Ugleden gospod, ki na ljubljanske ulice novači Etiopijce in Kenijce

Medtem ko se je ugled atletike na prostem v zadnjem obdobju močno omajal, je z maratoni ravno obratno. Iz leta v leto pridobivajo veljavo, tako pa bo najverjetneje še naprej.

Verjetno tudi zaradi tega, ker gre za edinstven preplet druženja najboljših in najbolj vzdržljivih športnikov na svetu z množicami rekreativcev.

O tem in še marsičem smo govorili z verjetno najboljšim poznavalcem maratonov v Sloveniji.

Od človeka, ki kot tehnični delegat Mednarodne atletske zveze (IAAF) obiskuje maratone po vsem svetu, smo skušali izvedeti, kaj ta dogodek pomeni za Ljubljano, v katero smer se razvija, kaj lahko od njega še pričakujemo in seveda tudi to, kako k nam pripeljati najboljše.

Odgovoril je tudi na očitke o tem, da v Ljubljani zanemarjajo najboljše slovenske tekače in tekačice, in tem, da je eden njegovih najožjih sodelavcev človek, ki ga povezujejo z dopingom.

Sportal Niso ljubitelji dežja, a v nedeljo se mu ne bodo mogli izogniti. Bo dovolj za rekord?

Kakšna je vaša vloga pri ljubljanskem maratonu?
Sem član organizacijskega odbora in tudi član direktorata. Sem del ožjega odbora, ki bolj operativno spremlja dogajanje. Zadolžen sem tudi za elitne tekače. To funkcijo opravljava skupaj z Borutom Podgornikom.

Jaz sem odgovoren, delava pa skupaj vse. Od načrtovanja do novosti, novih izhodišč. Narediva strategijo, kaj je novega, dopisujeva si z menedžerji in zastopniki atletov, tako pa počasi na koncu pridemo do nabora tekmovalcev.

Priprave na maraton se zanj začnejo že v začetku vsakega leta. Foto: Vid Ponikvar

Kako se odvija delo novačenja elitnih tekačev in tekačic?
Začne se po novem letu, ko se javimo menedžerjem. Delamo s približno 10, 12 menedžerji. Pripravimo pogled, kakšne tekače si želimo, in jih poskušamo rezervirati. Potem se odvijajo usklajevanja in podobno, nazadnje moramo počakati do konca spomladanskega dela sezone, da vidimo, kaj in kako. Maratonci po navadi namreč tečejo dvakrat na leto. Enkrat spomladi in enkrat jeseni.

Ko vidimo, v kakšni formi so, se dokončno dogovorimo z menedžerji, ki nam morajo natanko povedati, kako dobro so pripravljeni njihovi tekači. Če kdo ni v formi, mora to nujno povedati. Junija začnemo s podpisovanjem pogodb. Letos smo imeli že v šestem mesecu podpisane pogodbe z vsemi menedžerji in atleti.

Kakšne pa so te pogodbe? Kaj v njih piše?
Podpisane so v skladu s predpisi za posamezna tekmovanja, ki jih mora izpolniti vsak organizator. Nagrade so javno znane, medtem ko štartnina, ki jo dobijo elitni tekači, in bonusi niso. V vsaki pogodbi je napisan bonus za dober rezultat in tudi malus, če je rezultat slab.

Sestavni del pogodbe je, to moram poudariti, tudi klavzula, da maratonci in maratonke ne uporabljajo nedovoljenih poživil in mamil. Tudi menedžerji se morajo izrecno opredeliti, da jih njihovi varovanci in varovanke ne jemljejo.

Že leta 1998 smo na ljubljanskem maratonu uvedli dopinško kontrolo, pri kateri sem vztrajal sam. Želim, da smo pri tem čisti. Ne želim nobenih takšnih zadev, zato je v pogodbi vse jasno opredeljeno.

"Ljubljanski maraton se bo letos potegoval za zlato značko IAAF." Foto: Vid Ponikvar

Pa so se kakšni takšni primeri na ljubljanskem maratonu že pojavili?
Ne, moram potrkati na les. Na zadovoljstvo vseh v vsej 22-letni zgodovini maratona ni bilo še niti enega pozitivnega dopinškega primera. Mnogo let maratonce in maratonke testiramo tudi zaradi eritropoietina (EPO), ki je temeljen vzorec za srednje- in dolgoprogaše, a zahteva posebno proceduro.

