Sreda, 11. 6. 2014, 17.34
6 let, 4 mesece
Intervju: Miroslav Ćiro Blažević
Enourni šov hrvaške legende, ki ljubi Slovenijo in denar
"Upoštevajoč moja leta sem starček, a dejstvo je, da nimam niti enega simptoma starosti," nam je takoj povedal Miroslav Ćiro Blažević, nekdanji nogometni selektor Hrvaške, Švice, Irana in Kitajske.
Star je 79 let, a tempo njegovega življenja je tak, da bi mu težko sledil tudi človek mlajših let. V dobro uro trajajočem pogovoru na Trgu bana Josipa Jelačića v središču Zagreba je, pa čeprav je v zadnjih dveh letih prebolel dva raka, kadil cigarete eno za drugo. Odzdravljal je mimoidočim, nekaj jih je tudi pristopilo do njega, za vse je imel pripravljene lepe besede in jih toplo sprejel, med intervjujem je opravil številne telefonske klice. "Vidiš, sine. To ti je Ćiro," v pogovoru, v katerem ni manjkalo kletvic in sočnih besed, ni pozabil omeniti trener vseh trenerjev, kot so ga poimenovali leta 1998, takrat je Hrvaško popeljal do brona na svetovnem prvenstvu. Človek, ki kljubuje letom, deluje zelo vitalno, vseskozi zabava sogovornika, a je, ko začuti potrebo po tem, lahko tudi resen.
Pripeli so vam že mnogo oznak, katera je tista, ki najbolje ustreza vašemu imenu? Kdo je Ćiro Blažević?
V prvi vrsti človek, ki pripada ljudstvu. Tako kot bi moral tudi vsak politik. Mi ne bi smeli imeti pravice do intimnosti. Jaz s tem nimam težav, saj ne skrivam ničesar. Odprt sem v vsakem pogledu. Zato tudi tako zelo cenim vaš, novinarski poklic. Vi ste edina vez med nami, javnimi ljudmi, in javnostjo. Res je, da sem se z marsikaterim novinarjem že skregal, res je tudi to, da sem marsikomu rekel marsikaj, a nobenega nikoli nisem zavrnil. Zato, ker nimam pravice do tega. Sem tudi trener vseh trenerjev, to je jasno. Po svetovnem prvenstvu leta 1998 so me selektorji in direktorji reprezentanc, ki so nastopale v Franciji, izbrali za najboljšega trenerja. Takrat sem dobil kar 80 odstotkov vseh glasov. Enega izmed njih sem vprašal, zakaj niso izbrali Aimeja Jacqueta, ki je bil s Francijo prvak. "Zato, ker se je na tvoji ekipi najbolj opazila trenerjeva roka," mi je odgovoril. Če bi se moral opisati z enim stavkom, pa bi rekel, da sem nogometni trener in človek, ki ljubi svoj posel.
Prihodnje leto boste stari 80 let, a očitno se še ne nameravate upokojiti. Se res še vedno počutite dovolj sposobnega za opravljanje zahtevnega trenerskega posla?
Seveda. Počutim se odlično. Pravim, da sem zdaj najboljši trener, kar sem kdajkoli bil. Tudi pripravljen sem dobro. Na treningih tečem, demonstriram akcije, centriram žoge … Predvsem pa mi ne manjka izkušenj, ki so najpomembnejše. V vsakem poslu, v nogometu še toliko bolj. Jaz sem si jih v teh petih desetletjih dela nabral ogromno, zato z vso pravico pravim, da sem danes najboljši. Naučil sem se marsičesa, tudi tega, da se trener nikoli ne sme ponujati. Trener, ki se ponuja, je oplel, še preden sploh nastopi novo službo. Če prideš nekam, kjer so si te neizmerno želeli, imaš že na začetku nekaj korakov prednosti. To mora biti jasno vsakemu trenerju.
Ko kdo reče Ćiro, je takoj jasno, o kom teče beseda. Po imenu Miroslav vas ne kliče prav nihče. Vzdevek, ki se vas je prijel že pred desetletji, je ponarodel.
