je ta samozavest igralcev, ki se bojijo zmag, ker so bili v nekem krču." V sezoni 2022/23 so bili drugi v drugi ligi in si prek dodatnih kvalifikacij zagotovili prvo ligo. "Jaz sem edini trener, ki je pripeljal ekipo iz druge lige v prvo ligo prek kvalifikacij. Takrat je bila Gorica zelo dobra, ampak smo jih po domače povedano pojedli." V sezoni 2023/2024 pa so znova izpadli iz prve lige. Pravi, da se je z Aluminijem takrat korektno razšel, brez zamere. "Na Aluminij gledam zelo pozitivno. Žal mi je za fante in zase, da se ni izšlo. Naredil sem vse, kar se je dalo v danem trenutku. Je pa res, da je iz tistega gnezda prišlo deset ali 15 igralcev, ki zdaj igrajo v prvi ligi za Aluminij, Olimpijo …"

"Zdaj Bistrico vsi jemljejo resno"

Zdaj drugo sezono vodi drugoligaša iz Slovenske Bistrice. Foto: Matej Podgoršek Dva dni po razhodu z Aluminijem se mu je že javila Bistrica, ki jo zdaj v drugi slovenski ligi vodi drugo sezono. V ekipi Bistrice nima nobenega tujca. Ima mlado ekipo, zato je pomembna tudi psihološka priprava. Sam svoje igralce vedno spodbuja. "Treba jim je dati samozavest. V Sloveniji smo potrpežljivi za vse, samo za domače fante ne. A če si potrpežljiv, bo ta zrastel v eno lepo zgodbo. Ena  zgodba je recimo Danijel Šturm, ki je bil poškodovan, ko je prišel v Aluminij. Po poškodbi ni bil pripravljen in sva se pogovorila. Na prvi prijateljski tekmi je odigral 15, 20 minut. Počasi sva dvigovala formo in aprila je bil že top! Nared je bil za prvo ligo ali še za kaj več. In to je dokazal, ko je šel iz Aluminija v Domžale, iz Domžal v Celje, sledila je reprezentanca. S to zgodbo nogometaši vidijo, da kljub poškodbi, če Mariboru nisi zanimiv, lahko prideš skozi druga vrata do članske reprezentance. Če ti nekje ne uspe, greš drugam."

Z Bistrico so bili v prejšnji sezoni šesti, 13 točk za prvouvrščenim Aluminijem. Podobna uvrstitev se jim obeta tudi v aktualni sezoni, pa čeprav so poleti izgubili skoraj celotno prvo ekipo. Številni danes igrajo v drugih klubih v prvi ligi ali pa v Nafti, ki vodi v drugi ligi. "A smo sestavili zelo konkurenčno ekipo in zdaj Bistrico vsi jemljejo resno. In prišel je trenutek, ki ga sam najtežje čakam: da to, kar ustvarimo, zadržimo in pripeljemo ekipo še korak više." Po polovici prvenstva so šesti, osem točk za tretjim Taborom, sta jim pa precej pobegnila Nafta in Brinje (za 19 oziroma 17 točk). A v Slovenski Bistrici delajo še na čem drugem, ne le na rezultatih. Izboljšali so organizacijo dela v klubu. Prenovili so stadion. "Najpomembnejše je, da Bistrica postane nogometno mesto, kar v tem trenutku je." Imajo neprimerljiv proračun v primerjavi s tekmeci na lestvici, samo en igralec ima profesionalno pogodbo (če ne štejemo tistih, ki so pri njih izposojeni iz drugih klubov). "Ko pogledaš, koliko vlagata Tabor in Triglav, in si ti zraven njih. Ampak jaz še nisem zadovoljen in sem to povedal tudi fantom." 

"Upam, da mi bo kdo od sponzorjev rekel, da si želimo v prvo ligo"

Robert Pevnik želi z Bistrico v prvo ligo. Foto: Jure Banfi Sam si z Bistrico prej ali slej želi v prvo ligo. "Slovenska Bistrica je industrijsko, močno mesto, bolj kot recimo Kidričevo. Se pravi, da lahko v določenem času Bistrica pride še na višjo raven. Tako da je zgodba pozitivna in zato tudi vztrajam. Čeprav vsak odhod boli, ko ustvariš enega anonimnega igralca. Zdaj pa upam, da pridemo do te točke, da mi bo kdo od sponzorjev rekel, da želimo v prvo ligo. Da bo to realen cilj. Ampak druga liga je zelo kakovostna. Igraš na različnih igriščih, od umetne trave in slabega igrišča na dobrem igrišču, ni sistema VAR. Dobra je za razvoj mladega igralca."

Sportal Ivica Vulić: najboljši nogometaš slovenske lige, ki je postal izvršni direktor na zavarovalnici

Sportal Sani Trgo. Nogometni otrok Olimpije, ki se je zameril sreči.

Sportal Življenjska pot Muamerja Vugdalića, ki je junaško krvavel za Slovenijo