Brez jokanja, stokanja in bolestnih ambicij

Slovenska košarkarska reprezentanca bo na svojem dvanajstem zaporednem evropskem prvenstvu nastopila v močno okrnjeni postavi. Selektor Jure Zdovc, ki se je leta 2009 podpisal pod največji uspeh v zgodovini (četrto mesto na EuroBasketu na Poljskem), bo na Hrvaško in, vsaj upati gre tako, tudi v Francijo odpotoval brez kopice mednarodno uveljavljenih košarkarjev.

Če pri dozdajšnjem kapetanu Goranu Dragiću, ki ga sicer ni na seznamu nabornikov, obstaja vsaj trohica upanja, pa je jasno, da v izbrani vrsti ne bo njegovih kapetanskih predhodnikov Jake Lakovića in Boštjana Nachbarja, ki sta reprezentančne copate obesila na klin, bratov Erazma in Domna Lorbka, naturaliziranega centra Mirze Begića, večno pogrešanih Bena Udriha in Aleksandra Vujačića, poškodovanega Eda Murića in še bi lahko naštevali ter na koncu sestavili ekipo, konkurenčno za vidno evropsko uvrstitev.

A ker v športu velja nepisano pravilo, da je treba pozornost namenjati tistim, ki so na voljo, in ne tistim, za katere je jasno, da ne bodo del zgodbe, se porajajo upravičena vprašanja o dometu slovenske izbrane vrste ter predvsem načinih zapolnjevanja nastalih vrzeli. Ta vprašanja smo zastavili tudi trem nekdanjim selektorjem.