Kdo si bo pa zapomnil Miroslav Blažević? Tako, kot je zdaj, je veliko lažje. Tudi ko se podpisujem. Samo napišem Ćiro in nasvidenje. Povedal ti bom nekaj. Če ne bilo tega vzdevka, bi bil 30 odstotkov manj priljubljen, kot sem. To moram priznati, pa čeprav je bila mama izrecno proti temu, da me kličejo Ćiro. Če v Bosni nekoga pokličeš po tem imenu, ga užališ. Da me ne bi klicali tako, mi je skušala pomagati tudi babica. "Ko te bo kdo poklical po tem imenu, mu reci: 'Ćiro ti bo odsekal glavo in jo nosil na palici.'" Poslušal sem jo in se zafrknil. Ko sem bil še mlad deček, sem namreč jecljal. In tako so, preden sem jaz izgovoril cel stavek, zbrani okoli mene umirali od smeha. Seveda so me potem še toliko raje klicali po tem vzdevku, samo da bi me poslušali govoriti. Ostal sem Ćiro in tako je še dandanes.
Ikona ste brez dvoma postali, ko ste Hrvaško popeljali do brona na svetovnem prvenstvu, pa čeprav sami pravite, da ste na naslov jugoslovanskega prvaka, ki ste ga osvojili na klopi zagrebškega Dinama, ponosni še bolj.
Naj ti najprej nekaj povem. Res sem zelo hvaležen, da si se tako zelo potrudil. Vidim, da si se dobro pripravil na ta intervju. Zaslužiš si spoštovanje … Res (kratek premor, op. p.). Tako je. Uspeh iz leta 1982 mi je bolj ljub kot tisti, ki sem ga dosegel na klopi Hrvaške. Predvsem zaradi matere, ki je bila velika Hrvatica in navijačica Dinama. Ker si je, tako kot vsaka mama, zelo želela, da bi bil njen sin uspešen, bi bila ob pogledu name, ko sem z Zagrebčani po dolgih 24 letih čakanja osvojil naslov državnega prvaka, presrečna. Žal tega ni doživela. Umrla je zelo mlada.
Dobro, a v očeh javnosti ste nesmrtni postali zaradi Francije in leta 1998.
Seveda, takrat smo bili največji ambasador Hrvaške na svetu. Tudi statistiki so dokazali, da so pred tistim svetovnim prvenstvom za Hrvaško slišali le trije odstotki svetovne populacije. Po tem, ko smo bili tretji, je bil ta odstotek višji od 30. Zato je dejstvo, da igra tekmo ob odprtju letošnjega svetovnega prvenstva, izjemna promocija za Hrvaško. Ni človeka na tem svetu, ki po tej tekmi ne bi vedel za Hrvaško.
V polfinalu leta 1998 je Hrvaška vodila proti Franciji z 1:0, pa potem izgubila z 1:2. Usoden je bil branilec Lilian Thuram, ki je takrat zabil dva gola. Neverjetno, edina v 142 nastopih, ki jih je zbral v dresu Francije. "Umrl bom kot nesrečen starček," ste govorili takrat.
Veš, zakaj bom umrl nesrečen? Zato, ker vem, da bi bil z izkušnjami in znanjem, ki jih imam danes, s Hrvaško evropski in še svetovni prvak. Takrat smo bili najboljši na svetu (kratek premor, op. p.). Ne, nismo bili najboljši. Nizozemska, ki smo jo premagali v tekmi za bron, je bila še boljša! Še bolj tragično je, da mi je nedavno spodrsnilo tudi na tekmah dodatnih kvalifikacij za svetovno prvenstvo na klopi Bosne in Hercegovine proti Portugalski. Če bi vedel, kar vem danes, bi mi tudi tam uspelo.
Kaj bi spremenili?
Marsikaj. Ne bi dopustil, da bi se dogajale nekatere stvari, ki so se.
Morda to, da so imeli nekateri zvezdniki, kot je Davor Šuker, privilegije?
