Časi so drugačni, gospod trener. Žal.

Z ostrimi besedami, žaljivk ni bilo, je dal novinarjem jasno vedeti, da njihovega mnenja in dela niti najmanj ne spoštuje. Prvič, ko je trener, ki do zdaj v samostojni vlogi na članski ravni še ni delal, a ima zagotovo takšne ambicije, stopil pred tiste, ki skrbijo za njegovo podobo v javnosti, je zelo neposredno, tak je bil tudi na igriščih, sporočil: "Jaz sem na tem bregu, vi pa ste tam. Na drugi strani, daleč stran!"

Jasno je, da si je z vedenjem, ki je močno odjeknilo v slovenski športni javnosti, vsaj malce priprl vrata, ki vodijo do uspeha v poslu, s katerim se ukvarja.

Res je. Bil je iskren, kar je vsekakor dobro. Tudi zvest, v bran nekdanjega šefa Anteja Šimundže se je postavil, ko to sploh ni bilo potrebno. Velik plus. Ni težko ugotoviti, bil je tudi nesebičen. Ob monologu, ki so ga nekateri pospremili s široko odprtimi očmi, zagotovo ni mislil nase. "To je pa res en velik plus!" bi v slogu ene izmed televizijskih reklam, ki je šla v uho, ob vsem naštetem vzkliknil marsikdo. Pa ni. Sploh ne. Bil je velik minus.

Pa ne zato, ker bi bili novinarji nezmotljivi in nedotakljivi. Tudi ne zato, ker morda v marsičem ni imel prav, ampak zato, ker tako to pač ne gre. V današnjem svetu, v prostoru, kot ga poznamo, žal ne.

Nepošteno. Tako kot je nepošteno tudi to, da danes finalisti svetovnih prvenstev v atletiki, plavanju in še marsikaterem športu, ki vsak trenutek svojih življenj posvetijo temu, s čimer se ukvarjajo, v desetih letih zaslužijo manj kot v nekaj mesecih v žep pospravi srečnež (in seveda tudi spretnež), ki podpiše povprečno pogodbo v vse bolj povprečni prvi italijanski nogometni ligi. Če potegnemo le eno izmed mnogih vzporednic, ki bi jih lahko. A tako pač je.

Zato, ker je nogomet javnosti najbolj zanimiv. Tak pa je postal tudi in predvsem zaradi zgodb, ki jih mediji ustvarjamo skupaj s tistimi, ki imajo glavno besedo na in ob igrišču. Če tega sodelovanja ne bi bilo, ne bi bilo niti gledanosti, branosti, poslušanosti, obiskanosti … Česarkoli že. Vse to pa prinaša denar. In ta skrbi za dobre avtomobile, lepa dekleta in modne dodatke po zadnjih trendih. Pa tetovaže, če se dotaknemo stereotipa današnjih uspešnih nogometašev.

Razumemo, Saša Gajser prihaja iz drugih časov. Ko še zdaleč ni bilo tako. Bilo je bolj prvinsko, romantično, morda tudi viteško, a danes je povsem drugače. Slišimo, da so ga fantje v garderobi prvakov, ki ji zdaj poveljuje, sprejeli odlično. Da je dober, delaven trener. Tak, kot je bil nogometaš. Res škoda bi bilo, da bi ga zaradi takšnih stvari odplaknilo s trenerske scene …