Ko smo že pri nedovoljenih poživilih. Borut Podgornik, s katerim sodelujete pri novačenju elitnih maratoncev in maratonk na ljubljanskem maratonu, je partner in trener Helene Javornik, ki je bila že dvakrat pozitivna na dopinškem testu. Zagotovo dejstvo, ki vzbuja očitke. Kako odgovarjate nanje?
Najprej moram še enkrat poudariti, da z Borutom sodelujeva odlično, a hkrati povem tudi to, da sem z njim že uvodoma razčistil, kar zadeva to vprašanje. Imamo ničelno toleranco do prepovedanih substanc. Tudi Borut mi ni nikoli niti z najmanjšim namigom dal vedeti, da bi bilo lahko karkoli drugače.

Morda že, ampak zagotovo je to podatek, ob katerem marsikdo dvigne obrv. Kot tudi ob tistem, da gre za tekačico, ki je trikrat zmagala na ljubljanskem maratonu. To so dejstva, ki skoraj zagotovo mečejo slabo luč na prireditev.
Kar zadeva ta dva primera, povezana z Borutom in Heleno, lahko rečem, da je ona za to že plačala svoj davek in nekaj časa ni smela tekmovati. Ne moremo pa nekomu toliko let pozneje še naprej pogrevati grehov. Zgodilo se je, bilo je neprijetno za slovensko atletiko, a kazen je prestala. Kar je bilo, je bilo.

Težava je tudi v tem, da takšnih ljudi, kot je Podgornik, ni veliko. Težko jih je dobiti. Tudi zato sem ga povabil k sodelovanju, a mu ob tem jasno in glasno povedal, da imamo do dopinga ničelno toleranco. Skozi vsa ta leta je tako tudi ostalo, samo še izboljšalo se je. Zadeve so se le še bolj izostrile.

Borut Podgornik v družbi svoje soproge in varovanke Helene Javornik. Foto: Vid Ponikvar

O Javornikovi in tem, da je bila eden od glavnih obrazov našega maratona, pa bi rekel, da ni to za nas nobena črna pika. Še enkrat bom ponovil, da smo dopinške kontrole pri nas uvedli že leta 1998, ko je imelo to zelo malo maratonov po Evropi in v svetu. Številni so jo uvedli šele mnogo za tem, ko se je o dopingu začelo govoriti na široko.

To pomeni, da imamo organizacijski odbor ljubljanskega maratona in vsi, ki delamo na tem, ničelno toleranco do nedovoljenih poživil. Zaradi tega imamo povsem čisto vest. Smo za izključno čiste tekače brez uporabe nedovoljenih poživil, zaradi tega pa tudi nagrade izplačamo šele po tem, ko naredimo analizo vzorcev. Če bi bil kdo od tistih, ki so upravičeni do nagrad, pozitiven, denarja ne bi dobil.

Helena Javornik: legenda, ki je poskrbela za dva dopinška škandala

Dvakrat je bila pozitivna na dopingu. Foto: Vid Ponikvar Danes 52-letna Helena Javornik je najuspešnejša slovenska dolgoprogašica vseh časov. V lasti ima državne rekorde v tekih od 3.000 metrov do maratona, državna rekorderka je v kar osmih disciplinah. Pohvali se lahko tudi z 39 naslovi državne prvakinje.

Trikrat je nastopila na olimpijskih igrah, leta 1996 v Atlanti, 2000 v Sydneyju in 2004 v Atenah, pohvali pa se lahko tudi z 12 nastopi na svetovnih in sedmimi nastopi na evropskih prvenstvih. Zbrala je tudi 17 zmag na maratonih, najhitrejša je bila tudi v Amsterdamu, Firencah in Torinu, trikrat pa je bila najboljša tudi v Ljubljani. Njen najbolj odmeven rezultat je naslov evropske prvakinje v krosu leta 2002 v Medulinu na Hrvaškem.

Javornikova je bila prvič pozitivna leta 2006, a so ji nekaj mesecev pozneje suspenz ukinili zaradi nepravilnosti pri jemanju vzorcev. Drugič je bila pozitivna marca 2008, kaznovana pa je bila z dvoletno prepovedjo nastopanja. V obeh primerih so v njeni krvi našli EPO.

Koliko dopinških testov naredite na ljubljanskem maratonu?
Lani smo izpolnili pogoje za srebrno značko IAAF (mednarodna atletska organizacija, op. p.), letos pa merimo na zlato, tako da je natančno določeno, koliko testov moramo opraviti. Za zlati znak je treba opraviti šest testov v moški in šest v ženski konkurenci. Tako seveda tudi bo. Tako smo Sloadi (slovenska antidoping organizacija, op. p.) tudi naročili.

Ti testi bodo seveda opravljeni med elitnimi maratonci in maratonkami. Kako pa je z dopingom in rekreativci?
Med elito na ljubljanskem maratonu pozitivnega dopinškega vzorca še ni bilo, za rekreativni del tekačev pa seveda tega ne morem trditi. Težko je ocenjevati, saj bi bil lahko krivičen, a med toliko tekači in tekačicami nekaj tega zagotovo je. Toda pri tem mi prav veliko ne moremo narediti. Morda še največ lahko naredimo z ozaveščanjem o tem, kako zelo je doping škodljiv. Ne samo v atletiki, ampak povsod.