Nobenih privilegijev ni imel. Vedno sem ga maltretiral, zato me je vedno sovražil. Še danes me. Dobro sem vedel, da ga moram držati nazaj. Nisem smel dovoliti, da bi se obnašal tako, kot se je želel. Kot marioneta, ki želi, da se vse vrti okoli nje. Bil je najboljši strelec prvenstva, to je res, a brez mene mu to ne bi uspelo. Brez pravil, ki se jih je moral držati, nikoli ne bi dobil zlatega nogometnega čevlja.
V Franciji ste se v spomin vtisnili tudi s policijsko kapo, ki ste jo nosili na čast francoskemu policistu, ki jo je hudo skupil v spopadu z navijači. Zgolj poteza za promocijo ali ste takrat res tako čutili?
Do mene je prišel poveljnik z njegove policijske postaje, v rokah je imel njegovo kapo. "V vas vidim neko moč. Če boste nosili to kapo, se bo moj kolega zbudil iz kome," mi je rekel. Seveda ga nisem mogel zavrniti. Potem se je res zbudil in okreval. Čez čas je skupaj z ženo prišel v Zagreb in se mi zahvalil. Prinesel je darila, tudi dragoceno uro mi je poklonil. To in bel šal, ki sem ga nosil, ko sem bil prvak z Dinamom, je prišlo spontano. Bilo je iz srca. Še zdaleč ne zaradi populizma.
So pa bile populistične izjave, kot je tista, da boste pojedli svojo trenersko diplomo, če bo Robert Prosinečki postal dober nogometaš (pozneje je postal eden največjih zvezdnikov hrvaškega nogometa, op. p.), in nedavna, da boste skočili z največjega stolpa v mestu, če z Zagrebom ne boste obstali v prvi ligi (Zagreb je izpadel, op. p.)?
To, da se nisem vrgel s stolpa, sem naredil zaradi tebe. Da se ne boš veselil, p**** ti materina.
Seveda se ne bi veselili. Srečni smo, da ste še z nami.
Dobro, včasih res malce pretiravam, a zanalašč. To je moja strategija. Igralce želim prepričati v to, da verjamejo. Kar zadeva Prosinečkega, pa je tako, tega se dobro spominjam (krajši premor, op. p.). Zdaj me j**** zaradi stvari, ki se je zgodila, ko tebe sploh še ni bilo na svetu, a naj ti bo. Takrat so novinarji, pa čeprav ni imel še niti 18 let, iz njega naredili veliko zvezdo. Vedel sem, da ga moram postaviti na realna tla. In sem na radiu rekel, kar sem rekel. To me zdaj spremlja že 30 let. Kdo bi vas zabaval, če ne bi bilo Ćira?
V času največjih uspehov ste stkali tudi tesne vezi s takratnim predsednikom Hrvaške Franjom Tuđmanom.
Da in ponosen sem na to. Bil sem njegov velik podpornik in to sem tudi dandanes. Bil je velik državnik, ki je zgradil Hrvaško in se ob tem z ničemer ni okoristil. To je človek, ki si zasluži vse spoštovanje. Trdim tudi to, da Hrvaška, če ga v Franciji ne bi bilo na vsaki tekmi, ne bi nikoli naredila tega, kar je.
Tudi sami ste skušali skočiti v politične vode. Leta 2005 ste kandidirali na predsedniških volitvah in pogoreli. Zakaj?
Vse predvolilne ankete so kazale, da bom dobil ogromno glasov. Vsak volivec je rekel, da bo volil za svojega Ćira. Toda meni je jasno, kaj se je zgodilo. Ko je prišel pred tisto škatlo in v rokah držal volilni listek, se je v njem prebudila zavest. "Ne more me voditi Ćiro, on je nogometni trener," si je rekel in glasoval za nekoga drugega. Tako sem pogorel. Toda, j**** mu mater, če je bil lahko predsednik Hrvaške Stipe Mesić, potem bi bil lahko jaz dvakrat boljši (smeh, op. p.)!
Pred nami je tekma med Brazilijo in Hrvaško. Kakšen bo njen razplet?
