Prodaja čevlje, zvečer pa obleče dres in zapoje himno

Redki so prizori, ko so tribune olimpijskega štadiona v Serravalleju, kjer igra domače tekme izbrana vrsta San Marina, polne do zadnjega kotička. Morda le takrat, ko pride v goste resnična velesila svetovnega nogometa. Zanimanja za dvoboj s Slovenijo ni veliko. V domačem taboru menijo, da bo zadnjo kvalifikacijsko tekmo v tem ciklusu spremljalo okrog tisoč gledalcev.

Nogomet je v tej majhni državi, ki jo sestavljajo številni griči in očarljive utrdbe, priljubljen. Priljubljen pa je le takrat, ko je govora o najboljših italijanskih klubih. Nogomet je rekreacija in je namenjen kakovostnemu preživljanju prostega časa. Klubi poslujejo na amaterskih temeljih, prvenstvo pa je po kakovosti eno od najslabših v Evropi. Podobno velja tudi za reprezentanco, ki je v več kot 20-letni zgodovini odigrala že skoraj 150 tekem, dobila pa le eno. Porazi se nizajo, občinstvo pa se je s tem hitro naučilo živeti.

Deželica brez nogometnih profesionalcev

Nogometaši San Marina veljajo za dobrodošle tekmece, saj izgubijo skoraj vsako tekmo, njihov vratar pa je lahko srečen, če na tekmi prejme manj kot tri zadetke. Ko je letos gostoval v Stožicah, jih je prejel šest, pred tremi dnevi pa so bili Švicarji še bolj nemilostni in njegovo mrežo zatresli sedemkrat.

Vratar Aldo Simoncini je 29-letni študent, ki igra v domačem klubu in ne živi od nogometa. Ni izjema, podobno velja za vse izbrance Pierangela Manzarolija, tudi za kralja strelcev Andyja Selvo. Dosegel je osem reprezentančnih zadetkov in je z naskokom prvi strelec San Marina. Pred leti je okušal profesionalni kruh tudi v italijanski serie A, zdaj pa je star 39 let in počasi končuje kariero. Njegova soigralca sta tudi brata Matteo in Fabio Vitaioli. Enega izmed njiju bi skoraj srečali na delovnem mestu v športni trgovini, a je bil v ponedeljek odsoten. Upravičeno, saj bo danes oblekel državni dres in se spopadel s slovenskimi nogometaši.