Poglejmo, koliko vrhunskih športnikov v zadnjem obdobju umira. Doping negativno vpliva tako na srce, plodnost in še marsikaj drugega. Doping je izjemno škodljiv in tega bi se morali zavedati vsi, še najbolj pa mladi, ki so prihodnost. Tudi država bi morala temu vprašanju nameniti višja finančna sredstva. Tako kontroli kot tudi ozaveščanju. Mislim, da se pri rekreativnem športu tej tematiki posveča premalo pozornosti.

"Doping je zelo škodljiv, a testiranja so draga. Največ bi bilo treba narediti na ozaveščanju." Foto: Vid Ponikvar

Kakšen pa je strošek enega dopinškega testa?
Malo pod 500 evri. Če opravijo še test za EPO, pa smo že pri 700, 800 evrih za en vzorec. Ni poceni. To je razmeroma drago, zaradi tega se tudi organizatorji težko odločajo za dopinške kontrole. Marsikdo med njimi ima do dopinga ničelno toleranco, a preprosto nima denarja.

Radi bi dosegli zlato maratonsko značko IAAF, kaj pa je za njo potrebno?
Predlanskim smo dobili bronasto značko, z lansko izvedbo smo izpolnili kriterije za srebrno, ki jo bomo nosili letos. Ko smo se januarja letos usedli, smo se odločili, da bomo merili na zlato značko.

Predvsem mora biti za zlato značko poskrbljeno za varnost. Predpisi IAAF so natančno določeni. To ne pomeni varnosti samo za elitne tekače, ampak za vse. Trasa bo zaprta v vseh smereh. Na vsaki okrepčevalnici bomo imeli medicinsko službo in tudi defibrilator.

Seveda bo tako tudi v cilju. Imamo pogodbo z Univerzitetnim kliničnim centrom Ljubljana, ki pomaga, če je karkoli narobe. Treba je poskrbeti za vse nastopajoče v vseh kategorijah. Od tistega prvega pa do zadnjega, ki priteče v cilj.

Potem je še precej tehničnih predpisov, ki jih je treba izpolnjevati. Tudi tistega o šestih dopinških testih v moški in šestih v ženski kategoriji. Lahko rečem, da smo izpolnili vse predpise, seveda pa to ne pomeni, da jo bomo tudi dobili. Kandidiramo za zlato značko, bo pa tehnični delegat, ki bo tukaj in bo analiziral vse, potem ugotovil, ali si jo tudi zaslužimo. Bomo videli. Upamo na najboljše.

Zraven je že od prvega maratona. Foto: Vid Ponikvar Ljubljanski maraton je prerastel v najbolj množično in največjo športno prireditev pri nas. Kako se spominjate njegovih začetkov zdaj že daljnega leta 1996?
Zraven sem že od prvega maratona, bil sem že prej, pri teku ob žici okupirane Ljubljane, kot se je imenoval takrat. Potem sem z zadovoljstvom začel sodelovati še z ljubljanskim maratonom. Spomnim se prvega, bilo je zelo luštno. Cilj je bil na Tromostovju, nastopilo je 673 tekmovalcev in bilo je čudovito.

Tek ob žici je ugašal s koncem osemdesetih let, zato smo takrat nekaj časa poskušali ohraniti tradicijo s tekom prijateljstva, za katerega sem bil odgovoren sam. Na koncu se s tem ni izšlo in ta tek je izginil.

Na zadovoljstvo vseh pa je po takratnih političnih spremembah nastal tek trojk, ki je postal pomemben del Ljubljane in tukajšnje maj zgodbe. Po svetu poznamo razne oblike tekov in štafet, mi pa imamo svojega prav posebnega, pri katerem morajo trije tekači teči homogeno, kar je nekaj posebnega in učvrščuje idejo teka oziroma športa.

V devetdesetih letih so začeli maratoni po vsem svetu intenzivno rasti in na idejo smo počasi prišli tudi v Ljubljani. Omeniti je treba dve osebi. Andreja Razdriha in Branka Gradišnika, ki sta bila takrat oba mestna svetnika, oba pa sta tudi velika ljubitelja teka, in sta izposlovala sredstva za ljubljanski maraton. Organizacija dogodka se je takrat prenesla na Timing Ljubljano, oblikoval se je organizacijski odbor in tako se je potem počasi oblikoval dogodek, ki je danes to, kar je. Najbolj množična športna prireditev v Sloveniji.

