Petek, 22. 10. 2021, 20.00
3 leta, 2 meseca
Pogovor z Adrijanom Vrbetičem, najhitrejšim Slovencem na maratonski seriji Six Majors
49-letni Slovenec v Londonu vstopil v imenitno družbo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,71
1
Medaljo Six Star, skovano iz šestih manjših medalj, ima samo 7123 ljudi z vsega sveta, od tega 15 Slovencev, med njimi tudi 49-letni Adrijano Vrbetič, ki je vseh šest maratonov iz serije (Berlin, Chicago, Boston, New York, Tokio in London) pretekel najhitreje, s povprečnim časom pod tremi urami.
Adrijano Vrbetič, član Atletskega kluba Ultramaraton Slovenija, je eden od zgolj 15 Slovencev, ki so pretekli vseh šest maratonov, ki spadajo v skupino World Marathon Majors. Gre za maratone v Berlinu, Tokiu, Chicagu, Bostonu, New Yorku in Londonu, o katerih se praviloma največ govori in ki dosegajo največje število udeležencev in sponzorskih vložkov. 49-letni Vrbetič jih je od vseh Slovencev pretekel najhitreje, s povprečnim časom pod tremi urami. Tekel bo tudi na ljubljanskem maratonu (24. oktobra), ki ga boste na Sportalu lahko spremljali tudi v neposrednem prenosu.
Kakšno razdaljo nameravate preteči na ljubljanskem maratonu?
Še vedno sem prijavljen na najdaljšo razdaljo, a sem si pozneje premislil, saj sem pred tremi tedni pretekel londonski maraton, in to kar z dobrim tempom (2:41:05), zato sem se odločil, da bom v Ljubljani tekel na polmaratonski razdalji. No, še vedno nekoliko razmišljam o maratonu, ampak bomo videli. Ne bi rad pretiraval.
Vrbetič je projekt Six Marathon Majors zaključil oktobra letos, ko je pretekel še maraton v Londonu.
Kako se je sploh rodila ideja, da pretečete vseh šest največjih maratonov na svetu?
Vse skupaj se je začelo v Berlinu, ki je za maratonce to, kar je za vernike Rim. Tam sem maraton pretekel v letih 2011, 2012 in 2013. Takrat seveda nisem razmišljal o tem, da bi pretekel vseh šest svetovnih maratonov, kar nekako zgodilo se je.
Maraton v Bostonu sem pretekel leto po berlinskem, leta 2014, torej leto dni po bombnem napadu, potem pa me je to kar nekako pritegnilo.
In ko je kolega Srdjan Knežević, s katerim sem treniral, povedal, da se odpravlja na maraton v Tokiu, sem rekel, da grem še jaz. Istega leta, 2016, sem potem opravil še maraton v Chicagu in New Yorku.
Mislim, da sem o tem, da bi skušal preteči vseh šest maratonov iz serije Six Marathon Majors, začel razmišljati februarja 2016 na tokijskem maratonu, kamor se je res zelo težko uvrstiti. Takrat sem si mislil, tri maratone imam že odkljukane, zakaj ne bi poskusil preteči vseh šestih.
Na vse maratone sem se uspel uvrstiti z dobrim časom, le v Londonu, kjer to za tujce ni mogoče, sem moral poskusiti srečo z žrebom.
Kaj vas žene na vedno novo nizanje tekaških kilometrov?
Kaj me žene? Strast! Strast je temelj moje tekaške zgodbe. Temelj za vse moje tekaške ambicije, za vse moje maratone …
Maraton v New Yorku je bil leta 2012 zaradi orkana Sandy odpovedan. Vrbetič je bil takrat že na prizorišču in je že prevzel štartno številko.
Omenili ste, kako težko se je sploh uvrstiti na te maratone, a tudi če se uvrstiš, lahko vse skupaj podrejo zunanji dejavniki, na katere nimamo vpliva. Menda ste leta 2012 že odpotovali v New York na maraton, ki pa je bil tik pred zdajci zaradi orkana Sandy odpovedan. Kako ste sprejeli novico?
