Ljubljančan, ki bo končno osvojil srca Mariborčanov?

Toda Jasmin Handanović pač ni človek, ki bi silil v ospredje. Ko ga pljuvajo, je tiho. Ko ga hvalijo, je starejšemu bratrancu zvezdnika Samirja Handanovića nerodno. Pošten, družinski človek, ki na igrišču vedno daje vse od sebe. Ljubljančan, ki na rodno mesto nima najlepših spominov. Vsaj kar se nogometa tiče. V Mariboru je drugače, čeprav ga Ljudski vrt še ni vzel za svojega. Morda ga bo letos, saj brani v življenjski formi. Tudi v torek je z odliko opravil svoje delo, zato je prav, da tudi mirni, tihi 35-letnik enkrat stopi v ospredje.

Nova evropska tekma, nov uspeh. Ta tekma je bila za nas zelo pomembna. Za takšne obračune garamo celo leto. V maratonu, ki ga prinaša prvenstvo, se trudimo iz tedna v teden, da lahko igramo tako pomembne tekme. Zato smo toliko bolj veseli, da nam je uspelo. Verjeli smo v to, da nam bo in nam je. Ves trud se je izplačal. Verjamem pa, da še nismo rekli zadnje. Da se tukaj ne bomo ustavili. Spet bomo imeli priložnost, da se prebijemo v ligo prvakov. Glede na to, kako samozavestni smo, lahko napredujemo. Ob ugodnem žrebu nam prav gotovo lahko uspe. Imamo možnost, da si odpremo vrata nogometnega raja.

Zaklenili ste vrata, kar je Maribor popeljalo naprej. Lahko bi rekli, da ste prav vi glavni junak. Ne, zasluge za napredovanje imamo vsi. Od preostalih nogometašev, do strokovnega štaba in navijačev. Vsi smo živeli za to tekmo in se pripravljali nanjo. To, da nam je uspelo, je le plod homogenosti naše ekipe. Sam vedno pravim, da smo za vse odgovorni vsi. Od prvega do zadnjega. Ko zabijamo gole in jih prejemamo. Ko zmagujemo in izgubljamo.

Veliko dela niste imeli. Ste pričakovali, da boste bolj zaposleni? Bilo je podobno, kot je bilo na Cipru. Mogoče sem imel tukaj celo nekaj več dela, a moram priznati, da vseeno manj, kot sem pričakoval. Apoel je zaostajal, zato je moral napasti. Mislil sem, da bodo gostje večkrat poizkušali s streli od daleč, a so se želeli z žogo sprehoditi v gol, kar je bila le voda na naš mlin. Na sredini igrišča smo igrali zelo zgoščeno in nasprotniku nismo dopuščali, da bi si ustvarjal priložnosti. Na koncu smo zasluženo napredovali.

Z rezultatom 0:0, ki je navijačem paral živce. Žoga v vaši mreži in sanj o napredovanju bi bilo hitro konec … Najbolj pomembno je, da smo napredovali. Seveda nismo igrali na remi brez zadetkov, a tako se je pač razpletlo. V prvem polčasu smo igrali zelo dobro, imeli tudi nekaj priložnosti, v drugem delu igre pa smo se, verjetno podzavestno, preveč povlekli v obrambo in nasprotniku omogočili, da je pritisnil proti našemu golu. Res je, da smo imeli tudi kanček sreče, a ta spremlja pogumne. Pripravljeni pa smo bili na vse. Tudi na enajstmetrovke.

Nogometaši Apoela se po tekmi niso mogli sprijazniti z izpadom. S prstom so kazali na sodnika. Na obeh tekmah so kar nekajkrat padli v vašem kazenskem prostoru, a niti enkrat niso bili nagrajeni z enajstmetrovko. Že na prvi tekmi so vseskozi skušali izsiliti najstrožjo kazen, a jim sodniki k sreči niso nasedali. Delovali so bolj kot dramski igralci kot nogometaši, a moram priznati, da mi je ob eni takšni situaciji zastal dih. V 93. minuti prve tekme, ko je padel Hrvat Mario Budimir. Do kontakta je prišlo, sodnik bi lahko piskal, a k sreči ni.

So vam po zadnjem sodnikovem žvižgu Ciprčani sploh čestitali? Ne. Sam sem prišel do nekaterih in jim čestital za pošteno borbo. Moram priznati, da so bili sicer zelo korektni in niso provocirali. Le enajstmetrovke so si tako zelo želeli. (smeh) Verjamem pa, da so zdaj zelo razočarani in izgovore iščejo pri sodnikih. Ko izgubiš, je vedno tako. Tudi mi morda kdaj, ko izgubimo, ravnamo podobno, a v športu je treba biti pošten. Najprej je treba počistiti pred svojim pragom. Danes smo pač junaki mi. Oni so bili pred dvema letoma, ko so blesteli v ligi prvakov. In morda so takrat, ko so izločili Lyon, porabili ves kredit. Zdaj smo bili na vrsti mi.