Sportal Česa so se najbolj bali, kako so utišali besne klice in ustavili sovražna pisma? #intervju

Kako ste spremljali rast ljubljanskega maratona iz leta v leto?
Število tekačev in tekačic se povišuje iz leta v leto, kar je krasno. To pomeni, da se ljudje zavedajo pomena zdravega življenja. Pričakoval bi, da bi tudi zavarovalnice povečale sponzorske vložke, saj je tek najboljša preventiva in poskrbi, da zavarovalnice izplačujejo manjše zneske za zdravstvene storitve.

No, rastemo iz leta v leto. Najprej je bil samo maraton, potem smo kmalu dodali še polmaraton, pa potem še množično desetkilometrsko preizkušnjo in, kar je treba poudariti še posebej, otroške teke. V soboto imamo čudovite otroške "maratone", na katerih nastopajo najmlajši, ki so veseli, da so bili del dogodka. Vsak od njih potem pravi, da je bil na maratonu. Teke imamo za vse starostne kategorije, kar je odlična naložba v prihodnje rodove. Zdaj na ljubljanskem maratonu vsako leto teče že krepko več kot 20 tisoč ljudi, kar je čudovito.

Maraton raste tudi po številu res kakovostnih, vrhunskih tekačev. Vse bolj se trudimo za to, da bi pripeljali res kakovostne atlete. Ljubljana včasih pri tem ni bila ugledna, zdaj je že drugače. Tako menedžerji kot atleti nas jemljejo veliko bolj resno. Vsi vemo, da tudi rekreativnim tekačem veliko pomeni, če lahko na štartu stojijo s tistimi, ki so del svetovne elite.

Maraton je tudi zelo lepa priložnost za turizem. Veliko je maratoncev in maratonk, ki hodijo po svetu in tečejo po raznih maratonih. Eni kolesarijo, drugi hodijo plavat na morje, tretji pa tečejo. Za nas bo v prihodnosti velik izziv, da bi v Ljubljano pripeljali čim več tekačev iz tujine, s tem dvignili udeležbo, poskrbeli pa tudi za dvig turizma. Prav na maratonu imamo še veliko rezerv, da podvojimo ali kar potrojimo število udeležencev. To na koncu prinese tudi dodaten prihodek. Tako nam kot tudi Mestni občini Ljubljana.

Med maratonom je ugledni funkcionar, ki je vrsto let delal tudi na AZS, vselej v akciji. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Kateri od spominov je najlepši?
Veliko zelo lepih spominov se je nabralo skozi vsa leta. Zagotovo je bilo nekaj posebnega takrat, ko nas je na dan maratona zjutraj pričakal sneg. Nikoli ne bom pozabil, kako veseli so bili nekateri afriški tekači, ko so zagledali 5, 10 centimetrov snega. Pred tem so ga videli samo po televiziji, zanje je bilo to nekaj nepredstavljivega in zjutraj so od veselja skakali pred hotelom.

Lep je tudi vsak prizor, ko vidiš, kako v cilj prihaja nasmejana množica ljudi. Od teka na 10 pa do 42 kilometrov. Kup pozitivne energije. Ljudje trpijo od bolečin, a so zadovoljni, veseli in ponosni. To je nekaj najlepšega, kar lahko vidiš.

Morebiti ob tem omenim še eno zanimivost. Ko sem bil kot delegat na maratonu v Rimu, me je pozdravil eden od tekačev. Najprej nisem vedel, kdo je, potem pa sem videl, da gre za kenijskega maratonca, ki je pri nas zmagal kakšnih deset let pred tem. Napol v šali sem ga vprašal, ali je nagrado z ljubljanskega maratona pametno unovčil, pa mi je zadovoljno odgovoril, da je. Da je zdaj kmet. Da je kupil 25 krav in zagotovil socialno varnost vsej družini. Res lepo, ko vidiš, da si je nekdo tako uredil življenje. Mislim, da je takrat dobil kakih 12 tisoč evrov. Dosegel je še rekord.

Pa najmanj prijeten spomin?
Zagotovo to, kar se je zgodilo pred dvema letoma, ko je vodilna skupina tik pred ciljem zavila v napačno smer. Takrat sem bil 500 metrov do cilja v spremljajočem avtomobilu, potem pa sem rekel, da grem naprej in jih v cilju počakam. Pozneje sem se tolkel po glavi, saj bi jih, če bi bil tam, nekako ustavil. Skočil bi ven, se drl, karkoli … Tako pa se je zgodilo, kar se je.

Dogodila se je velika nerodnost, ki pa smo jo pozneje razčistili. Na napakah se učimo. Vsaka napaka mora biti izhodišče za izboljšanje dela. Hitro smo naredili analizo in sprejeli odgovornost. Kot organizatorji smo bili edini krivci seveda mi, organizatorji. Med organizatorji pa posamezniki. Kdo in kaj, ni pomembno.

