Jasmin Hukić: Slovenija si zasluži močno Olimpijo

Čeprav je v svoji 18-letni karieri zamenjal veliko klubskih okolij, 35-letni krilni košarkar iz Tuzle Jasmin Hukić, sicer tudi nekdanji reprezentant Bosne in Hercegovine, priznava, da je njegov pravi dom Slovenija. V prvi vrsti zaradi Olimpije, v kateri je na začetku tisočletja stopil na evroligaški parket, v prestolnici spoznal življenjsko sopotnico in si ustvaril družino. Prav zaradi tega ga ob soočenjih z Ljubljančani še danes prevevajo posebni občutki. Tudi na začetku nove sezono, v kateri bo kapetan novomeške Krke.

Kapetan, kakšno Krko lahko pričakujemo v sezoni 2014/15? Začetek z zmago v superpokalu je dober, a pravi izzivi šele prihajajo. Ekipa je pomlajena, zato pričakujem veliko nihanj. Predvsem v prvem delu sezone brez črnih lukenj ne bo šlo. Tako je bilo tudi v Šenčurju. Kljub slabši igri v skoku smo imeli tekmo pod nadzorom. Nato pa smo si privoščili krizne minute, ki bi bile zaradi ljubljanskega pobega skorajda usodne. O tem govorim. No, veseli pa smo, da je Malcolm Armstead premagal zdravstvene težave. Igra bo v veliki meri odvisna od njega.

Verjetno bo veliko presenečenje, če se v Sloveniji tudi v novi sezoni ne bo vse vrtelo okrog dvoboja Olimpija – Krka. Kakšni zasedbi pričakujete v osrednjem delu sezone in nato v velikem finalu državnega prvenstva? Hm, pričakujem nadaljnje rivalstvo. Prav gotovo pa je oktobra prezgodaj govoriti o maju.

Iz Novega mesta so odšli Sani Bečirović, Edo Murič, Jaka Klobučar … Verjetno enakovrednih zamenjav ni? Za Klobučarjem je odlična sezona, Murič je bil pravi nosilec, Bečirović pa najbolj stabilen med vsemi. Tu so še Pavič, Buljan … Izkušnje teh košarkarjev bi nam prišle še kako prav. To bi bila tista prava pika na i. A v športu je vedno tako, da se moraš sprijazniti s spremembami. Klubska politika se je zavzela za pomlajevanje. Tej usmeritvi gre slediti, tako v ligi ABA kot tudi v domačem prvenstvu. Pravzaprav sta v ekipi le dva zelo izkušena – Christopher Booker in Nebojša Joksimović.

Na nekoga pa ste vendarle pozabili? Mislite mene? Ne, jaz spadam med mlajše (smeh, op. p.). Res je, tudi jaz imam neke vrste mentorsko vlogo.

Ste sezono brez nastopanja v enem od evropskih pokalov sprejeli kot korak nazaj? Ne. Uživam v delu z mladimi. Če se tudi ob moji pomoči kakšen košarkar razvije v boljšega in dobi dobro ponudbo, potem sem svojo nalogo uspešno opravil. Ekipa bo napredovala iz treninga v trening.

Dopolnili ste 35 let. Čutite še dovolj svežine? Dokler bom užival v košarki, bom igral. Zdaj uživam.

A vseeno … Bržčas je jasno, da so evroligaška in reprezentančna leta za vami. Kako se soočate z manjšim dometom ali skromnejšim klubskim okoljem? Neambicioznosti in nemotiviranosti si ne morem očitati. Res pa je, da je to drugačna košarka. Ko sta me predsednik Krke Brane Kastelec in trener Aleksandar Džikić povabila v Novo mesto in mi predstavila program z mojo vlogo, sem se zavestno odločil za drugačen izziv. Verjemite mi, da zdaj v košarki resnično uživam. Ne razmišljam o statistiki, o prodaji v druge klube … Ne, pomagam mladim, ko pa se jim v ključnih trenutkih zatresejo roke, še sam sprožim kakšen met za tri točke. Obenem pa sem vesel, da sem doma, torej v Sloveniji.

Potemtakem ste tudi Džikićeva podaljšana roka na parketu. Ste tudi vi kdaj deležni kakšnega rafala kletvic? Džile … Dobro ga poznam. Morda se zunanjemu opazovalcu zdi, da je v komunikaciji vseskozi na robu incidenta. A ni tako. Res je, da je zelo energičen, to energijo pa skuša prenašati na svoje igralce. Kletvice? Da, takšen pač je. Ko vidi napako ali predvsem ročno zavoro, hitro povzdigne glas.

Vrnimo se k Olimpiji. Je težko igrati proti nekdanjemu klubu? Tekme proti Olimpiji so zame vedno zelo zahtevne. Moji košarkarski začetki sicer segajo v domačo Tuzlo, kjer sem se kalil pri Slobodi Diti. A pravo uveljavitev sem dočakal v Olimpiji, v zeleno-belem dresu preživel nekaj lepih sezon in pravzaprav postal Ljubljančan. Še danes me na ta klub vežejo posebna čustva. Spremljam ga, zanj navijam … A ko je Olimpija moj tekmec, storim vse za zmago.

Ko ste igrali v Ljubljani, je bila Olimpija ugleden evroligaš. Danes pa … Malce me stisne pri srcu, ko pomislim na to pot navzdol. Spominjam se, da so se določene težave v klubu dogajale že takrat, ko sem bil igralec kluba. A v spominu so mi ostali predvsem lepi utrinki, na primer tisti, ko sem v torek prišel na jutranji trening in pred dvorano Tivoli zagledal dolgo vrsto navijačev, ki so potrpežljivo čakali na vstopnico za četrtkovo tekmo s Panathinaikosom. Prav zaradi tega trdim, da si Ljubljana in Slovenija zaslužita močno Union Olimpijo. Nisem pa pravi naslov za vprašanje, zakaj je stanje takšno, kakršno pač je.