Ne preveč dobro. Spomnim se, da so bili Skandinavci zelo razumevajoči, češ bodimo strpni, medtem ko mi, tekači z Balkana, ki smo bolj temperamentni po naravi, niti nismo bili.
Dejstvo je, da je župan New Yorka in predsednik organizacijskega odbora Michael Bloomberg še nekaj dni prej zatrjeval, da bodo maraton v vsakem primeru izvedli, čeprav je bilo mesto pod vodo in brez elektrike, nakar so v petek, na dan, ko smo že prevzeli štartne številke, maraton odpovedali.
Po eni strani njihovo odločitev razumem, po drugi strani pa bi bil maraton, če bi ga kljub vsemu izpeljali, lahko nek simbol upanja, da se stvari lahko obrnejo na bolje.
Spomnim se, da sem si takrat rekel, da se v New York nikoli več ne bom vrnil, no, pa sem potem čez štiri leta vseeno prišel in še vedno menim, da je newyorški maraton najboljši maraton na svetu. Vsaj od teh, ki sem jih sam izkusil.
Na maratonu v New Yorku običajno teče 55 tisoč maratoncev, letos, na 50. izvedbi, ki bo na sporedu 7. novembra, jih bo zaradi epidemije nekaj manj, 33 tisoč.
Zaradi vzdušja? Kako je teči v taki množici 50 tisoč maratoncev?
Izjemno. Ob progi je nepregledna množica navijačev, vsi so glasni, zelo pozitivni, vsi so zelo naklonjeni tekačem … Preteči maraton v New Yorku, ki je, mimogrede, res zelo razgiban in za tiste, ki niso ljubitelji klancev, dokaj naporen, je res izjemno doživetje.
Medtem ko je po drugi strani maraton v Tokiu nekaj povsem drugega. Navijači so tam precej bolj zadržani, čeprav jih je ogromno, je vse bolj mrtvo, ne vem, zakaj, ampak takšen je verjetno njihov značaj.
Leta 2016 ste tako imeli v žepu že pet maratonov, manjkal vam je samo še londonski, ki ste ga pretekli oktobra letos. Kar dolgo je trajalo, verjetno tudi zaradi epidemije, zaradi katere so lani londonski maraton pretekli zgolj elitni tekači.
Res je, na londonski maraton se je zelo težko prebiti. Tam ti norma nič ne pomaga. Do štartne številke lahko prideš zgolj z veliko sreče v žrebu, ampak res veliko sreče. Na voljo je namreč pet tisoč mest, prijav pa milijon in pol! To v praksi pomeni, da skoraj nimaš možnosti, da bi bil izžreban.
Sam sem se na londonski maraton uvrstil prek turistične agencije Marka Robleka, kjer je bilo na voljo določeno število mest.
Ste medaljo Six Star za končan projekt Six majors že dobili?
Sem, že na cilju v Londonu in je tako ogromna in posebna, kot bi bil svetovni prvak (smeh, op. p.).
V bazi Six Finishers (tekači, ki so pretekli vseh šest maratonov iz sklopa Six Marathon Majors) je 7123 tekačev, med njimi je tudi 15 Slovencev:
- Katarina Benedik
- Marjana Benedik
- Gašper Dolher
- Matjaž Fabjan
- Karin Jerman
- Jana Kotar Ilijaš
- Matjaž Martinčič
- Metka Albreht
- Dušan Olaj
- Ljiljana Počkar
- Bojan Posel
- Mitja Sojer
- Karmen Vovk
- Adrijano Vrbetič
- Matjaž Vrhunc
- Andrej Wraber
Koliko vam pomeni zaključek tega projekta? Da ste eden od 15 Slovencev, ki jim je to uspelo? Je dovolj že to, da ste uživali v pustolovščini, ki bo brez dvoma ostala v vašem spominu?
Pomeni mi zelo veliko, še posebej zdaj, ko vidim, da to ni tako preprosto. Da se je težko uvrstiti na te maratone, da je mnogim težko doseči normo ali imeti srečo pri žrebu, da vse skupaj lahko zaplete še covid-19. Skratka, gre kar za velik projekt, tako časovno kot finančno, in vesel sem, da mi ga je uspelo dokončati.
Časi Adrijana Vrbetiča, doseženi na maratonih v sklopu serije World Marathon Majors:
Finančno nikoli niste potegnili črte pod projekt?
Ne, nikoli, ker je šlo v večini primerov, razen v Chicagu, kamor sem potoval sam, pa mi to ni ustrezalo, za potovanje z družino in je bilo to bolj kot pustolovščina kot zgolj nastop na maratonu.
Po maratonski preizkušnji v Bostonu leta 2016.
Kdaj vas je zajela tekaška mrzlica? Že v otroških letih?
Ne, sploh ne. V mlajših letih sem se ukvarjal z glasbo, igral sem na tolkala ...
Tekaška mrzlica me je zajela šele pri 34 letih, ko so me povabili, naj na teku trojk dopolnim skupino treh tekačev. Tako se je začelo … morda prav zato, ker sem se tako pozno začel ukvarjati s tekom, vztrajam še danes in se teka še nisem nasitil.
Največji prelom na moji tekaški poti se je zgodil s selitvijo iz Logatca v Ljubljano, kjer sem se pridružil atletskemu klubu AD Slovan, nato pa sem povsem po naključju, na prigovarjanje prijatelja začel trenirati pri Draganu Miškoviću, kjer sem začel bolj strukturirano trenirati z intervalnimi teki, izvajanjem vaj za moč, atletsko abecedo in podobno, kar je obrodilo sadove.
Hitro se je pokazalo, da sem dolgoprogaš, da sem v osnovi bolj vzdržljiv kot eksploziven.
Do maratona v Bostonu leta 2014 sem treniral petkrat tedensko, potem pa kar vsak dan. Kadar se pripravljam na maraton, treniram po prilagojenem programu, prav za maraton, in to vsakodnevno.
Tečem po 20, 25 kilometrov na dan, kar mi vzame nekaj več kot dve uri časa. Doma imam popolno podporo, tudi žena teče …
Tokijski maraton je Vrbetič pretekel leta 2016. Na fotografiji je v družbi Ljiljane Počkar in Bojana Posela, ki sta prav tako že pretekla vseh šest svetovnih maratonov iz serije Six Marathon Majors.
Se spomnite, kdaj in kje ste pretekli svoj prvi maraton?
Bilo je v Ljubljani. Mislim, da leta 2010. 42 km sem pretekel v času tri ure in tri minute, kar je precej dober rezultat.
Se vam zdi, da v Sloveniji tekaška evforija popušča, da sem manj ljudi ukvarja s tekom? Da obratno, zdaj kolesarstvo vse bolj pridobiva na številčnosti?
Mislim, da ne. Tek je najbolj preprosta športna dejavnost in terja najmanj časa. Preprosto si obuješ športne copate in štartaš iz svojega doma. Že zaradi tega ne verjamem, da zanimanje upada, je pa res, da zaradi kolesarske evforije vse več Slovencev kolesari, kar pa je prav tako zelo pozitivno. Mislim, da bi morali mi, tekači, več uporabljati kolo, še posebej za regeneracijo.
Na londonskem maratonu.
Bi rekli, da sami storite dovolj za regeneracijo?
Mislim, da ja, seveda bi lahko več storil na področju spanja, tega ni nikoli dovolj, se pa redno raztezam pred tekom, po teku niti ne toliko, izvajam pa tudi vaje za moč. S poudarkom na pravilni izvedbi. To se mi zdi zelo pomembno za regeneracijo in preventivo pred poškodbami.
Sicer pa se mi zdi najbolj škodljivo to, da enkrat tečeš in drugič ne ter pri tem zanemarjaš vaje za moč. Mislim, da je najpametneje to, da tečeš redno, brez velikih premorov.
Ste si zdaj, ko ste šesterček največjih maratonov odkljukali, zadali kak nov izziv?
Rad bi še naprej tekel maratone, bi se pa preizkusil še v ultramaratonih. Nekaj sem jih že poskusil in mi je dobro šlo … Bomo videli.
Preberite še:
1