Bežigrad izgubil bitko s Stožicami

Slovenski nogomet je (bil) zelo navezan na Plečnikov objekt za Bežigradom, ki pa osnovnemu namenu ne služi in mu žal ne bo še vsaj nekaj let. Spomini na zlate čase nekdanje trdnjave slovenske reprezentance so kaj klavrna tolažba ob pogledu na dejansko stanje ''Plečnikove podrtije'', ki iz tedna v teden bolj dokazuje, da je bil vzdevek domače javnosti, dan že konec minulega tisočletja, nadvse posrečen in primeren. Lahko pa bi bilo tudi drugače. Veliko optimizma, a hkrati tudi mešanih mnenj, je ponudil Joc Pečečnik. Bogati podjetnik, ki je na slovenski športni prostor vstopil kot predsednik Interblocka, skuša propadajoči štadion vrniti podanikom vrhunskega športa, vse skupaj pa še oplemenititi z dodatnimi ugodnostmi, a je pri nekajletnem prizadevanju naletel na že toliko polen in razočaranj, da ga pri projektu Bežigrad ne more več ničesar presenetiti. Zanimivo je, da je bila družba Bežigrajski športni park ustanovljena v obdobju, ko so se pojavile tudi prve resnejše zasnove o rojstvu športnega parka v Stožicah. Od takrat dalje sta projekta napredovala neusklajeno in povsem različno. Bežigrajski se je utopil v nemoči, gradbeno dovoljenje še vedno ostaja pusta želja, roki pa se prestavljajo, medtem ko je stožiški dočakal svojih pet minut. In to kakšnih. V pospešenem ritmu izvajalnih podvigov, ki so dodobra razgreli polemiko med meščani, je bila v torek že zmagoslavno prerezana rdeča vrvica ob otvoritvi dvorane, slavnostni trenutek ob novem štadionu pa se bo pripetil drevi.

Gradbeni stroji ne brnijo

V času, ko je večji del pozornosti usmerjen v blišč modernega objekta v Stožicah, ki ponuja številne razloge za razvajanje športnikov, pa tudi obiskovalcev, bežigrajski štadion izgublja še poslednje obrise nekoč znamenitega svetišča slovenskega nogometnega ponosa. Na štadionu, ki je z nastopi Olimpije v nekdanji izjemno močni jugoslovanski prvi ligi združeval slovenska srca, nato pa v samostojni državi ponesel Katančeve junake kar na dve veliki tekmovanji, se je razpasel plevel. Najnovejše spremembe je utrpela le častna tribuna, pa še ta v negativnem smislu, po vnovičnem uničevalskem pohodu objestnežev. Leta 2007, ko je bila ustanovljena družba Bežigrajski športni park (BŠP), je kazalo na lepši konec.

Za Bežigradom naj bi po prvotnih napovedih gradbeni stroji začeli konkretneje brneti že krepko pred današnjim dnem, a se njihovi motorji niso zagnali, saj odgovorne vodje niso pridobile ustreznega gradbenega dovoljenja. Vmes so se oglasili še nezadovoljni stanovalci Fondovih hiš, Pečečnik pa se je znašel na sosednjih bregovih tudi z dr. Damjanom Prelovškom, ''trmastim'' zagovornikom Plečnikove dediščine. Ambicioznega poslovneža, ki je obogatel s prodajo avtomatov za igre na srečo, je počasi izdajala potrpežljivost. ''Če do 1. avgusta 2009 ne bom uspel pridobiti gradbenega dovoljenja, bom od projekta odstopil. Ker sem na štadionu lastnik zemlje, ki sem jo 'drago' kupil od Ivana Zidarja, bom čakal državo ali novega lastnika, da mi bo z dragim nakupom mojega dela zemlje povrnil vse že vložene stroške v tem obdobju. Sam bom zapustil tudi šport, saj brez avta pač ne morem voziti formule ena,'' je v enem izmed svojih sporočil za javnost konec leta 2008 napovedal Pečečnik.