Takrat smo v trenutku sprejeli odločitev, zaradi katere so nas pozneje pohvalili. Odločili smo se, da so tudi oškodovani prejeli denar, kot da bi bili prvi, drugi, tretji … Pozneje je bilo kar nekaj odzivov z njihove strani in od njihovih menedžerjev, ki so nam se zahvaljevali tudi s pisnimi sporočili in rekli, da smo s tem rešili obraz maratona. Če ne bi bilo tako, bi se jim pošteno zamerili.

Sportal Po zmedi na ljubljanskem maratonu. Nagrajeni bodo tudi tekači, ki so zavili v napačno smer.

Kaj se je sploh zgodilo?
Policijski avtomobil z lučkami, ki je vozil na čelu kolone, je zapeljal v napačno smer, saj je policistka odprla traso. Potem je za njim zapeljal še avtomobil s kamero, ki je skrbela za televizijski prenos, za njim pa tudi nekateri tekači.

Spomnim se, da sem bil v cilju in mi ni bilo nič jasno, ko sem zagledal tekača, ki je bil pred tem na četrtem mestu, medtem ko vodilnega, ki je pred tem začel močno pospeševati, ni bilo nikjer. "Kaj je to zdaj?!" sem se drl in poskušal ugotoviti, kaj je bilo narobe. Takoj sem vedel, da je šlo nekaj hudo po zlu.

Bilo je zelo nerodno, zaradi tega dogodka smo imeli vsi precej neprespanih noči, a smo se iz napake naučili. Zdaj je za te stvari veliko bolje poskrbljeno.

Leta 2016 je prišlo med vodilnimi tekači tik pred ciljem do velikega zapleta. Foto: Damjan Končar

Je ta nevšečnost odmevala tudi v tujini?
Da, je. Bilo mi je kar neprijetno, ko sem v službeni vlogi sodeloval na nekaterih tekaških dogodkih v tujini, pa so me nekateri v šali ogovarjali in mi govorili o tem, da smo imeli v Ljubljani najdaljši maraton na svetu. Kaj češ, se zgodi, a se ne bo več ponovilo.

Zdajšnji rekord ljubljanskega maratona je 2;08:19 v moški in 2;25:24 v ženski konkurenci. Bo že v nedeljo popoldne drugače?
Letos upamo na rekord. Če želiš meriti na zlato maratonsko značko IAAF, moraš imeti tudi določeno število tako imenovanih maratoncev zlate ravni. Takšnih, ki tečejo pod 2;09 oziroma pod 61 v polmaratonu oziroma so bili med najboljšimi 25 na olimpijskih igrah. Takšnih, vsi ti morajo pogoje izpolniti v zadnjih 36 mesecih, mora biti vsaj 12. Šest pri moških in šest pri ženskah.

Potem je tu še pogoj, da morajo prihajati z vsaj dveh celin. Slišati je sicer preprosto, a ni. Težko je namreč najti Evropejca, ki izpolnjuje takšne pogoje. Letos nam je uspelo. Imamo Ukrajinca Romana Romanenka, Romuna Mariusa Ionescuja in Moldavijko Lilijo Fisikovici. Ustregli smo tudi tem pogojem.

Z naborom letošnjih najboljših je zelo zadovoljen. Foto: Ana Kovač Kako ste zadovoljni z letošnjim naborom najboljših?
Prvi zvezdnik je seveda Etiopijec Sisay Lemma, ki je letos tekel 2;04:08. Je v dobri formi, za njim je zelo kakovostna pomlad in je vsekakor sposoben rekorda. On je tekač, ki najbolj izstopa. Potem imamo še Kenijca, ki je letos tekel 2;06. Še enega Kenijca z osebnim rekordom 2;05 in drugega, ki je letos tekel 2;06. Pa Etiopijca, čigar osebni rekord je 2;04:23, in še bi lahko našteval.

Zagotovo si med maratonci obetamo rekord in tek pod 2;07. Je pa to maraton. Ne pogovarjamo se o teku na 100 ali 1500 metrov, pri katerih je rezultat lažje napovedati. Pri maratonu se vse hitro obrne na glavo. Realno pa je, da cilj izpolnimo. Mislim oziroma upam, da ga tudi bomo.

Tudi pri ženskah imamo eno izjemno maratonko. Kenijko Visiline Jepkesho, katere osebni rekord 2;21:37 je izjemen. Je tudi nekdanja zmagovalka pariškega maratona, zmagala je še na nekaterih pomembnih maratonih. Pa še eno, ki teče 2;22, in tri tekmovalke z rezultati 2;24 in tako naprej. Pri ženskah računamo na čas okoli 2;24, kar bi bil seveda rekord.

