Ana Jerman, Tržičanka, ki ni izpustila še nobene izvedbe ljubljanskega maratona #intervju

Ana Jerman se je s tekom resneje začela ukvarjati šele pri 28 letih. Doma ima kopico medalj z veteranskih tekmovanj najvišjih rangov, v žepu pa tudi državne rekorde na 400 in 800 metrov. Dolgoletni državni rekord na 200 metrov ji je pri 50 letih odvzela jamajška atletinja s slovenskim državljanstvom Merlene Ottey. "Če mi ga vzame ona, potem s tem nimam težav," pravi.

Danes 66-letna Tržičanka je mama dveh otrok, Izidorja in Andreja (znanega alpskega smučarja, ki danes dela kot klubski trener na Norveškem), ter babica športno nadarjenih Eve in Urha.

Poleg številnih tekmovanj se redno udeležuje ljubljanskega maratona, kjer ni manjkala še nikoli in tudi letos ne bo. Zaradi težav z aritmijo, ki je po posegu (ablacija srca) odpravljena, se je letos odločila za nastop na krajši, desetkilometrski razdalji. "Pravim, da sem si letos privoščila generalni servis," se pošali na račun zdravstvenega posega. In dodaja pomembno sporočilo: Zelo pomembno je, da si prisluhnemo in ukrepamo v primeru zdravstvenih težav. Takšne težave se ne pozdravijo same od sebe, samo slabšajo se.

Jermanova je mama dveh sinov, Izidorja in Andreja (nekdanjega alpskega smučarja), ter babica dvema vnukoma. Foto: Vid Ponikvar

Dolga leta ste kot vzgojiteljica delali v vrtcu, nato ste prevzeli še delo ravnateljice tržiških vrtcev. Kako se je v vašo življenjsko zgodbo vpletla atletika?
Z atletiko sem se začela ukvarjati že v osnovni šoli, vendar ne kot tekačica, ampak kot skakalka v višino. Mislim, da mi je šlo zelo dobro. V osmem razredu sem preskočila 155 centimetrov. Skakali smo škarjice, brez tartana, bilo je precej drugače kot danes.

V času srednje šole sem se na predlog prijateljice vpisala v Atletski klub Olimpija, a sem po dveh mesecih, takrat sem bila stara 17 let, obupala. Preprosto se mi časovno ni izšlo.

To so bili drugi časi, na prevoz staršev nisem mogla računati, ampak sem se iz Tržiča v Ljubljano vozila z javnim prevozom, po Ljubljani pa pešačila. To je pomenilo, da sem ob 5. uri zjutraj odšla v Ljubljano in se ob 21. uri vračala domov. Ko se je to poznalo tudi na šolskih ocenah, so starši predlagali, da potegnem črto čez športno kariero.

Prispevek o Ani Jerman na Planet TV:

Skakalne gene ima naša sogovornica že v družini. Dušan Prezelj, nekdanji skakalec v višino, je njen bratranec. (Na fotografiji: Dušanov sin Rožle Prezelj.) Foto: Vid Ponikvar

Sicer pa v skokih v višino nisem nikoli uživala. Mislim, da so me v to disciplino potisnili zato, ker drugih dobrih pač ni bilo. Verjetno pa imam to tudi v genih, moji sorodniki so namreč Prezljevi. Oče znanega skakalca v višino Rožleta Prezlja, Dušan, je denimo moj bratranec, in tudi to je verjetno prispevalo svoj delež v moj športni DNK.

Je pa zanimivo, da je tudi vnukinja Eva (devet let, redna zmagovalka v šolskih krosih, op. a.) pokazala zanimanje za skoke v višino. Že v času olimpijskih iger v Londonu leta 2012, ko je imela komaj pet let, je izjavila, da bo, ko bo velika, skakalka v višino in bo osvojila olimpijsko medaljo. Za trening sva takrat kar na sinovi postelji skakali v višino.

Sama sem dokaj zgodaj ugotovila, da so moje priložnosti predvsem v tekih na 400 in 800 metrov. V tem sem res dobra.

Članki iz rubrike Obrazi ljubljanskega maratona:

• Maja Matić, pravnica, ki je klimatizirane pisarne zamenjala za tekaške steze in športne dvorane #intervju
• Klemen Dolenc, tekaški trener, ki zagovarja tek do prijetne utrujenosti (in vseh 150 krav pozna po imenu) #intervju
• Jan Petrač: Na domačem terenu ne maram izgubljati #trener

Se pravi, da ste po dveh mesecih treningov pri Olimpiji potegnili črto čez atletiko. Kdaj ste se spet vrnili k športu?
Res je, takrat sem se povsem posvetila študiju. Dokončala sem vzgojiteljsko šolo in se zaposlila.

