Zmago Sagadin: Če hlodovine ne znamo zadržati, kako bomo šele strokovnjake, talente …

V karieri ste pomagali številnim košarkarjem na njihovi poti in k uveljavitvi. Kakšna je razlika v angažiranosti na treningu med trenutnim rodom in nekdaj nadarjenimi košarkarji, ki so nato zablesteli tudi onkraj naših meja? Mlajši rodovi so malce manj zagreti za delo, saj je elektronika povzročila, da je lažje igrati košarko po internetu. Veliko težje je iti v dvorane in delati ure in ure. Vendar so, če nekoga pravi čas zastrupiš in povlečeš v sistem, obvladljivi in gredo korak za korakom. Večja težava so agenti. V košarki je živi kaos. Nogomet ima to dobro urejeno. Do 16. leta ne morejo zamenjati kluba. Pri nas mlade že pri 13, 14 letih cukajo za rokav agenti in jih selijo. Produkcija je zelo majhna, zato je odhod nekaterih nadarjenih hud udarec za slovensko košarko.

Nadarjeni Luka Dončić je odšel v Real Madrid pri 13 letih … On je eden od biserov, ki je zapustil Slovenijo. V Realu jih nato zberejo 15 in če enemu uspe, so naredili svoj posel. Za Slovenijo je katastrofa, če takemu talentu ne uspe. V Sloveniji ti fantje ne vidijo več jamstva. Nekdaj so ga imeli v Olimpiji. Bila jim je pred nosom. Vedeli so, da se pod mojim vodstvom producira košarkarje in da jim je omogočena pot celo v ligo NBA. Enajst jih je šlo po mojem sistemu v ZDA, 55 pa v evropsko ligo. Agentom smo takrat govorili, da se v Ljubljani dobro dela. Bodo že potem zaslužili, ko bodo šli v tujino, pri nas pa se bodo razvijali. Sistem je bil takšen, da smo privabili košarkarje tudi iz tujih držav. Zdaj ti mladi bežijo ven. To je napaka naše države, ki je slabo vodena. Menjavajo se vlade. Kaos je in tudi v klubih je posledično podobno stanje. Tu in tam je kakšna izjema. Sistem poka po šivih. V Sloveniji imamo znanje, a beži. Zadnjič sem v neki oddaji rekel, da še hlodovine ne znamo zadržati. Ta gre v Avstrijo, nato pa tam kupujemo deske. Kje je logika? Tudi strokovnjakov ne znamo zadržati. Gredo v tujino. V Sloveniji ostanejo drugo- in tretjerazredni. Jasno je, da tudi talentov ne moremo zadržati. Ta država v tem trenutku ne more zadržati nič dobrega. Iz nje bežijo ljudje, ki so dobri, mladi, sposobni in bi lahko kaj spremenili. Pri košarki je povsem enako. Kratkoročno nas ne čaka nič dobrega. Sam sem pred pokojem in nimam več toliko energije, da bi šel v to vojno.

Ali je šel kateri od vaših takratnih fantov prehitro v tujino? Marko Milič je šel z 19 leti v NBA. Pripeljali smo mu enega od najmočnejših skavtov, agentov iz ZDA. Prišel je v Ljubljano in mu je rekel tisto, kar smo mu naročili: "Star si 19 let. Če greš v NBA kot eden od največjih evropskih talentov, ne pomeni nič. Če boš šel čez tri leta, ko boš eden od najboljših evropskih košarkarjev, boš imel odprto pot." Milić je imel takrat še precej slabosti, ki bi jih lahko izkoreninili. Mislim na met … Veliko lažje in bolje bi mu uspelo, če bi ostal. Ampak ko je enkrat prišel v pisarno in mi rekel, da je vse otroštvo, ki ni bilo lahko, sanjal, da bo oblekel majico ekipe v ligi NBA, ga nisem mogel več zadržati. Živel je za ta trenutek. Ko sem slišal to iskrenost, sem ameriškega agenta poklical in mu rekel, da fant gre. Šel je in po nekaj mesecih, ko so ga dali na seznam poškodovanih, sem mu svetoval, naj vztraja. Kolikor hitro je bil navdušen, toliko hitro je bil tudi razočaran. Prišel je kot talent, a v NBA ne razvijajo talentov, ampak potrebujejo kakovostne košarkarje za številne tekme, ki se vrstijo druga za drugo. Bil je samo v fitnesu in ko je prišel nazaj, revež ni mogel stegniti rok. Vračali smo ga v formo, ob koncu sezone je eksplodiral in znova šel v tujino. Servisirali smo ga. Olimpijina ideja je bila, da bi za te fante dobili odškodnino, v starejših letih pa bi prišli pomagat nazaj za kakšno sezono ali dve. Bila je kombinacija starejših, ki so odhajali, in mladih, ki so bili v zagonu. Kar zadeva produkcijo, to ni bil le Sagadin. Imel sem celo vrsto ljudi, ki smo jih sami vzgojili.

Pod vašim mentorstvom se je razvilo kar nekaj trenerjev. Tomo Mahorič, Sašo Filipovski … Testirali smo jih 20 in izbrali tri. Izborili smo si prav tako športnega psihologa, nutricionista, ki jim je govoril, naj se ne hranijo s hamburgerji. Imeli smo strokovnjaka za telesno pripravo. Imeli tudi učiteljico jezika. Veliko fantov smo imeli z juga in vedel sem, da bodo ljudje alergični, če bo kdo rekel: 'Šta je?' Imeli smo mlado študentko jezikov, ki je bila povrhu vsega še luštna. Ko je prišla ob 12.30, so komaj čakali na učno uro z njo. Vladimir Stepania je v nekaj mesecih govoril tekoče slovensko. To je bil res odlično zastavljen projekt. Vesel bi bil, če bi tistim, ki so bili za mano in so govorili, da bodo vse skupaj le nadgradili, uspelo. Celo svoj trening bi prestavil, da bi si ogledal tekmo Olimpije. Da mi bodo dali vabilo ali stalno karto, nisem pričakoval. Tudi ponudili mi je niso. Raje so govorili, da moj duh kroži po hodnikih.

Zdaj finance narekujejo tempo. Kako pa je bilo v vaših časih poskrbljeno za tiste fante, ki jim ni uspel veliki met v tujino. Ste se tudi sami trudili, da bi imeli oni kaj od košarke in po koncu kariere ne bi bili brez vsega? Fante smo vodili za roko. Poskrbeli smo zanje. V obdobju Jugoslavije so dobili za prvo štiriletno pogodbo majhno stanovanje. Za drugo pogodbo so igralci kot Slavko Kotnik dobili majhen lokal in še nagovarjati smo jih morali. Da bodo njihovi otroci še imeli kaj od tega ... Hoteli so kajpak denar. Usmerjali smo jih in jim na neki način zagotovili eksistenco. Ti, ki so šli za milijone igrat v evropske klube in ligo NBA, pa so bili preskrbljeni.

Veliko govorite o produkcijskem središču, ki bi ga morala imeti Slovenija. Pri Heliosu ste se tega projekta lotili. Kdo je po vašem mnenju pravšnji v stroki, da bi se pri nas lotil česa takega? Vedel sem, da je Sašo Filipovski ta material. Šolan je. Veliko let je delal z mano. V Olimpiji so ga degradirali. Človek je naredil dva igralca. Arona Baynesa smo poznali kot "kanto avstralskega špeha". Tudi sam sem mislil tako. Nisem verjel, da si ga bo nato želelo kar pet klubov iz lige NBA. Green je tudi v NBA zdaj boljši. Jaka Blažič je prišel iz Slovana, kjer ni bil glavni igralec. V letu in pol je iz njega naredil bum. Tu je še Sasu Salin … Če bi imel vodstvo, ki bi pravilno vodilo klub … Da ne govorim, kako je bilo, ko sem se jaz vrnil po odhodu Modul groupa. Takrat so nas pripeljali, da smo gasili požar. Takrat sva delala oba s Sašem. Nagovoril sem ga, da pride. Dejal sem mu, da bom leto dni na klopi, da počistim stvari, nato bi šel jaz za športnega direktorja, on pa bi prevzel trenersko delo, tako bi po strokovni plati spravila Olimpijo v vrh Evrope. Nato so se pojavili politiki. Ko smo pogasili požar, so dejali, da me ne potrebujejo več. Jaz se nikoli nisem silil. Umaknil sem se. Podpišem, da ne bom nikoli več trener Olimpije. Jaz sem svoje naredil. Verjetno celo preveč … Vsa infrastruktura ni bila pripravljena. Z največjim veseljem bi gledal evroligo in Olimpijo v njej.

V Novem mestu se je v pogon kluba vključil Matjaž Smodiš. Ali mislite, da je okolica premajhna za njegove ideje? Vendarle je bil v zlatih letih kariere eden od najboljših košarkarjev v Evropi in je igral v CSKA kot izjemno urejenem klubu … Za vodenje potrebuješ širino. Ni dovolj le igralsko znanje. Če je bil nekdo dober igralec, ni bilo jamstva, da bo tudi dober trener, menedžer … Je pa zelo dobro, če pozna košarko. On jo zelo dobro. Sicer pa avtomatizma ni. Poudarjam, da bi bilo treba sistema v Krki in Olimpiji voditi pametno, saj sta paradna konja slovenske košarke. Vse preostale bi morala povezovati. Tu je še Košarkarska zveza Slovenije, ki bi morala regulirati majhen slovenski prostor. Ni ga težko in ni ga težko prevoziti. Morali bi upravljati z njim. Postaviti bi morali strateške cilje in imeti konstantno politiko, strokovno vodstvo … Nato si lahko kot majhna država privoščiš dobro ekipo in reprezentanco. Ta inercija vodi navzdol. Včasih so bili celo trije klubi v Evropi – Olimpija, Krka in Laško. Olimpija je vlekla voz. Vložila je v Maribor, da bi se vrnil med žive. Dali smo igralce, trenerje, jih plačevali. Ob nedeljah sem hodil v Koper, da bi bila konkurenca še večja. In bila je. Olimpija je vodila politiko. Sebi smo delali konkurenco. Enkrat je bil Koper z nami v finalu, drugič Maribor. Dali smo jim znanje. Zdaj bi morali delati podobno. Voditi bi morali politiko in držati stik z Evropo. Ko prideš enkrat ven, je konec. V nogometu ni mogoče, da bi imel paradnega konja, ki bi se uvrščal v ligo prvakov. V košarki je to bilo mogoče. Vprašanje je, ali je danes tudi. Sanjsko bi bilo, da bi si zastavili cilj dobiti licenco A za evroligo v prihodnjih desetih letih. Olimpijo jo je že imela in jo je izgubila.

V nedavni anketi smo bralce povprašali, kdo je najbolj primeren za vodenje slovenske članske reprezentance. Takoj za Juretom Zdovcem se je pojavilo vaše ime. Kaj vam pomeni ta podpora in ali bi se morda odločili za tak projekt, če bi vas povabila krovna košarkarska organizacija? Starejše generacije vedo, kaj sem naredil v karieri. Mlajša se tega ne spominja. Kakor tudi ne ve, kdo je bil Tito, Ivo Daneu … Vem, da ljudje, ki so me spremljali, spoštujejo, kar sem naredil. Bili so sestavni del zgodbe. Tudi njim je bilo v užitek gledati Olimpijo, meni pa delati. Reprezentanca? Če imamo dobre klube, ki proizvajajo, imamo dobro reprezentanco. Vedno sem bil takšnega mnenja. Reprezentanci želim vse najboljše. Še dve, tri leta lahko kaj naredi, nato sledi velik vprašaj. Dobro veste, da naši mladinci niso v prvi garnituri, prav tako ne kadeti. Prihodnost ni obetavna. Sebe ne vidim tu. Vedno sem pripravljen pomagati z nasveti. Neposredno se v to ne nameravam več spuščati. Ni v mojem interesu. Počasi se spravljam v pokoj. To, kar v tem trenutku delam, me ne obremenjuje preveč. Maja prihodnje leto se konča moja pogodba in preobrazba Heliosa v produkcijski center se je zgodila. Teoretično me lahko kdo še prepriča o kakšnem koraku. Da potrebujejo mojo pamet, znanje, ne pa, da pritiskajo name in mi grozijo …

Kdo bi bil po vašem mnenju pravi kandidat za selektorski stolček? Ne vem. To je večplastna stvar. Jure Zdovc je moj fant. Verjetno sem na njegovo igralsko in trenersko kariero veliko vplival. Ob njem sta še Sašo Filipsvki in Tomo Mahorič. Mislim, da so vsi sposobni voditi reprezentanco. Upam, da se bodo na KZS vrnili k domačemu trenerju in bodo kratkoročno še uspešni. Bo pa moral KZS urediti domačo sceno veliko bolje, sicer se po Ukrajini ne bomo več uvrščali na evropsko prvenstvo.

Nekdaj ste dejali, da trenerska kariera traja 25 let. Vi ste bistveno podaljšali svojo službo. Prihodnje leto bo minilo že 40 let, odkar ste začeli kariero v Celju. Do kdaj se še vidite v košarki? V Španiji še vedno dela Aito. Kar nekaj jih je. Nekaj let sem bil že zunaj pogona, vendar sem se, kot sem že povedal, naveličal biti brez dela. Lepo se je bilo vrniti in delati. Nekdo mi je rekel, in to imam v podzavesti: če pripravim še nekaj mladih za klub in reprezentanco, sem družbeno koristen. Upam, da mi bo nekaj mladih še uspelo vzgojiti.