Turčija 2001

Slovenci? Po starem … Reprezentanco, ki je delovala kot izjemna kombinacija mladostne svežine in izkušenj, je drugič zapored vodil Boris Zrinski. Imena kot so Nesterović, Bečirovič, Smodiš, Milič & co. so ob množici optimističnih napovedi in samozavestni injekciji v obliki suverenega sprehoda skozi kvalifikacije vlagala kandidaturo za najvišja mesta. A zalomilo se je že na prvem dvoboju s Španci. Zmaga proti gostiteljem je sicer znova vlila upanje, ki pa je splahnelo ob senzacionalnem porazu proti Latviji, po katerem so naši lahko le še pospravili kovčke in se vkrcali na letalo, ki jih je popeljalo v domovino. "Prvenstva se spominjam z mešanimi občutki," pravi tedanji selektor Zrinski in dodaja: "Mislim, da smo naredili napako, ker smo predolgo čakali na naturaliziranega Ariela McDonalda. To se je na tekmi proti Latviji poznalo, saj niti on niti kdo od izkušenih košarkarjev ni znal presekati tekme in na koncu smo z minimalno razliko izpadli ter razočarali sebe kot slovenske navijače. Lahko povem še to, da se je v Turčiji začela reprezentančna kariera za Jako Lakoviča in Bena Udriha.""

Vrnitev "plavih"

Gostitelji so na najboljši možni način potrdili sicer nadvse obrabljeno frazo o prednosti domačega terena. Strokovnjaki so bili po prvenstvu enotnega mnenja: solidni turški košarkarji bi le težko našli pot do finala, če bi evropskega prvenstva ne gostili prav oni. Sicer je prvo elitno reprezentančno tekmovanje evropskih mojstrov oranžne žoge v novem tisočletju potekalo v znamenju vrnitve Jugoslavije na vrh stare celine. Bodiroga, Stojaković in soigralci "plavega baleta" so po spodrsljaju v Franciji leta 1999 dokazali, da so v Evropi pač še vedno številka ena.