K športu, konkretneje k teku, sem se ponovno vrnila pri 28 letih. Na svojem prvem večjem tekmovanju, krosu Dela, ki je takrat veljal za eno največjih tekaških tekmovanj v Sloveniji, sem zasedla drugo mesto.

Marjan Krempl, nekdanji jugoslovanski prvak v maratonu, je njen življenjski in tekaški partner in trener. Foto: Osebni arhiv

To so bili verjetno drugi časi, ljudje v 80. letih niso tako pogosto prosto tekli, kot to počnejo danes.
Res je, mislim, da sem bila v tistih letih v Tržiču edina. Pridružila sem se Atletskemu klubu Triglav Kranj in začela trenirati.

Imela sem dva super trenerja, in sicer Veljka Jana, ki je bil znan kot izredno strog, in zdaj že pokojnega Dobrivoja Vučkovića, ta je z nami delal bolj na mehko in s posluhom, in sem zelo hitro napredovala. Verjetno tudi zato, ker sem res trdo delala. Oba trenerska modela sem združila v način, ki mi je najbolj ustrezal.

Zadnja leta je moj trener moj partner Marjan Krempl, zmagovalec maratona v Münchnu leta 1988 in nekdanji jugoslovanski državni prvak v maratonu. 42 kilometrov je pretekel v času 2;17:00.

Ste bili takrat z 28 leti najstarejši v klubu?
Mislim, da res. Spomnim se, da je Brigita Langerholc (četrta na olimpijskih igrah v Sydneyju leta 2000, op. a.) imela deset let in da so mi jo, ker sem po izobrazbi vzgojiteljica, na treningu večkrat zaupali v varstvo.

Kdaj se je potem začela vaša tekmovalna kariera?
Veteranskega prvenstva sem se prvič udeležila pri 35 letih. Na evropskem prvenstvu v Veroni sem zasedla drugo mesto na 800 in 1.500 metrov.

Ljubezen do teka je kot vzgojiteljica dolga leta prenašala tudi na otroke v vrtcu. Foto: Osebni arhiv

Ste po takšnem obetavnem začetku kdaj obžalovali, da se niste že prej resneje posvetili atletiki?
Ne, nikoli. Zavedam se namreč, da če bi se v mladosti preveč intenzivno ukvarjala z atletiko, se danes mogoče sploh več ne bi. Številni se namreč po tem, ko končajo aktivnost, povsem odrečejo športu.

Obdobje, ki ga zadnjih 35 let posvečam športu, doživljam kot izredno lepo. Šport zame nikoli ni bil neka obveznost, kot to velja za profesionalne športnike, meni je bil to le užitek.

Ljubezen do teka ste verjetno prenašali tudi na otroke v vrtcu.
Seveda, zato sem se večkrat znašla na zagovoru. Tekanje je namreč vznemirjalo vodstvo in nekatere vzgojiteljice –  očitali so mi, da otroke športno preveč utrujam –  in zanimivo, to nikoli ni motilo staršev, ti so me pri tem vedno podpirali. Še danes srečujem te otroke in številni so ljubezen do teka ohranili.

Morda je bilo ravno to moje poslanstvo.

Tudi diplomsko delo sem pripravila na temo tekaške vzdržljivosti šestletnikov. Dokazala sem, da z dobrim in sistematičnim delom ter veliko igre, predvsem igre, pri otrocih lahko dosežeš vzdržljivost, ki naj bi jo po naravi imeli, a jo sčasoma izgubijo.

Tako je na primer celotna moja skupina 25 otrok pri šestih letih brez težav pretekla en kilometer.

Kako ste jim privzgojili ljubezen do teka? Večina nas je tek v osnovni in srednji šoli sovražila, veljal je za največje breme telesne vzgoje.
Mislim, da je najbolj pomemben vzor. V vrtcu nikoli nisem samo stala in pogledovala na štoparico, ampak sem z otroki tudi tekla.

Večkrat sem trening opravila že med službo. Z vsakim otrokom sem na primer tekla sprint na razdalji 50 metrov – to je na primer 25 sprintov, kar je že kar precej – in jim običajno obljubila nagrado, če bi me kdo premagal.

Nikoli jih nisem kaznovala s tem, da bodo za kazen tekli še toliko in toliko, kot to počnejo v nekaterih klubih. Ne, tek je bil pri nas vedno nagrada.

Ste kdaj nalašč popustili in jim prepustili zmago?
Nikoli. Tudi svojim otrokom vedno dam vedeti, da se morajo za uspeh truditi. V življenju ni nič podarjeno.

