Oskrbnica Češke koče: Ni sama romantika. Veliko je je, je pa treba tudi kar pošteno zavihati rokave

Karmen Karničar je stara znanka slovenskega hribovja. Za njo je deset let dela v planinskih kočah, od tega je delala v Koči pri Triglavskih jezerih in na Komni, po dveh letih premora pa se je letos vrnila na Češko kočo, kjer je pred leti že bila.

Ne skriva, da ima koča, ki jo je pred 115 leti zgradila Češka podružnica Slovenskega planinskega društva v Pragi in jo odprla 26. julija 1900, ko jo je tudi blagoslovil duhovnik Jakob Aljaž, v njenem srcu prav posebno mesto. "Češko kočo vidim kot prijazno staro mamo, ki se ne razburja, jo pa občasno daje revma," jo je opisala s hudomušnim izborom besed.

"Češka koča je pojem prijazne in tople koče"

"Razlika med kočami, v katerih sem delala v preteklosti, je v vseh pogledih precejšnja," pravi.

"Češka koča je pojem prijazne in tople koče. Objekt je lesen in nima elektrike, kar pomeni, da nimamo niti hladilnikov, niti zamrzovalnikov, zato je treba še bolj premišljeno naročati hrano, da se ne pokvari in da je z dobavo čim manj stroškov," je povedala Karničarjeva, ki priznava, da je delo zahtevno, traja ves dan in zahteva precej iznajdljivosti.

Kuhajo na štedilniku na drva in s štirimi plinskimi nastavki, posebnega udobja nimajo in ga niti ne iščejo.

Čeprav živijo v hribih, od hribov nimajo nič, pravi oskrbnica Češke koče. "Če je sezona dobra, tako kot to velja za letošnjo, imamo polne roke dela z obiskom, če je slaba, običajno je to zaradi slabega vremena, pa tako ali tako ni pravi čas za v hribe," pravi in dodaja: "Ni sama romantika. Veliko je sicer je, je pa treba tudi kar pošteno zavihati rokave."

Bogate izkušnje

Več kot desetletne izkušnje – za večino se ima zahvaliti tastu, pravi, ki ji je bil za svetel vzgled – ji pri tem kar precej pomagajo. Občasne kritike se je naučila stoično prenesti, tudi na napakah se je že veliko naučila.

V koči so ponosni predvsem na domač kruh, za najboljšo jed pa izpostavljajo štruklje s skuto in pehtranom.

Planinci, ki jih obiščejo, menda velikokrat potrdijo, da je Češka koča ena najlepših koč, kar jih poznajo, preprosto zato, ker je ostala takšna, kot je bila ob odprtju pred 115 leti.

V koči vas bo pozdravilo razigrano osebje. Večinoma gre za žensko obarvano ekipo, a se občasno, po zaslugi sistema Helpex, ki mladim omogoči brezplačno nočitev in prehrano, v zameno pa morajo oddelati 20 ur, v ekipi znajdejo tudi moški, večinoma tujci.

Letošnja sezona je zelo dobra, ocenjuje Karničarjeva, in "če bi 5. 9. zapadel prvi sneg, kar se je že dogajalo, se ne bi imeli pravice pritoževati", poudarja sogovornica.

V Pogačnikovem domu na Kriških podih vas bo pozdravila izredno mlada oskrbniška ekipa. Povprečna starost razigrane štiričlanske skupinice je rosnih 23 let!

Njihova "capo di banda" je Neža Rus, diplomantka fakultete za gradbeništvo. V domu skrbi za finance, za vpisovanje v knjigo gostov, za inventuro in za dobro vzdušje v ekipi, kar je – kot se večkrat izkaže v praksi – tako ali tako najpomembnejša stvar na svetu. "Če si slabe volje, pač ne moreš delat," pravi Neža, ki smo jo zmotili ravno v dneh, ko se intenzivno ukvarja z inventuro. Ko je čas za inventuro v trgovinah, so te zaprte, ko jo izvajajo v planinskih kočah, morajo normalno obratovati naprej.

Nežina desna roka je Matic. V krog njegovih zadolžitev spada vse, kar diši po tehniki. Skrbi za popravila, za dvigovanje težkih bremen in druge tehnične zadeve.