V očeh navijačev morda glavni junak novega uspeha je Ante Čačić. Kakšen je trener, ki je na klop Maribora sedel pred začetkom sezone? Miren, predvsem zelo miren. Ta svoj način komunikacije in obnašanja uspešno prenaša na nas, kar je zelo dobrodošlo. Prav tako gre za trenerja, ki zelo teži h kombinatoriki v igri. Zelo stremi tudi k temu, da se vsaj igralec posamezno čim bolje pripravi tako na treninge kot tudi na tekme. Odličen trener je. Veseli smo, da ga imamo.

V Mariboru ste od leta 2011. Ste takrat, ko ste prišli, pričakovali, da boste tako zelo uspešni. Da boste trikrat zapored v Evropi odigrali vsaj dvanajst tekem? Kaj pa vem, o tem nisem razmišljal, ko sem prišel. Vem samo, da sem bil takoj navdušen nad tem, v kakšen klub sem prišel. Takoj sem videl, da se tukaj dela dobro, da je ekipa odlična. Že po prvih tekmah sem vedel, da bo šlo za uspešno zgodbo. Da bo tako zelo uspešna, si pa morda res nisem mislil. Trikrat zapored odigrati tako veliko število mednarodnih tekem na najvišji ravni ni kar tako.

Kljub vsem uspehom se zdi, da vas navijači še niso sprejeli za svojega. Ko zmagujete, vas ne omeni nihče, ko izgubljate, s prstom marsikdo pokaže na vas. Pri vratarju, toliko bolj pri meni, je pač tako. Tega sem vajen. Celo življenje se že soočam s tem. Pol sezone braniš odlično, potem pa pride slaba tekma in si zanič. Ne bom rekel, da mi je vseeno, ko slišim ali berem takšne in drugačne kritike, a sem se sprijaznil. Tudi zato sem nehal brati raznorazne komentarje, saj se ne želim še dodatno obremenjevati. Zavedam se, da ima vsak pravico do svojega mnenja in vsem ne morem biti po godu. Tako pač je. Vem pa, kakšni so rezultati ekipe, kar je najbolj pomembno in tudi dosti pove o mojem delu.

Ste Ljubljančan, ki brani za Maribor. Ste imeli zato kjerkoli – v prestolnici ali na Štajerskem - , kdaj težave? Ne, nikoli se nisem kregal z navijači. Če je kdo kaj pripomnil, sem bil tiho. Nisem tak človek, da bi se zapletal v incidente. Cenim navijače. Oni delajo svoje, jaz pa tudi. Razumem jih, a morajo tudi oni mene.

Po Ljubljani se mirno sprehajate? Tam živita oče in brat, sam sem v Ljubljani bolj poredko. Že od nekdaj sem imel rad morje, zato imam zdaj stalno prebivališče že nekaj časa v Kopru. Ko pa sem v Ljubljani, se počutim dobro, čeprav nanjo, vsaj kar se tiče nogometa in obdobja pri Olimpiji, nimam najlepših spominov. Ni nobenih težav. Tako kot jih ni niti v Mariboru.

Stari ste 35 let. Boste nogometno pot sklenili v Mariboru? Ne bi se pritoževal, če bi bilo tako.

Vam je Samir, bratranec, ki brani za sloviti milanski Inter, po zadnjem uspehu že čestital? V telefonu sem že videl njegovo sporočilo, a ga še nisem prebral. Prav gotovo je vesel, da nam je uspelo. Vseskozi spodbujava en drugega. Nič novega.

Vi boste spet igrali v Evropi, medtem ko se je moral on zadovoljiti zgolj z italijanskim prvenstvom. Lahko bi rekli, da vam celo zavida. Ne, kje pa. Dobro vemo, za kakšen klub brani. Inter gradi ekipo za prihodnost, prišel bo tudi njegov čas. Čeprav ne igra v Evropi, bo še vedno nastopal v italijanski ligi, ki je vrhunska, kar se tiče kakovosti in tudi zaslužka. Jaz sem tisti, ki lahko zavidam njemu. (smeh)

Morda pa Evropo dočaka v Barcelono, če k njej prestopi. Po eni strani bi si želel, da bi odšel tja, a dokler ima dolgoročno pogodbo z Interjem, je tako, da sam nima prav veliko besede pri tem, kako in kaj. Sicer pa ga o tem niti nisem spraševal. To je njegova stvar.

Vam zdaj, ko je član enega izmed evropskih velikanov, razkriva tudi kakšne skrivnosti, ki se jih je naučil v Milanu? Eden drugemu pomagava. Vse, česar se nauči novega, mi tako ali tako pokaže v reprezentanci. In obratno. Tudi Maribor ima namreč odličnega trenerja vratarjev v Dragu Kondiću. Z njim se odlično ujameva. Tudi zato je najino sodelovanje zelo dobro. Podobno velja tudi za Samirja, ki je od novega strokovnega štaba Interja, ki je v Milano prišel letos poleti, zahteval, da pripeljejo trenerja, s katerim je sodeloval v Vidmu. Takšne stvari so za vratarje zelo pomembne.