Članki iz rubrike Obrazi Ljubljanskega maratona: 

• Boris Kolman, Škofjeločan, ki je ljubljanski maraton pretekel "rikverc"
• Kazimira Lužnik pri 83 letih še vedno poka od energije #intervju
• Ivan Bartol, 80 let bo obeležil z malim maratonom na "ljubljancu" #intervju
• Matjaž Vrhunc, Slovenec, ki je pretekel vse največje maratone in vse "ljubljance" #intervju

Kakšen pristop imate kot trenerka v atletski šoli, kjer delate s predšolskimi otroki?
Pretirano jih ne priganjam, zahtevam pa red in disciplino. Na treninge prihajam maksimalno pripravljena. Delamo zelo sistematično, vse si beležim. Zadamo si cilje – na primer danes bomo skakali v daljino s poudarkom na eni nogi –  in jih uresničujemo.

Nekateri njeni varovanci iz vrtca še danes radi tečejo. Na fotografiji s sestrama Tino in Petro Bergant na teku trojk v Ljubljani. Foto: Osebni arhiv Zavedam se, da je atletika temeljni šport, in kar se mene tiče, bi moral vsak otrok vsaj eno leto obiskovati šolo atletike. To je podlaga za vse športe.

Včasih se čudim, ko gledam košarkarje, ki ne znajo teči, ali rokometaše, ki so brez koordinacije …

Poleg tega otrok ne silimo na tekmovanja, tam se jim v enem samem dnevu lahko vse skupaj zameri. Mislim, da se danes otroke mnogo prezgodaj usmerja v tekmovalni šport.

Pri 15 letih je otrok lahko že povsem uničen!

Starši večkrat poudarjajo, da se trenerji bolj posvečajo bolj nadarjenim otrokom, medtem ko so preostali bolj ko ne kolateralna škoda, s katero se je treba ukvarjati, čeprav ni upanja, da bi jim v športu uspelo.
To se ne bi smelo dogajati. Vsak otrok je sposoben, od trenerja in vaditelja pa je odvisno, kako otroka pripravi. Jaz prevzemam odgovornost za 'moje' otroke.

Ponavljam, vsak otrok je sposoben. Morda ne bo skočil največ, bo pa skočil toliko, kot mu telo dopušča.

Pri otrocih, ki jih treniram, ne uporabljam metra, imamo stožce, ki označujejo na primer skok v daljino, vendar nikoli ne poudarjamo, ti si najboljši ali ti si najslabši. Ne, povemo dolžino, ne izpostavljamo pa kakovosti. Otroci že sami ugotovijo, kdo je najboljši.

Kaj jim želite posredovati na treningih?
Predvsem veselje, užitek, želim, da radi prihajajo na treninge. In da osvajajo cilje: na primer razvijajo koordinacijo, orientacijo v prostoru, da osvojijo osnove atletike, spoznajo ta šport. Pogosto imamo na sporedu štafetne igre, velik poudarek pa namenjamo ekipnemu duhu.

Zadnja leta se zelo veliko govori o tehniki teka, češ da skoraj nihče od rekreativnih tekačev ne teče pravilno. Kako tečejo otroci?
Tečejo tako, kot je to njihova naravna oblika gibanja. Je pa to tema, ki me pogosto zmoti. Zakaj?

Moje mnenje je, da vsak človek teče tako, kot je zanj najprimerneje. Pa saj ne more vsa Slovenija teči na enak način!

Njen najboljši čas na malem maratonu je 1;21:00, 800 metrov pa je lani, pri 64 letih, pretekla v času 2:51, kar je bil takrat v njeni kategoriji deseti najboljši čas na svetu. Vsi veteranski rekordi na 800 metrov od 35 let naprej so še vedno v njeni lasti. Foto: Osebni arhiv

Iz pravilnega načina teka se danes dela cele 'doktorate', da se ljudi, ki si želijo samo teči, na stara leta začne obremenjevati s tehniko teka. Takrat je za to že prepozno.

Res je, tudi mi otroke učimo tekaške tehnike, ampak otroci takrat pravilno tečejo že sami od sebe.

In kaj sploh je pravilni tek? Zame je to tek, ki ga posameznik teče sam najbolje. Sama se na primer zavedam, da eno nogo obračam navznoter, tako pač je in tega ne morem spremeniti, pa kljub temu dobro tečem.  

Napačna tehnika teka naj bi povzročala poškodbe ...
Pomembno je predvsem to, da okrepiš vse vrste mišic, potem se boš tudi poškodbam izognil. Šele takrat se boš na primer lahko odrinil.

Poglejte, enkrat tedensko tečem tudi s skupino žensk. Učenje tehnike teka je za nas na primer tek po stopnicah ali koreninah, kjer pač moraš dvigovati noge, če se želiš izogniti poškodbi.

Vsak naj sam poskusi, kaj mu najbolj ustreza. Vsak človek je drugačen in ne more vsakemu ustrezati enaka vrsta teka. Samo poglejte maratonce, kako tečejo. Nekatere je kar težko gledati, pa so kljub temu hitri, to je pač njihov tek.

Medalje z največjih tekmovanj hrani na enem od pokalov v dnevni sobi, druga priznanja so shranjena v sinovi sobi, polni polic s pokali. Foto: Alenka Teran Košir

Kako pomembna so v vašem življenju tekmovanja? Že 30 let se udeležujete veteranskih tekmovanj, ogromno medalj dokazuje, da ste bili pri tem zelo uspešni.
Počasi ugotavljam, da vsega ne zmorem več, zato zmanjšujem pogostost udeležbe na teh tekmovanjih. Stara sem 65 let (pogovor je potekal leta 2016, op. a.), zato se zdaj poigravam z idejo, da bi se eno sezono posvečala le tekom na stezi, naslednjo sezono pa daljšim tekom, da se telo malo odpočije.

Boste pa verjetno tudi letos tekli na ljubljanskem maratonu. To je vaša stalnica že vrsto let.
Obvezno, tukaj pa sploh ni pardona!  Mislim, da sem v Ljubljani pretekla vse mogoče različice, razen maratona.

Se mu izogibate?
Vedno sem poštena do sebe in tečem le takšne razdalje, ki jih lahko pretečem z užitkom. 42 kilometrov sem pretekla samo enkrat, in sicer v Celju (3 ure in 15 minut), mislim, da je bil to dogodek ob stoti obletnici Bolnišnice Celje. Lahko bi ga tekla večkrat, a ga ne bom. Zakaj bi se mučila, če se mi ni treba? Še na mali maraton ne grem, če nisem pripravljena. Če človek takih razdalj ne zmore, to ne pomeni, da je manj vreden.

Prvi ljubljanski maraton, mislim, da je šlo za sedem kilometrov, sem pretekla skupaj s sinom Andrejem, ki je bil od nekdaj izreden tekaški talent, a se je pozneje povsem usmeril v alpsko smučanje.

Udeležila se je vseh 21 izvedb ljubljanskega maratona. Tekla bo tudi letos. Odločila se je za polmaratonsko razdaljo. Foto: Grega Valančič/Sportida

Kako velika je razlika med ljubljanskim maratonom leta 1995 in današnjim?
Ogromna, v več pogledih, tudi v številu tekačev.

Včasih kdo navrže, češ, saj vas je bilo tako malo, ni čudno, da ste zmagovali, pa jim vedno povem, da je tudi v kakovosti tekačev ogromna razlika, če primerjamo nekoč in danes.

Nekoč so tekli samo tisti tekači, ki so bili izredno dobro pripravljeni, ni bilo milosti, kar dobro smo se dajali na progi, danes pa je to postala predvsem množična rekreativna prireditev, ki se je lahko udeleži vsak, in to je tudi prav.

In še nekaj: danes na rekreativnih tekaških prireditvah srečujem ogromno žensk, starih od 50 do 60 let, ki tečejo, so pravzaprav zelo dobre in jih resnično občudujem, a kaj, ko jih po nekaj sezonah ne zasledim nikjer več.

Ne vem, kaj je razlog. So to poškodbe ali hiter oziroma prehiter vzpon in nato še hitrejši padec?

Jermanova s snaho Simono (na fotografiji skrajno desno) in njeno prijateljico Ano. Foto: Osebni arhiv

No, tudi pri mojih letih gredo stvari počasi navzdol. Tečem samo še takrat, ko mi res ustreza, vse pa si sproti vestno beležim.

Nikoli ne tečem z uro. Kaj mi bo ura? Ne more me prisiliti v nekaj, česar ne zmorem.

Čudim se oziroma prav zabavno se mi zdi, kako se nekateri ljudje dandanes oborožijo za tek, kot da gre za znanstveno fantastiko. Nekateri so čisto preveč obsedeni.

Mislim da je že novinar in ultramaratonec Boštjan Videmšek omenil, da smo Slovenci ekstremi tudi v tem, da v teku ne znamo uživati. Da se obremenjujemo s časi na tekaških prireditvah, namesto da bi se jih veselili in uživali.