Imamo res močno ekipo, seveda pa je veliko odvisnega tudi od trenutka in tega, kar se bo dogajalo na stezi. Pogojev, da prideš do dobrega rezultata, je veliko. Eden izmed teh je tudi, da imamo ustrezne narekovalce tempa.

Sportal V Ljubljano prihaja človek, kakršnih je bilo v zgodovini človeštva le še 14

Pa jih boste imeli?
Da, zelo kakovostne, izbrali smo jih skupaj z menedžerji, ki zagotavljajo, da bodo dobro opravili svoje delo. Toda tudi to ni zagotovilo. Nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo. Videli ste, kaj se je letos zgodilo v Berlinu, ko so odpadali drug za drugim in je vodilni na koncu ostal sam. Pa vseeno odtekel svetovni rekord. (smeh, op. p.)

Zagotovo bomo načrtovali čas pod 2;07. Imamo tri narekovalce tempa za čas 3:01 po kilometru. Pri ženskah sta dva narekovalca tempa, najboljša maratonka, o kateri sem govoril, pa ima kar osebnega narekovalca tempa.

Tudi nastopajoči si želijo čim boljših rezultatov in jih napovedujejo. Absolutno lahko izpolnimo cilje, saj imamo res veliko dobrih atletov in atletinj.

Upam samo, da ne bo premočnega vetra. To je edino, kar nam lahko pošteno zaplete zadeve. Če bo dež in malce bolj mrzlo, ne bo težav. Če bo 12 stopinj Celzija, bo krasno. Veliko bolje, kot če bi jih bilo 20.

Zoran Janković je pred leti napovedal, da bo na ljubljanskem maratonu nekoč padel svetovni rekord. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Župan Ljubljane Zoran Janković je pred leti napovedal celo svetovni rekord?
Ta izjava, ki jo je dal, je bila malce šokantna, a sam sem jo dojel bolj kot izjavo človeka, ki nam in našemu maratonu daje veliko energije. Res smo lahko veseli, da imamo tako krasnega župana, kot ga imamo. Brez njega bi nam bilo veliko težje.

No, če se umaknemo od svetovnega rekorda, pa lahko ugotovimo, da res vrhunski dosežek ni samo svetovni rekord, ampak tudi marsikaj drugega. Skupaj z županom si seveda želimo še boljših rezultatov in še boljših tekačev. Upam, da bomo tudi pri rezultatih naredili dodaten preskok in se umestili v višji srednji razred najboljših maratonov na svetu.

Je maratonska trasa za čim boljše rezultate zdaj optimalna?
Ne še povsem, je pa razmeroma ravna in poteka v enem krogu. Strokovnjaki pravijo, da ta trasa mirno prenese čas 2;06. Še dve točki sta, ki ju bo treba izboljšati. Kak oster ovinek je še mogoče popraviti, da bo še bolj ravna in bo lažje teči, to zagotovo. Vedno se najde kak izziv.

"Eliud Kipchoge in podobni tečejo za šestmestne številke." Foto: Vid Ponikvar

Eliuda Kipchogeja, novega svetovnega maratonskega rekorderja, ne bi bilo mogoče pripeljati k nam?
Nemogoče, saj natanko ve, da ne more dobiti toliko, kolikor je njegova vrednost. Taki, kot je danes on, včeraj pa je bil Wilson Kipsang, gredo v London, Berlin, New York … Tam najboljši zaslužijo šestmestne številke. V Tokiu jim pod nos pomolijo prazen ček, pa ga izpolnijo kar sami. Tam imajo toliko denarja, da ne vedo, kaj bi z njim. Pred vsakim maratonom popravijo vsako najmanjšo razpoko v asfaltu.

Težko je, da bi pripeljal takšnega atleta. Težko je pripeljati tiste res najboljše. Enega takega letos imamo, a to ni lahko. Morate vedeti, da je 28. oktobra, ko bomo tekli pri nas, po svetu kar 21 maratonov in polmaratonov.

V tem terminu tečejo še v Benetkah, ki niso konkurenca, pa v Frankfurtu, kjer je zelo priznan maraton, pa čeprav je močno znižal finančna sredstva, ampak ima ime. Mi ga še gradimo. Zgodilo se mi je, da sem bil že skoraj dogovorjen z enim od vrhunskih atletov, ki je silil v Frankfurt. Tudi menedžer mu je poskušal dopovedati, da imamo mi višje nagrade, pa je na koncu šel tja.

Spadamo v srednji razred evropskih maratonov in smo s tem zadovoljni. Včasih smo bili navdušeni nad milanskim maratonom, danes pa smo ga prehiteli.