Pečečnik bo vztrajal

Nekaj mesecev kasneje, natančneje aprila 2009 se je pokazal delček luči na koncu predora. Plečnikov štadion je vmes ostal brez visokih stebrov za umetno razsvetljavo, rešitev za njegovo prenovo, ki so jo pripravili v nemškem arhitekturnem biroju GMP, pa je ustrezala kulturnovarstvenim pogojem. ''Dokazali smo, da lahko tudi v Ljubljani pripravimo pravi projekt. To me resnično veseli. Vse je bolj ali manj pripravljeno, da se lahko štadion začne graditi. Potrebujemo le še nekaj administrativnih dovoljenj, ki pa ne bi smela priti pod vprašaj. Če bo vse v skladu s pričakovanji, bo čez tisoč dni že odigrana prva nogometna tekma,'' je Pečečnik ob predstavitvi izbrane makete novega bežigrajskega lepotca v galeriji Kresija navdušeno razmišljal o otvoritveni tekmi, ki naj bi bila odigrana sredi leta 2012. A gradbenega dovoljenja še vedno ni bilo. Tudi do 1. avgusta, ki ga je tako pogosto omenjal. Bo projekt zdaj padel v vodo? Oktobra 2009 še ni izgubil upanja. ''Skrbi me, da bomo Slovenci sami sebe pojedli. Energijo še imam in če bom dobil gradbeno dovoljenje v letu 2010 in če finančna situacija ne bo slabša kot letos, bomo vse nadoknadili in izpolnili vse, kar smo si zadali. Velikokrat se sprašujem, zakaj mi je sploh tega treba, da sem ves težko prislužen denar vložil v štadion in nogomet in si s tem v Ljubljani pridobil sovražnike. Moje razmišljanje je povezano z dejstvom, da bi se gradbeno dovoljenje lahko pridobilo v tretjem kvartalu 2010 in da smo na zelo dobri poti. Vztrajal bom do takrat, dokler ne bom izgubil zadnjega upanja za izdajo gradbenega dovoljenja ali pa mi bo zmanjkalo sredstev za vlaganje v šport,'' je bil odločen, bežigrajski projekt pa s tem še ni rekel zadnje.

Umik bi ga stal 15 milijonov evrov

Objekt je še naprej propadal, nekoč zelo hvaljeno zelenico je prekrila visoka ''divja'' trava, tribune pa plevel. Gradbenega dovoljenja še vedno ni bilo. Vsaj do danes, 11. avgusta 2010. Se je pa pripetila sprememba prvotnih načrtov. Ljubljanski župan, ki je Ljubljani ''podaril'' sveži pridobitvi v Stožicah, je aprila zatrdil, da opustitev projekta prenove Plečnikovega propadajočega ''spomenika'' ne pride v poštev. ''Tudi če bi Pečečnik hotel razmišljat o umiku, bi to le stežka storil, ker bi ga to stalo okoli 15 milijonov evrov,'' je pojasnil Zoran Janković.

Po njegovem mnenju je za zamudo pri prenovi kriv prav Pečečnik, ker je na začetku pripravil idejni projekt, ki ga na občini niso sprejeli, saj ni bil primeren za to lokacijo. Nato so izvedli javni anonimni arhitekturni natečaj in aprila lani izbrali projekt nemškega arhitekturnega biroja GMP. Zaradi tega je predsednia Interblocka projekt zelo racionaliziral. Po novem naj bi bilo na štadionu namesto 12.000 nekje med 7500 in 8000 sedežev, manj pa naj bi bilo tudi površin za vse vrste športov. Kakšna bo prihodnost? Pečečnik, trenutno se nahaja na letnem dopustu in ne bo prisostvoval slavnosti otvoritvi štadiona v Stožicah, še vedno čaka na pridobitev dovoljenja. Ocenjuje, da ga bo pridobil v prihodnjih mesecih, prenova pa bi lahko stekla že januarja 2011. V okolici štadiona bi se bohotil tudi hotel ter nekaj poslovnih stavb, na zelenici pa bi svoj dom našel nogometni klub Interblock, ki je po ''prisilni'' pomladitvi izpadel v drugo ligo. Podobno bi lahko dejali tudi za ljubljanska štadiona. Stožiški, ki bo pripadal Olimpiji, je zagotovo prvoligaški, bežigrajski pa s trenutno podobo ne bi zadovoljil tudi potrebam rekreativnega nogometa. Objekt z neprecenljivo zgodovino čaka na boljše čase ...