Naslednji nepogrešljivi člen v oskrbniški vrsti je Janez, sveži maturant, po poklicu kuhar. Skrbi za naročilo živil, razporeja delo v kuhinji – in sicer tako, da vplete vse, zato vsi lupijo krompir ali režejo čebulo – in je zadolžen za kulinarično ponudbo na Kriških podih.

In seveda Anja, ki je deklica za vse. Sprejema naročila, streže, pospravlja sobe in čisti stranišča, no, tako kot mi vsi, pravi Neža, ki v koči pomaga že tretjo sezono.

Začela je kot kuharica, nadaljevala kot pomočnica, letos pa je prvič glavna in odgovorna. "Seveda je drugače, obremenjuješ se, kadar gre kaj narobe in moraš to urediti. Ni ti vseeno, a mislim, da nam kar lepo uspeva."

"Vsi vidimo delo in to je velik plus"

Z oskrbniško ekipo je izredno zadovoljna. "Vsi vidimo delo in to je velik plus. Nikomur ni treba težiti, naj kdo pomije posodo, ker tako ali tako vsak ve, da je delo treba opraviti."

"Po eni strani je to zame sanjska služba, težko pa si predstavljam, da bi jo opravljala vse življenje," pravi.

"Ko je delo, si ves dan v službi, no, ko ga ni, si ga pač najdeš. Nikoli nisi sam, kar je po eni strani super, po drugi strani pa je lahko tudi naporno," priznava. Tudi gostje so taki in drugačni. "Lahko so zelo zahtevni in mislijo, da jim beremo misli, lahko pa so tudi izredno prijazni. Še posebej če vidijo, da jim gre naša ekipa nasproti."

Pogačnikov dom bo vrata zaprl 4. oktobra, po tem datumu bo odprta samo zimska soba, v kateri bo mogoče prespati tudi pozimi.

Tako kot Karničarjeva ima tudi Herman Uranič dolgo kilometrino v oskrbniških vodah. Na razpis za delo oskrbnika v Koči pri Triglavskih jezerih se je prijavil že leta 2007 in takrat tudi prevzel delo. Kmalu se mu je pridružila sestra in ta mu družbo dela še danes.

Dela ne idealizira. Pravi, da je naporno, a da je z leti vse skupaj postalo precej bolj obvladljivo. "Delo je zelo razgibano in kar precej naporno, poleg tega je vedno nekaj novega, na kar se je treba navaditi," pravi Uranič, ki prihaja iz gostinskih vod, kjer je delal kot kuhar. Kot oskrbnik koče skrbi za nabavo živil in drugih potrebščin, že čez zimo išče sodelavce, če se stari od dela poslovijo, skrbi za agregate, za popravila, vodi knjigovodstvo in ureja vse finance.

Pri sodelavcih išče pravi značaj

Tisto, kar išče pri sodelavcih, je pravi značaj. To pomeni, da si želi v svoji bližini ljudi, ki so odprti, ki ne lažejo, ki so zanesljivi, vestni in imajo delovne navade.

"Kdor pride k nam, dela vse," pravi. Od pomivanja posode do lupljenja krompirja, pospravljanja sob in strežbe za točilnim pultom. Vsi poskusijo vse in vsi znajo vse. Brez izjeme."

Priznava, da je take ljudi dandanes težko najti, da pa ima kar srečno roko pri izbiri. Če kdo kdaj zamoči, mu da še eno priložnost. A samo eno. "Smo kot družina – osem nas je – in če nam kdo kvari povprečje, gre vse narobe."

Uranič pravi, da je 80 odstotkov planincev nezahtevnih, se pa tako kot povsod vedno najde kdo, ki mu ne moreš ustreči ne glede na to, kako se trudiš.

"Pomembno je, da smo prijazni, da oddajamo pozitivno energijo, se pa hkrati trudimo, da vzdržujemo pravi planinski red. To pomeni, da imamo določene ure, ko se hodi spat, ure, do katere strežemo večerjo, čevlje puščamo na mestih, ki so za to določena, gostje za seboj pospravljajo smeti. To je vse, kar zahtevamo," pojasnjuje.

Na Triglavskih jezerih ostaja do začetka oktobra, potem se vrača na svoje delovno mesto v Planinskem društvu Ljubljana Matica, pozimi pa bo prevzel delo oskrbnika na Komni.