Sportal To je človek, ki je pred dnevi osupnil svet

Koliko se je ugled ljubljanskega maratona v tujini spremenil skozi leta in kako to pri svojem delu občutite?
Zelo. Je kot noč in dan, če se spomnim, kako je bilo pred 10, 12 leti. Takrat so nam vsi govorili, da bodo njihovi atleti prišli, a nas nihče ni jemal preveč resno. Pogosto se je zgodilo, da kdo od boljših, pa so bili slabši kot zdajšnji, potem sploh ni prišel, čeprav je obljubil.

Zdaj pa smo mi tisti, ki pridemo s seznamom, ga pomolimo pod nos menedžerjem in jim rečemo, kaj si želimo. Zdaj smo mi tisti, ki odločamo o tem, kdo bo prišel.

To pomeni, da smo prišli na višjo raven maratonov. V očeh menedžerjev in ljudi iz atletskega sveta imamo vse večji ugled. Vsi ljubljanski maraton jemljejo kot resnega partnerja.

Potrditev o tem je tudi zanimivost, da nas je na seznam svojih maratonov postavil tudi Adidas, kar pomeni, da svoje atlete dodatno plača. Že dve leti smo na njegovem seznamu.

Kakšen je sploh proračun, ki ga imate za novačenje tekačev?
Za elitni del gre 220 tisoč evrov, v to je všteto vse. Od nastanitve, prevozov do nagrad. To je kar velik del proračuna maratona, to je res, a vendarle gre za eminentno prireditev. Če jo želimo imeti, moramo združiti tekmovalni in rekreativni del, množičnost. Eno brez drugega ne gre.

Nagrade so javne, kakšne pa so štartnine, ki jih namenite najboljšim?
To pa je poslovna skrivnost. Primerjati z nekaterimi največjimi svetovnimi maratoni, pri katerih so številke tudi šestmestne, se ne moremo, lahko pa povem, da za svoje elitne atlete dobro poskrbimo.

Koliko bodo zaslužili najboljši?

Najboljši bodo prejeli bogate nagrade. Foto: Sportida Finančna nagrada za oba zmagovalca letošnjega ljubljanskega maratona, tako v moški kot v ženski konkurenci, znaša 30 tisoč evrov. Ob tem bosta najboljša, če bosta popravila rekord, prejela dodatek, ki ga bosta deležna tudi glede na rezultat.

Za drugo mesto je nagrada 14 tisoč evrov, za tretje devet tisoč, za četrto pet tisoč, peto tri tisoč in šesto mesto 2.500 evrov, medtem ko sedmo in osmo mesto prinašata 1.500 evrov zaslužka.

Finančnih nagrad bodo deležni tudi najboljši Slovenci in Slovenke. Zmagovalca bosta prejela vsak po 1.500 evrov. Drugo mesto prinaša tisoč, tretje 600, četrto 400 in peto mesto 300 evrov. To je višina nagrad za rezultate pod 2;30 v moški in 3;00 v ženski konkurenci. V primeru slabših rezultatov so omenjeni zneski 40 odstotkov nižji.

Kako težavni so najboljši tekači pri zahtevah, ki jih imajo?
Imamo dve vrsti atletov, ki so zelo specifični. Eni so mnogobojci, drugi pa maratonci. Sam v 23 letih nisem imel niti najmanjše težave s temi ljudmi. Nikoli ni bilo niti ene pritožbe, niti ene nevšečnosti. Resda jim ponudimo kar največjo gostoljubnost, a ne gre za nič posebnega, pa so vedno zelo prijazni in odlični gostje.

Imate pa kar nekaj nevšečnosti z najboljšimi slovenskimi tekači in tekačicami. Kako odgovarjate na njihove očitke o tem, da je pri vas odlično poskrbljeno samo za tujce? Verjetno tudi zaradi tega najboljši Slovenci v Ljubljani pogosto manjkajo.
Vedno vabimo najboljše Slovence, tudi letos smo jih, a na žalost nimamo nobenega. Povabili smo tudi nekatere mlajše boljše tekače. Poskrbljeno bo, da bodo štartali iz prvega boksa takoj za prvo vrsto. Želimo si, da bi bili zraven. Nagrade so tudi znane. Ne vem, zakaj ne prihajajo.

Rekel bi, da morda nekateri pričakujejo to, da bo ljubljanski maraton vlagal v tekače tako, da bi imel svojo ekipo. Ampak naloga organizatorja ni, da bo skrbel za svojo ekipo. To bi morali narediti pri Atletski zvezi Slovenije. To naj bo jasno. Romanu Kejžarju smo že velikokrat pomagali, tudi s štartnino, tako da slovenskim tekačem prisluhnemo. Želimo si, da bi bili del dogodka.

