Rizvić: Sloveniji lahko veliko dam

Po Arielu McDonaldu, Aleksandru Ćapinu in Jurici Golemcu bo, v kolikor ne bo večjih presenečenj, priložnost na velikem tekmovanju v slovenskem dresu dočakal tudi Hasan Rizvić.

Za razliko od njegovega predhodnika na položaju naturaliziranega igralca, Hrvata Golemca, se vsaj letos ne bo soočil z izbrano vrsto svojih rojakov. Tekma z BiH bi bila toliko bolj zanimiva, saj je na bosanskem seznamu njegov brat Esmir. Ob omembi tega dvoboja se 210 cm visoki center iz Zenice zgolj zadržano nasmehne, ob tem pa dodaja, da svoje odločitve za slovenski košarkarsko državljanstvo ni nikoli obžaloval.

''Morda mi je kdo zameril takšno potezo. A zanjo sem se odločil zavestno, predvsem pa je bila to moja osebna odločitev. Lahko pa povem, da iz domovine nisem čutil nikakršnih pritiskov,'' pravi nekdanji član Laškega in Olimpije, ki je na Rogli že opravil s prvim nizom treningov. ''Vesel sem, da sem se znašel med povabljenimi. Seveda pa bom storil tudi vse, da se znajdem med dvanajsterico. Sloveniji dam lahko veliko. Sicer pa je vzdušje na Rogli dobro, enako pa velja tudi za samo organizacijo. Našli smo skupen jezik, sedaj pa nas čaka še veliko trdega dela. O Turčiji prav veliko še ne razmišljamo. Vemo pa, da ne bo lahko. Tudi z rezultati se ne želim obremenjevati. Vsaj prvi krog bi morali preskočiti, nato pa bomo videli, kako in kaj,'' je v hladu slovenske pripravljalne baze, kjer je ozračje za približno petnajst stopinj hladnejše kot pa v dolini razlagal 26-letni košarkar.

Tako kot Miha Zupan (Spartak St. Petersburg) in Matej Krušič (Geoplin Slovan) je tudi Rizvić prav ob začetku priprav uredil svoj klubski status. Po izjemno uspešni sezoni pri Azovmašu, kjer je dokončno dozorel in dokazal, da mu tudi dominantna vloga v napadu in skoku ni tuja, je ugriznil v rusko vabo. Tako kot tudi Slavko Vraneš, Zahar Pašutin in Kelly McCarty je sprejel ponudbo Unicsa iz Kazana, kjer bo deloval pod vodstvom trenerja Jevgenija Pašutina.

''Čakal sam na ponudbo Azovmaša. A potem, ko Ukrajinci niso bili najbolj odločni, sem se odločil za selitev. Zanimal me je predvsem večji klub. Na koncu je bil to Unucs iz Kazana. V igri je bilo sicer še nekaj klubov, a prave stabilnosti nisem čutil. Ko me je poklical trener Unicsa in mi dal vedeti, da me želi v svojih vrstah, sem sklenil sprejeti ponudbo. Lahko bi čakal in na silo iskal delodajalca drugje. A v tem okolju vem, da me želijo. To je zame najbolj pomembno,'' pravi Rizvić, ki postaja pravi ujetnik vzhodnoevropske košarke, saj je po odhodu iz Slovenije igral v domači Bosni, na Poljskem in nazadnje v Ukrajini.