Hrvaška bo zmagala. Brazilija je zelo močna, najmočnejša, a bo v psihološkem krču. Hrvati bodo neobremenjeni in tu je njihova priložnost. Zato verjamem, da bomo zmagali. Vas pa moram opozoriti, da sem zelo slab v napovedovanju izidov. V enem izmed časopisov napovedujem rezultate in vedno zgrešim. Potem me na ulici ustavljajo ljudje in me preklinjajo. "Stavite ravno obratno, kot rečem jaz," jim vedno govorim (smeh, op. p.).
Lahko Hrvaška letos ponovi vaš dosežek izpred 16 let?
Seveda in čestitam Luki Modriću, ki je pred časom rekel, da je to mogoče. Težko je primerjati obe ekipi, a dejstvo je, da zdajšnji reprezentanti igrajo v večjih klubih, kot so igrali moji.
Kakšen selektor se vam zdi Niko Kovač?
Odličen trener. Res je, da je mlad, a nekateri so zelo nadarjeni in se učijo veliko hitreje od preostalih. Verjamem, da Niko spada med zadnje. Upam, da bo naredil čim manj napak. Manj kot jih bo, boljša bo Hrvaška.
Pa Bosna in Hercegovina, bili ste njen selektor med letoma 2008 in 2009?
Takrat sem imel velik privilegij, naletel sem na zelo talentiran rod nogometašev in hitro ugotovil, da ti fantje lahko gredo na veliko tekmovanje. Zdaj, pod vodstvom Safeta Sušića, jim je uspelo, a dejstvo je, da sem temelje tej ekipi postavil jaz. Danes bo sedem igralcev, ki sem jih odkril, igralo v Braziliji. Edin Džeko, Asmir Begović, Zvjezdan Misimović, Miralem Pjanić, Sejad Salihović, Senad Lulić … To so vsi moji igralci.
Kaj lahko naredijo na debitantskem nastopu na velikem tekmovanju?
Imajo lepo priložnost, da opozorijo nase. Verjamem, da tudi bodo. Prepričan sem, da bodo tako Bosanci kot Hrvati navdušili, da bomo vsi zadovoljni z njihovimi nastopi v Braziliji.
Upate, da boste še kdaj dobili veliko priložnost v trenerskem poslu?
Dvomim, zelo težko. Povedal ti bom, zakaj. Pred kratkim so v Tuzlo prišli Slovenci, ki so pripeljali polne tovornjake stvari, s katerimi so pomagali ljudem, ki so jih prizadele grozovite poplave. V tej številni delegaciji je bila tudi mlajša ženska, prava mačka. Začel sem jo osvajati in uspevalo mi je. Potem je prišel neki idiot in me zafrknil. "Ćiro, umiri se. Obnašaš še, kot da imaš 40 in ne 80 let," mi je rekel in vsega lepega je bilo hitro konec. Ko je to slišala, je vstala in šla. Tako na mene gledajo tudi tisti, ki odločajo v nogometu, predsedniki. Starost je velika ovira. Zato sem vesel, kdorkoli me pokliče.
Toda zdaj, v Tuzli, kjer ste tamkajšnjo Slobodo suvereno popeljali iz druge v prvo ligo, ste prav gotovo opozorili nase.
Res je, tam sem si naredil veliko promocijo. Verjetno celo večjo, kot sem si jo zaslužil. Ljudje mislijo, da sem bog. Vsi, od prvega do zadnjega, so prepričani, da je kaj takega lahko uspelo samo meni (premolk, op. p.) … In prav imajo!
Delali ste tudi v Sloveniji. Je bila pozneje, po letu 2003, ko ste bili krajši čas v Murski Soboti, vrnitev kdajkoli aktualna?
Ne, pa bi morala biti. Ampak Zlatko Zahović, ta budala, je namesto mene v Maribor poklical Anteja Čačića. Zato, ker si je tudi Zlatko rekel, da je Ćiro star. Če bi me vzel, bi o Mariboru zdaj govorila vsa Evropa. Jaz pa sem si tako zelo želel v Slovenijo. Na obdobje na klopi Mure, pa čeprav se je končalo klavrno, imam izjemno lepe spomine. Spominjam se, da so takrat na treninge ljudje prihajali, kot da bi šlo za tekme. Res so me imeli radi. V Slovenijo bi se vrnil po vseh štirih.
Denar ne bi bil ovira?
Kakšen denar?! V Slovenijo bi prišel, ker imam tam ogromno prijateljev, kar je logično. Pri vas v glavnem živijo Bosanci (smeh, op. p.). Ne le, da bi prišel zastonj, še plačal bi, da bi lahko delal v Sloveniji!
Besede, ki se ne skladajo ravno s filozofijo, ki ste jo omenili. Da je s trenerjem takrat, ko se začne ponujati, konec.
Sine moj. Takoj, ko sem te zagledal, sem vedel, da si inteligenten … Ti nisi samo lep, tudi zelo pameten si (nekaj sekund tišine, op. p.)! Bi moj k**** jaz plačal, da bi prišel v Slovenijo! Tudi zastonj ne bi prišel! Jaz sem najboljši trener na svetu. Naj me plačajo, p***a jim materina !
Pred časom, ko je s selektorskega stolčka Slovenije odšel Slaviša Stojanović, je bilo vaše ime večkrat omenjeno v krogu kandidatov za njegovega naslednika. Je bilo res kaj na tem?
Ne, ni bilo. V medijih imam veliko prijateljev, tudi v Sloveniji. Zato ker ste to ljudje, ki ste, podobno kot jaz, zasvojeni z nogometom. Imate me radi, zato bi me marsikdo rad videl na klopi Slovenije, a resnici na ljubo ponudbe nikoli ni bilo. Ko se je med kandidati pojavil Srečko Katanec, sem vedel, da je konec. Da nimam niti najmanjših možnosti. On je veliko slovensko nogometno ime, ampak … (Pogovor prekine turistični vodič, ki je pristopil k mizi in Ćira prosil, če se lahko pozneje fotografira s skupino Kitajcev, ki jih je vodil. "Seveda, pridite takoj! Pripeljite mi Kitajce, dokler sem vroč! Brez Kitajcev ni ničesar." op. p.)
(po minuti) Ostala sva pri Katancu …
Odličen trener, o katerem imam visoko mnenje. Velik strokovnjak. Je pa res, da ni komunikativen. Iz njega moraš izvleči praktično vsako besedo.
Popolno nasprotje Matjaža Keka, torej.
Aaaa … Ta pa je! On je največji ambasador Slovenije. Je trenutno največji trener s tega območja, to sem že nekajkrat rekel tudi hrvaškim novinarjem. Ima tisto pravo, slovensko prefriganost. Je velik demagog. Ljudje tukaj ga še niso prebrali. In tako mu vsi skupaj lepo iz dneva v dan jemo iz rok.
Kot selektor Hrvaške ste se večkrat pomerili s Slovenijo. Spomini?
Mi smo bili takrat v svetovnem vrhu, dolgo časa tretji na lestvici Fifa, vi ste bili veliko nižje, a nam kljub temu nikoli ni bilo lahko. To je bil sosedski derbi, v katerem nikoli ne moreš računati, da boš zagotovo zmagal. Vedno je bilo zelo zanimivo. Nikoli ne bom pozabil remija s 3:3 v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo v Splitu. Slovenijo je takrat vodil moj prijatelj, profesor … Kako mu je že ime?
Dr. Zdenko Verdenik.
Da, on. Verdenik, ki je bil zelo dober strateg in je naredil lepo trenersko kariero na Japonskem. Ko smo igrali v Sloveniji, sem ga premagal, na Hrvaškem pa mi jo je pošteno zagodel. Tri gole nam je zabil tisti mali, kako mu je že ime?
Primož Gliha.
Da. Gliha, v usta ga j****. Zaradi njega sem skorajda izgubil službo. Ta spodrsljaj, ki smo si ga privoščili, bi bil zame kmalu usoden.
Proti Sloveniji ste igrali tudi, ko ste bili selektor Bosne in Hercegovine. V Ljudskem vrtu, to je bila vaša jubilejna, stota tekma v vlogi selektorja, ste na prijateljski tekmi zmagali s 4:3.
Da, dobro se spominjam te tekme. Počutil sem se, kot da sem v Sarajevu. Vsi Bosanci so prišli v Maribor (smeh, op. p.). Domišljam si, da sem prav jaz v veliki meri zaslužen za to, da se je Slovenija pozneje uvrstila na svetovno prvenstvo. Slovenci so kvalifikacije takrat začeli odlično, pa potem dobili po nosu. Po tej tekmi so videli, da nikogar ne smejo podcenjevati, in potem kvalifikacije končali na sanjski način.
O slovenskih športnikih ste imeli vedno dobro mnenje.
Tako je in tukaj ne gre za besedičenje kar tako. Vedno govorim, kar mislim. Slovenci ste odlični športniki. Ste mala, športna nacija, ki je tradicionalno dobra v marsikaterem športu, predvsem v gimnastiki in smučanju. Ko smo že pri smučanju, naj vas presenetim. Leta 1952, imel sem 16 let, sem nastopil na prvenstvu Jugoslavije v smučarskih tekih in zmagal. Postal sem mladinski državni prvak. Bil sem prvi, ki je na snegu premagal Slovence! Ampak dobro, to je bilo že pred desetletji, potem so na sceno stopili Kostelići. Kdo se zdaj še spomni starega Ćira (smeh, op. p.)? Kakorkoli že, za katerikoli šport gre, ste Slovenci vedno tukaj. Tudi v nogometu ste zelo dobri. Škoda je le, da v slabih ekonomskih časih, v katerih smo, lahko brez težav obstajata le dva kluba. Maribor in Koper, če so moje informacije prave. Vsi preostali se mučijo. Je pa dejstvo, da je Maribor v zadnjih letih postal resen klub. To je le še en dokaz več, kaj vse lahko naredi sposoben posameznik. Očitno je, da Zahović, mater mu j****, obvlada svoj posel. Potem je tu še tradicija. Maribor je nogometno mesto in jo ima. Za razliko od Kopra, ki bo prav zaradi tega težko kdajkoli naredil kaj takega, kar je uspelo Mariborčanom.
Tudi o državi, Sloveniji, ste vedno govorili z izbranimi besedami.
Seveda, ker gre za prelepo državo, predvsem pa vi, Slovenci, živite na višji ravni civilizacije. Pa če to mi priznamo ali ne. Živite v okolju, v katerem ni toliko primitivizma. Vi z razširjenimi rokami sprejmete vsakega, ki je pripravljen pošteno delati. Niste obremenjeni z nepotrebnimi stvarmi. Zato pa se Slovenija kmalu ne bo več imenovala Slovenija, ampak Bosna in Hercegovina (smeh, op. p.).
Ko vas poslušamo, pa ne samo zdaj, dajete vtis, da želite združiti narode, ki so nekoč, pred krvavo vojno, živeli skupaj. Zaradi tega ste na Hrvaškem pogosto tarča kritik?
Mater j**** vsem tistim, ki tako mislijo. Kdo bo meni preprečeval, če hočem združiti ljudi. Do kdaj bomo še negovali to našo balkansko sramoto? Se bomo vse življenje gledali prek barikad? Res je, meni, ki v tej vojni k sreči nisem izgubil nikogar, je lahko govoriti, a vseeno. Prišli so novi rodovi in novi časi. To je primitivizem.
So Hrvati preveliki nacionalisti?
Ne, niso vsi taki. Le nekaj je takšnih, ki po pravilu tudi živijo na račun tega. Pred časom so me vprašali, ali bi bil pripravljen voditi selekcijo Srbske krajine, in rekel sem "Da, zakaj pa ne." Pa so se takoj javili nekateri in rekli, da bi mi morali prepovedati vstop v Zagreb. Zakaj? Kdo bo meni govoril, kaj lahko in česa ne? Meni, ki sem od teh, ki so glasni, za promocijo Hrvaške naredil več, kot bodo oni v desetih življenjih. Na take se ne smemo ozirati. Športniki smo vedno gradili mostove in še jih bomo. Poglejte to nesrečo s poplavami, tam so si med seboj pomagali vsi. Od Hrvatov do Srbov in muslimanov. Ni bilo pomembno, kdo je kdo. Toda žal je še vedno veliko ljudi, ki živijo od konfliktov.
Vaš odnos do denarja je zanimiv. Nikoli vas ni bilo sram priznati, da je denar najpomembnejša stvar na svetu.
Seveda, ker tudi je! Ćiro je izumil naslednjo frazo. "Tudi najbolj zdrav človek na svetu je brez denarja hudo bolan!" To sem govoril že od nekdaj. Kot da bi me bog slišal, me je kaznoval in zbolel sem za rakom na prostati. Mojster spleta, kot sem, s tem se moram pohvaliti, sem takoj našel najboljšega zdravnika na svetu za to vrsto bolezni. Odšel sem v Innsbruck, plačal ogromno denarja in ozdravel. Če ne bi imel denarja, bi bil zdaj mrtev. In tako sem lepo še naprej promoviral filozofijo, da je denar najpomembnejša stvar na svetu. Potem me doleti še kožni rak. Tudi to sem preživel. Še najtežje mi je bilo pred kratkim, ko sem imel težave s hrbtenico. Predsednik nekega kluba iz Irana je bil tukaj pred dvema letoma in videl, kako delam salte. Rekel mi je, da me bo angažiral, ali bom salto naredil tudi danes in naj mu pošljem posnetek. Navodila so bila jasna. Imej na sebi rdečo majico in zelene hlače. Da bo posnetek avtentičen, da ne bom goljufal, seveda. Naredil sem salto, brez napake, perfektno, ampak sem se pri tem poškodoval. Potem sem bil nekaj časa na dnu. Imel sem psihološke težave. Razmišljal sem, da bi naredil samomor. "Zakaj bi se ubil, če pa imaš denar, p**** ti materina!?" sem si rekel takrat. Sicer pa vprašanje, ali bi sploh "kihnil", če bi se vrgel skozi okno. Veš, sine, tvoj Ćiro se ne da kar tako (smeh, op. p.). Naj vam povem še eno anekdoto.
Kar na dan z njo. Ne dvomimo, da ne bo zanimiva …
Ko sem bil na pregledih v Švici, mi je zdravnik napisal izvid, v katerem je pisalo, da se je rak razširil tudi na kost. Ob meni sta bili žena in hčerka, ki je jokala v naročju in padala v nezavest. Njen oče je bil obsojen na smrt. Zdravniku sem takoj rekel, naj mi pove, na katerem delu naj bi rak šel v metastazo. "Na petem rebru," mi je rekel. Takoj sem vedel, za kaj gre. Nekaj časa pred tem sem namreč na treningu nogometašem demonstriral škarjice in nerodno padel. Zlomil sem si rebro. Vedel sem, da to ni rakavo tkivo, pač pa je od tega nesrečnega padca. "Pridi sem in me poslušaj. Jaz bom tisti, ki bom imel govor na tvojem pogrebu, p**** ti materina," sem se drl nanj. Budala neumna … (K mizi pristopi ženska srednjih let. "To je že vrsto let moja tajnica," hitro pojasni Ćiro, op. p.)
Kot otrok ste šli v šolo za duhovnika. Povejte kaj več o tem.
Res je, tako je želela moja mama. Toda ko me je nuna preoblačila, sem doživel erekcijo. Takoj sem vedel, da ne morem biti duhovnik. Ćiro ima preveč rad ženske, da ne bi užival v sadovih njihove ljubezni. Ženske so najpomembnejša bitja na svetu. Kdor tega ne prizna, je kreten. Ta nič ne ve o življenju. Vsi mi pravijo, da sem videti res dobro za svoja leta, in me sprašujejo, kaj je moja formula. Pojasnil ti bom zelo preprosto, z eno besedo. Ženske, samo ženske.
Žensk se je torej nabralo veliko, čeprav ste srečno poročeni že 50 let. Kako vam uspeva?
Samo po njeni zaslugi, samo po njeni. Če bi enkrat segla v moj žep (iz žepa potegne moderen pametni telefon, op. p.), bi ji bilo jasno vse. A tega ni naredila niti enkrat. Veš, kaj je najhuje? Vedno se sprašujem, ali me zafrkava ali pa je tako pametna? Zdi se, da me zafrkava. Čeprav je resnica verjetno v tem, da je zelo pametna. Veš, kako je, ko ima ženska rada moškega. "Če mu je to v tako veliko zadovoljstvo, naj dela, kar hoče. Tako ali tako se bo spet vrnil domov," si reče.
Zanimivo, vaš pogled na življenje je zdaj ravno nasproten od tistega, v katerega vas je usmerjala vaša mati. Zakaj?
Zanimivo vprašanje (premor op. p.). Živel sem v siromaštvu. V Švico sem še kot zelo mlad šel kot ekonomski emigrant. Z izobrazbo profesorja telovadbe, bil sem profesor gimnastike. Ko sem prišel tja, so me vprašali: "Govorite nemško?" "Ne." "Francosko?" "Ne." "Pa italijansko?" "Ne." In so mi v roko dali metlo. Tako sem tam začel. Osem let pozneje sem bil selektor švicarske reprezentance. Ko sem prišel do denarja, sem vsem hotel pokazati, da ga imam. Vozil sem maseratija, ferrarija, porscheja … Vse. Pred kratkim sem si hotel kupiti golfa, pa me je sin prepričal drugače. "Ljudje bodo rekli, da si propadel," mi je rekel. In sem si kupil mercedesa za 160 tisoč švicarskih frankov. Tukaj (s prstom pokaže na zgradbo tik ob Trgu bana Jelačića, op. p.) imam eno stanovanje, nekaj ulic stran drugega, potem imam v Zagrebu še enega. Na morju imam hišo, veliko 500 kvadratnih metrov. To so neumnosti, ki jih počne starček, poln kompleksov. Nekdo, ki nekoč ni imel, in hoče zdaj vsem pokazati, da ima.
Kako sledite nogometni evoluciji?
Ji ne sledim. Jaz sem avantgard! Jaz sem vedno korak pred njo. ("Plačaj tole," medtem Ćiro naroči ženski, ki je prisedla, op. p.)
Pred dvema desetletjema ste bili krajši čas tudi v zaporu (zaradi domnevne vpletenosti v podkupovalno afero v Franciji, op. p.). Je to najbolj črno obdobje vaše trenerske poti?
J**** človeka, ki v 80 letih življenja ni bil niti enkrat v zaporu! Vsi pomembni ljudje so bili. Sicer pa mi v zaporu ni bilo hudo. Zato, ker sem vedel, da nisem kriv. Hudo je tistemu, ki je kriv in si reče "j**** mu mater, dobili so me".
S policijo ste imeli opravka tudi pred kratkim. Na vrata so vam potrkali zaradi orožja, ki ga imate doma.
Goni se nekam, ti. Kje si me zdaj našel? (premor, op. p.) Povedal ti bom, kaj je bilo. Dejstvo je, da se jaz zelo bojim smrti, a še bolj se bojim bolečin. Zato imam ob sebi pištole. Da se ustrelim, če bo do tega prišlo. To sem povedal tudi v nekem intervjuju in takoj so me obiskali policisti. Potem sem moral k psihiatru, ki je moral potrditi, da nisem nor. Ko je to dokazal, so mi orožje vrnili … (telefoni zvonijo, Ćiru se vse bolj mudi, op. p.) Dobro, je to vse?
Da. Dovolj bo.
Super. Hvala za pogovor. Zelo prijetno je bilo. Pozdravi mi Slovence! (Ćiro oddrvi po trgu in pozabi na Kitajce, ki so več kot pol ure mirno čakali nanj. Medtem ko Sportalova ekipa pospravlja opremo, se s hitrim korakom že vrača nazaj. Ćiro in njegov hiter tempo življenja ...)
1