Sportal Črnoglede napovedi Slovenca, ki je že 18 let državni rekorder

Sami spremljate tuje maratone, bili ste tudi na največjih, s katerimi se Ljubljana verjetno nikoli ne bo mogla primerjati. S katerimi pa se bo lahko in po katerih se lahko zgleduje danes?
Po tistih najboljših petih seveda ne, to je nerealno, se pa lahko primerjamo in zgledujemo z nekaterimi zelo uglednimi evropskimi maratoni. Kateri so? Praga, Dunaj, Amsterdam, tudi Rotterdam, ugled tega je v zadnjem času sicer malce upadel.

Po teh se moramo zgledovati. Mislim, da je to tudi realno. Če bomo dobili zlato značko, še nadgrajevali tako z rezultatom kot tudi z množičnostjo, ki lahko veliko pripomore k turizmu v mestu, bomo to tudi storili.

Ljubljanski maraton spada v zgornji sredni razred evropskih maratonov in še raste. Foto: Sportida

Kaj ljubljanskemu maratonu še manjka?
Mislim, da ponujamo vse, kar ponujajo največji, a še vedno v manjših količinah. Glavna težava je, da nimamo velikih sponzorjev, kar je tudi normalno. Slovenija ima dva milijona prebivalcev, zato težko dobimo veliko korporacijo. Imamo dva velika sponzorja, s katerima smo zadovoljni, a v primerjavi z Berlinom in Londonom, ki imata proračun krepko čez sto milijonov evrov, smo seveda palčki.

To so druge zgodbe, s takšnimi se mi ne moremo primerjati. Tam televizijske oglase prodajajo po sekundah. Te maratone prenašajo vsepovsod po svetu. Tudi mi imamo svoj prenos, ki ga pripravlja ekipa Planet TV, na kar smo zelo ponosni in smo s tem zadovoljni, videti ga bo mogoče v petih državah. A pri največjih so razmerja malce drugačna.

Manjka nam tudi množičnost. Da bi bilo več rekreativnih tekačev. Vse drugo pa imamo.

Kako je ljubljanski maraton umeščen v regiji?
Malo v šali, malo zares lahko rečem, da imamo pri nas državno prvenstvo Hrvaške. V Ljubljani teče več Hrvatov, kot jih teče v Zagrebu. Če upoštevamo države z območja nekdanje Jugoslavije, smo zagotovo dva razreda višje od vseh. Vsi nas gledajo z zavistjo in hočejo sodelovati z nami. Seveda z njimi rade volje tudi sodelujemo. Zelo dobre odnose imamo tudi z dunajskim maratonom, pa z milanskim, praškim in še nekaterimi.

Kaj pa z maratonom v Radencih?
Tudi, seveda. Oni so se odločili za svojo obliko in jo tudi imajo. Zelo dobro sodelujemo tudi s kraškim in istrskim maratonom. Ni težav, komunikacija je zelo dobra. Moramo sodelovati in izmenjavati izkušnje. Sodelovanje in povezovanje je vedno dobro. Vsak od vsakega lahko kaj vzame in se tako nadgradi.

Še nekaj časa bo zraven na ljubljanskem maratonu, potem pa bo mesto prepustil mlajšim. Foto: Vid Ponikvar

Z Mestno občino Ljubljane dobro sodelujete?
Izjemno. Lahko rečem samo velika hvala. Veliko spoštovanje do župana, ljudi v mestni upravi in vseh služb, s katerimi sodelujemo in nam pomagajo. Poznam kar nekaj maratonov po vsem svetu, a tako dobrega sodelovanja, kot ga imamo mi, nisem videl. Pa je to marsikje dobro.

Koliko časa nameravate pri ljubljanskem maratonu vztrajati?
Nisem še tako zelo star, a tudi mlad še zdaleč nisem več. Leta letijo neverjetno hitro. Minilo je že več kot 20 let, odkar smo začeli. Počasi bodo morali začeti odgovornost prevzemati mladi, mi, starejši pa lahko z izkušnjami malce svetujemo.

Za zdaj se še nisem odločil, da bi odnehal, smo pa v letih, ko bo počasi treba dobiti svoje pomočnike, biti še kako leto z njimi in jim potem dati priložnost, da delajo samostojno, z novimi idejami. Čeprav moram reči, da imam še veliko idej. Sem zelo dosleden. Kot tehnični delegat EAA in IAAF moram biti.

Pred letošnjim maratonom ste mirni?
Da. Noč pred maratonom bom mirno zaspal, čeprav je vedno pestro. Težave so, tako kot so bile vsa leta, a smo jih rešili. Upamo lahko na lep tekaški konec tedna!

Mini maratonski kviz za Gabrijela Ambrožiča: