Aljaž Janža – mojster žoge in svinčnika o recesiji odnosov

Aljaž Janža je vse prej kot anonimno ime na slovenskem košarkarskem nebu. Dvaintridesetleni branilec je zadnje sezone igral za domžalskega drugoligaša Lastovko, pred tem nekaj za ljubljanske Parklje in v Nemčiji, večino kariere pa je bil zvest domačemu Heliosu. Ob košarkarski pa je stopal po še eni poti, umetniški. V šali pravi, da se je že rodil s svinčnikom. V zadnjem času je ustvarjanje pretehtalo nad košarko, v domžalskem centru za mlade pa je do konca maja na ogled razstava njegovih ilustracij z naslovom Pogledi na življenje. Dogodek, ki si ga je dolgo želel.

''Gre za ilustracije, manjše risbice, razstavljeno pa imam tudi eno večje platno. Sicer imam rad nadrealizem, a ta razstava je povsem nekaj drugega. Zelo je ilustrativna in spominja na strip. Dogodki, ki jih vidim v življenju, so bolj ali manj preslikani v živalski svet,'' pojasnjuje Janža, ki si želi, da bi se ljudje v določenih njegovih risbah prepoznali in s tem na nek način postavlja ogledalo družbi.

Tudi sicer mnogo razmišlja o širšem kontekstu družbenih problemov, predvsem o medsebojnih odnosih, ki so često korenina razvejanih težav. ''Ni več pristnih medčloveških odnosov. V generaciji mojih prijateljev je veliko klošarjev, zadrogirancev. Če stopimo skupaj, bi se dalo veliko narediti. Moramo pomagati drug drugemu. Vsi govorijo o recesiji in ta beseda mi gre že na živce. Gre za krizo odnosov. Pozabljamo na druge, ker nas skrbi samo za lastno rit. Egoistično gledamo na svet. Bistvo je v tem, da začnemo pomagati drug drugemu. Sploh starejšim, ki tavajo naokrog. Sinovi in hčere jih dobesedno ne povohajo, znajti se morajo sami. Tu je velika napaka. Malenkost je, da greš za koga v trgovino ali le pozdraviš. Na ulici že pozdravljanja ni. Povsem smo odtujeni,'' razmišlja branilec, ki se počasi nagiba h koncu košarkarske kariere, ko bo umetnost bržkone dobila še več prostora v njegovem življenju.

''Vedno sem risal, tudi dolgo v noč. Sicer sem samouk, nikdar nisem hodil v šolo za risanje. V umetnosti niti nimam toliko ciljev, imam pa vizijo. Glede na razpoložljivi čas bi rad čim več ustvarjal še naprej. Nisem obremenjen s tem, da bi dela prodajal za milijone, ampak čez čas bi se s tem lahko tudi preživljal,'' gleda v prihodnost Domžalčan s pronicljivim načinom izražanja. Športna in umetniška duša.