Petek, 6. 10. 2017, 6.00
6 let, 6 mesecev
Vzponi in padci slovenskega selektorja #fotozgodba
Kdo je sploh Srečko Katanec?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
6,13
11
Eden najboljših nogometašev, rojenih v tem delu Evrope, je v Sloveniji premikal številne mejnike. Podobno je bilo tudi v trenerski karieri, ko je slovenskim reprezentantom iz glave izbil občutek manjvrednosti in jih popeljal na dve veliki tekmovanji. V drugem selektorskem obdobju so veliki rezultati izostali. V nedeljo bo še zadnjič vodil Slovenijo, nato odhaja novim ciljem naproti. Ni jih še razkril.
- Srečko Katanec: Zapuščam klop Slovenije
- Je Katanec pripravil prostor za tujega selektorja?
- Kdo je mož, ki je potopil Slovenijo?
- Nesrečen poraz Slovenije, ki še upa na čudež
Četrt stoletja pozneje, zdaj že kot slovenski selektor na novem Wembleyju, je po četrtkovem porazu proti Angliji pred televizijskimi kamerami RTV Slovenija sporočil, da se v nedeljo poslavlja od vročega stolčka. Kaj pa je Srečko Katanec počel v četrt stoletja med obema Wembleyjema?
Zaradi zdravstvenih težav je kariero sklenil že pri 31 letih. Oblekel je tudi slovenski dres, sodeloval pri znamenitem remiju v Ljudskem vrtu (1:1), ko so sodniki spregledali veljaven zadetek Darka Milaniča proti svetovnim podprvakom Italijanom. Edini zadetek v slovenskem dresu je dosegel na gostovanju na Madžarskem.
Zelo mlad se je posvetil trenerskemu poklicu. Prvo priložnost je dobil v strokovnem štabu mlade izbrane vrste (1996), nato se je ustavil v Novi Gorici (1998). Kratek čas je v 1. SNL treniral vrtnice, nato pa je še istega leta prišla ponudba, ki se ji je po kratkem premisleku priklonil. Postal je selektor članske reprezentance in nasledil Bojana Prašnikarja, ki ni mogel opravljati dvojne vloge in zapustiti mesta trenerja NK Maribor.
Čeprav Katanec ni imel večjih selektorskih izkušenj, se je zelo uspešno lotil dela. V kvalifikacijski ciklus za EP 2000 je krenil pogumno. Slovenskim reprezentantom je zagotovil pogoje, ki se jih niso več sramovali. Prebivali so v boljših hotelih, se na tekme pripravljali na bolje pripravljenih igriščih in nosili kakovostnejšo igralno opremo. V glavo jim je vcepil, da lahko na krilih velike želje, borbenosti, sodelovanja in kolektivne zavesti posežejo bistveno višje, kot bi jim to pripisovala nogometna javnost. Ni se motil.
Poskrbel je za eno najlepših obdobij v kratki športni zgodovini mlade slovenske države. Z zlato generacijo, ki jo je znal našteti skoraj vsaj poznavalec nogometa, je šokiral svet in Slovenijo po odličnih predstavah v kvalifikacijah, v katerih je z zadetki izstopal Zlatko Zahović, popeljal na prvo veliko tekmovanje.
V dodatnih kvalifikacijah za Euro 2000 je izločil favorizirano Ukrajino, ki ji ni do napredovanja pomagal niti zvezdnik Andrij Ševčenko.
Po odmevni zmagi za Bežigradom, ki jo je zaznamoval spektakularni zadetek Milenka Ačimovića s polovice igrišča (2:1), je Katančeva četa na povratni tekmi v zasneženem Kijevu dosegla zlata vreden remi (1:1). Strelec izenačujočega zadetka Miran Pavlin je državico na sončni strani Alp popeljal v ekstazo, Katanec pa je v navalu sreče vsem navijačem čestitat srečno novo leto in vesel božič, čeprav je bila šele sredina novembra.
Na evropskem prvenstvu je bil Katanec najmlajši selektor. Najprej se je spogledoval z veliko zmago nad ZR Jugoslavijo, a so njegovi fantje v devetih minutah zapravili prednost treh zadetkov in igralca več na igrišču (3:3 v Charleroiju). Nato je pred več kot 12 tisoč slovenskimi navijači v Amsterdamu namučil Španijo (1:2), za konec pa še Norveško (0:0). Slovenija se je od prvega Eura poslovila ponosno, Katanec pa si je izklesal status ogromne priljubljenosti.
Da uspeh na poti do Eura 2000 ni bil naključen, je dokazal že v naslednjem kvalifikacijskem ciklusu. Ples kroglic je bil ponovno naklonjen Sloveniji, saj ji v skupino ni dodelil nobene evropske velesile, ki bi spadala med nedotakljive. Čeprav je kvalifikacijski ciklus za SP 2002 začel s presenetljivim remijem na Ferskih otokih, je v nadaljevanju po zaslugi novega festivala Zahovićevih zadetkov mešal štrene ZR Jugoslaviji, Rusiji in Švici. Tekmovanje je brez poraza končal na drugem mestu, Slovenija pa se je utrdila na evropskem nogometnem zemljevidu.
V dodatnih kvalifikacijah se je Slovenija pomerila z Romunijo. Čeprav so izbranci Gheorgheja Hagija veljali za favorite, to nogometašev s podobo Triglava na dresu ni zmotilo. V obdobju ogromne evforije, ki je vladala na dotrajanem, a vedno nabito polnem Plečnikovem štadionu, je padla tudi Romunija. Mojstrovina Milana Osterca, ki je bila sprva mišljena kot podaja, na koncu pa končala v številnih nogometnih poročilih po svetu, je nakazala, da bo leto 2001 prineslo veliko lepega.
Po deževnem remiju v Bukarešti (1:1), pri katerem je Katanca osrečil zgodovinski zadetek Mladena Rudonje, njegov edini v 63 reprezentančnih nastopih, je postalo jasno, da si je Slovenija zagotovila prvi nastop na svetovnem prvenstvu.
Priprave na svetovno prvenstvo, ki sta ga gostili Japonska in Južna Koreja, so potekale brez težav. Navijači so pospremili zeleno-bele junake na dolgo pot z dvignjenimi palci, po uvodnem porazu s Španijo (1:3) pa se je zapletlo med najboljšim igralcem Zlatkom Zahovićem in selektorjem. Katanec ga je sredi drugega polčasa potegnil iz igre, kar mu je Mariborčan zameril, saj tega tistega leta ni izkusil prvič.
Sledil je prepir, ki je prinesel tako veliko afero, da je odmevala v vseh svetovnih medijih. Rodila se je afera Šmarna gora. Zahović je pobral stvari in odpotoval v Evropo po zgolj eni odigrani tekmi, Katanec pa je štafeto pri vodenju ekipe predal pomočniku Danilu Popivodi.
Skrušeni reprezentanti so izgubili proti Južni Afriki (0:1) in Paragvaju (1:3) ter Azijo zapustili brez osvojene točke. Ko so se vrnili v domovino, so naleteli na dva tabora. Na podpornike Katanca, za katerega se je neposredno po izbruhu nezadovoljstva najboljšega nogometaša zavzel tudi predsednik NZS Rudi Zavrl, in na podpornike Zahovića. Slovenija je postala razdeljena, zlate pravljice je bilo nemudoma konec.
Katanec je trenersko pot nadaljeval v Pireju, kjer se na stolčku Olympiakosa ni zadržal dolgo. Nato je leta 2006 sprejel ponudbo iz Skopja in postal makedonski selektor. Njegova zasedba ni bila tako kakovostna kot slovenska. Vztrajal je dva ciklusa, se sprl z najboljšim igralcem Goranom Pandevom, nato pa zapustil Makedonijo leta 2009.
Leta 2009 se je odpravil na Bližnji vzhod, kjer je vodil člansko reprezentanco Združenih arabskih emiratov. Njegov pomočnik je bil Slaviša Stojanović. Ni dosegel odmevnejših rezultatov, nabral veliko novih izkušenj in leta 2011 končal sodelovanje.
Vrnil se je v domovino, po slabših rezultatih, ki jih je s slovensko izbrano vrsto dosegel njegov ''učenec'' Stojanović, pa je sprejel ponudbo takratnega predsednika NZS Aleksandra Čeferina in se vrnil na slovenski stolček.
Enajst let po tem, ko je z zlato generacijo pisal nepozabne zgodbe, se je vrnil na položaj, s katerim se je najbolj proslavil v trenerski karieri. Novo obdobje na slovenski klopi je začel zmagoslavno, saj mu je v nasprotju s predhodnikom uspelo v izbrano vrsto vrniti razigranega strelca Milivoja Novakovića. V prvi tekmi je na prijateljski tekmi v Stožicah, kjer so kraljevale rumeno-modre zastave, visoko izgubil z Bosno in Hercegovino, nato pa je v Stožicah občutil še moč vzpenjajoče se Islandije.
To je bil poraz, po katerem je Katanec povzdignil reprezentanco, z njo nanizal štiri zmage, navdušil zlasti z gostujočo zmago na Islandiji (4:2) in se vključil v boj za nastop na SP 2014. Po živahnem gostovanju pri vodilni Švici, kjer so njegovi izbranci, med katerimi je izstopal Kevin Kampl, zapravili kar nekaj konkretnih priložnosti za zmago, je ostal praznih rok, a pustil dober vtis. Slovenija je verjela, da Katančev kult uspešnega dela doživlja svetlo nadaljevanje.
V kvalifikacijah za EP 2016, ki jih je pospremil nov format (24 udeležencev), v katerem je bila možnost napredovanja dana celo tretjeuvrščenim reprezentancam v skupini, je zaostal za Anglijo in Švico. Spomin na boleč poraz v Baslu, ko je po eni najboljših predstav Slovenije, odkar se je vrnil na položaj selektorja, vodil že z 2:0, nato pa v zadnjih desetih minutah prejel tri zadetke in ostal brez neposredne udeležbe na EP v Francijo.
Začelo se je obdobje, v katerem se je Katanec začel zapletati v prepire z novinarji, po vsakem slabšem rezultatu pa je iskal alibije. Pogosto je opozarjal na sporne sodniške odločitve, zmotili so ga tudi navijači. Postajal je čedalje bolj zagrenjen, njegovi nastopi na novinarskih konferencah niso več spominjali na zamišljenega, a vseeno sproščenega in zadovoljnega Katanca, ki ga je v obdobju zlate generacije Slovenija vzela za svojega.
Slovenija se je v dodatnih kvalifikacijah za EP 2016 pomerila z Ukrajino. Zgodovina se žal ni ponovila. Katančeva četa si je v Lvovu nabrala prevelik zaostanek (0:2), ki ga v mariborskem kotlu - nogometaši so želeli tekmo leta odigrati v Ljudskem vrtu - ni mogla nadoknaditi. Sledil je osip reprezentantov, nekaj starejših je potrdilo konec poti.
Ukrajina se na Euru v Franciji ni izkazala. Bila je najslabša udeleženka, pred Slovenijo pa je bil nov izziv. V kvalifikacijah za SP 2018 se je ponovno znašla v družbi Anglije, poleg nje pa so na najvišja mesta merile še Slovaška, Škotska in Litva. Slovenija je vstopila v ciklus s spodrsljajem. Na Baltiku je dovolila Litvi, da bi jo skoraj premagala. Kapetan Boštjan Cesar je v izdihljajih srečanja prinesel vsaj eno točko (2:2).
Sledila je imenitna jesenska bera točk. V Stožicah je po zaslugi Roka Kronavetra, ki ga je imenitno zaposlil podajalec Josip Iličić, padla Slovaška (1:0), Anglijo pa sta pred prvim porazom proti Slovencem rešila vratar Joe Hart in boginja Fortuna (0:0). Ko je Benjamin Verbič atraktivno s peto zatresel mrežo Malte, Slovenija pa je vrnila domov z dragocenim plenom (1:0), se je znašla v odličnem izhodiščnem položaju za napad na najvišja mesta. Pa čeprav ni računala na Kevina Kampla, ki se je začel na različne načine izogibati reprezentančnim akcijam, obenem pa izražal kritiko na račun igralnega položaja, v katerega ga sili selektor.
Leto 2017 ni bilo tako naklonjeno Katancu kot tisto prej. Začelo se je s porazom na Škotskem brez ustreljenega naboja (0:1), vmes je za izboljšanje počutja poskrbela načrtovana domača zmaga nad Malto (2:0), na kateri je bogato reprezentančno kariero z zadetkom sklenil mladostni veteran Milivoje Novaković. Nato je sledila jesen, ki ni postregla z želenim. Poraz na Slovaškem (0:1), ponovno brez Kampla, je anemično in preplašeno Slovenijo pahnil v velike težave. Rešila je ni niti visoka zmaga nad Litvo v Ljubljani.
Slovenci so za čudežni preboj na SP 2018 v Rusiji potrebovali zmago na napol praznem Wembleyju, a je niso dočakali. Selektor se je neprepričljivih treh levov lotil taktično dovršeno, premešal začetno postavo, a se mu rezultatsko ni izšlo. Harry Kane je v 94. minuti izkoristil eno redkih napad Jana Oblaka, Slovenija pa je po porazu z 0:1 spoznala, da bi jo lahko na drugo mesto popeljal le še čudež.
Zmaga nad motiviranimi Škoti, ki jih bo v Ljubljani spremljala četa glasnih in srčnih navijačev, ter presenečenje Malte na Slovaškem. Katanec v čudež ne verjame, saj je po bolečem porazu v Londonu zatrdil, da se reprezentanca ne bo uvrstila na SP 2018. V nedeljo bo vodil Škotsko, nato pa mu bo potekla pogodba s krovno zvezo. Ne bo je podaljšal, ampak odšel novim izzivom naproti. Tako se bo poslovil selektor, ki se je v drugem obdobju na stolčku zadržal skoraj pet let, v katerih pa ni ponovil čudežnih podvigov z začetka stoletja. Nekaj podobnega je tudi napovedal, saj je leta 2013 predvideval, da je pred Slovenijo mučno obdobje prenove in pomladitve reprezentance.
11