Sreda, 5. 3. 2025, 13.35
10 ur, 58 minut
Intervju z Rokom Lozejem, predsednikom Odbora za cestno kolesarstvo pri Kolesarski zvezi Slovenije
Kako se sanjska sezona 2024 odraža na slovenskem kolesarstvu in kakšni so cilji?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,64
Leto 2024 je bilo za slovensko kolesarstvo izjemno uspešno, kako bo letos?
"Čeprav imamo res velik vpis v kolesarske klube, je kakovostna baza zaradi selitev v tuje klube vedno ožja. In z vsakim talentom, ki ga izgubimo – no, saj ga ne izgubimo, za državo oz. reprezentanco je bolje, če gre v tujino –, na lokalni ravni izgubimo primerjavo z najboljšimi," je v intervjuju za Sportal opozoril predsednik Odbora za cestno kolesarstvo pri Kolesarski zvezi Slovenije Rok Lozej. V obdobju, ko je kolesarska sezona 2025 že v polnem zagonu, smo se pogovarjali o slovenski kolesarski prihodnosti, ambicijah v dirkališčnem kolesarstvu, vlogi razvojnih ekip, naslednici selektorja Gorazda Penka, političnih ciljih zveze, morebitnem velikem startu francoskega Toura na slovenskih tleh, pomislekih glede prizorišča letošnjega svetovnega prvenstva, ki bo septembra v Ruandi, trasi letošnjega državnega prvenstva, ki bo potekalo v Celju, in še marsičem.
INTERVJU: Rok Lozej, predsednik Odbora za cestno kolesarstvo pri Kolesarski zvezi Slovenije
Lanska sezona je bila za slovensko kolesarstvo fantastična. Ali se to po finančni plati kakorkoli odraža tudi na Kolesarski zvezi Slovenije? So zato odprta kakšna dodatna vrata, je kakšna stvar lažje dosegljiva, je s strani sponzorjev več zanimanja?
O položaju slovenskega kolesarstva smo se pogovarjali s predsednikom Odbora za cestno kolesarstvo pri Kolesarski zvezi Slovenije Rokom Lozejem.
Da, se opazi. Od vseh uspehov v lanski sezoni za nas največ šteje osvojitev naslova svetovnega prvaka Tadeja Pogačarja v reprezentančnem dresu. To je bila samo še pika na i res dobrim nastavkom, ki jih je predsednik KZS (Pavel Marđonović, op. a.) pripravil za sponzorske dogovore.
To pomeni, da po dolgem času spet lahko dodatno razvijamo programe in nismo tako omejeni s finančnimi zmožnostmi. To ne pomeni, da smo potratni, temveč da pri določenih kategorijah lahko razmišljamo tudi o dolgoročnih vizijah in vložku za prihodnost. Rezultati so glede porabe sredstev prinesli sladke skrbi, še vedno pa delamo racionalno in prepričan sem, da se pomikamo v pravo smer.
V katero kategorijo ali disciplino boste v tej sezoni največ vlagali?
Dolgoročno največjo dodatno perspektivo na reprezentančni ravni vidimo v dirkališčnem kolesarstvu. Naš cilj je, da bi na olimpijskih igrah v Los Angelesu leta 2028 na pisti imeli slovenskega tekmovalca. Če ne takrat, pa štiri leta pozneje.
Del denarja, ki smo ga dobili po zaslugi uspehov v cestnem kolesarstvu, tako preusmerjamo na pisto. Kupili smo kar nekaj reprezentančne opreme za dirkanje na pisti, ki bodo našim kolesarjem na reprezentančnih dirkah pokala narodov, evropskem ali svetovnem prvenstvu omogočila konkurenčnost.
Nejc Peterlin in Žak Eržen
Zavestno se usmerjamo v discipline na pisti, v katerih je lažje priti do kvot, torej madison, points race in omnium. Ko enkrat dobiš kvoto, lahko nastopaš v vseh disciplinah. Reprezentanca na pisti se gradi okoli Žaka Eržena, omeniti je treba tudi Nejca Peterlina in Vida Murna, računamo pa tudi na mladince.
Mislimo, da slovenski potencial iz cestnega kolesarstva lahko razširimo tudi na pisto in da smo pri tem lahko uspešni. V tem vidimo veliko priložnost.
Kako optimistični smo lahko glede slovenske kolesarske prihodnosti? Lani se je vse vrtelo okrog Jakoba Omrzela, ki je zdaj član razvojne ekipe Bahrain Victorius, kako globok je slovenski kolesarski bazen danes?
Najprej je treba povedati, da se je v zadnjih dveh ali treh letih s pravo eksplozijo razvojnih ekip v kolesarstvu marsikaj spremenilo. Če so prej skavti naše kolesarje spremljali v kategoriji članov, imajo razvojne ekipe danes na testih že kolesarje iz kategorij mlajših mladincev. Tudi Slovence.
Dejstvo je, da če bomo v Sloveniji še naprej razdeljeni po klubih, enostavno ne bomo imeli dovolj denarja, da bi kolesarja zadržali v domačih klubih, niti ne bomo imeli vpogleda v sodobne sisteme treningov.
Sam sicer še vedno trdim, da slovenska kolesarska stroka dela dobro, to navsezadnje dokazuje tudi to, da sta trenutno kar dva Slovenca šefa razvojnih ekip – Gregor Gazvoda pri Red Bull - BORA - hansgrohe Rookies in Robi Jenko pri Bahrain Victorious Development Team –, tako da imamo ljudi na pomembnih položajih, bo pa treba razmisliti, kako naprej.
Gregor Gazvoda
Mislim, da bomo v prihodnje z mladinsko reprezentanco, govorim o programu A in B, še pogostejše hodili na dirke v tujino, zato da jim omogočimo dostop do kakovostnih dirk z močno udeležbo, verjetno pa bomo prej ali slej prišli tudi do tega, da bomo morali reprezentanco U23 oz. to, kar bo od nje ostalo, združiti in jih voziti na močne dirke kot reprezentanco. Vsaj dokler bo UCI sistem nacionalnim ekipam nastop še omogočal. Govori se namreč, da bodo na dirki Tour del'Avenir od prihodnje sezone naprej lahko nastopali samo kolesarji profesionalnih razvojnih ekip.
Dejstvo je, da smo omejeni, in čeprav imamo res velik vpis v kolesarske klube, je kakovostna baza zaradi selitev v tuje klube vedno ožja. In z vsakim talentom, ki ga izgubimo – no, saj ga ne izgubimo, za državo oz. reprezentanco je bolje, če gre v tujino –, na lokalni ravni izgubimo primerjavo z najboljšimi.
Kaj po vašem mnenju razvojne ekipe prinašajo na kolesarsko sceno?
Po eni strani razvojne ekipe prinašajo razvoj, po drugi strani pa so, bodimo pošteni, podaljšana roka ekip WorldTour, zato ker te nimajo dovolj svojih kolesarjev.
Letos bo v koledarju World Tour približno deset novih dirk, na katerih bo udeležba za ekipe World Tour obvezna in ker jim bo zmanjkalo kolesarjev – v ekipi World Tour jih je 30 –, si bodo enostavno priključili še 12 kolesarjev iz razvojnih ekip, kar pomeni, da bodo na koncu razpolagali s kar 42 kolesarji.
Kako razvojne ekipe vplivajo na položaj kontinentalnih ekip, tudi treh slovenskih (Factor Racing, Adria Mobil, Pogi Team Gusto Ljubljana)? Kako je sploh mogoče konkurirati razvojnim ekipam?
Se ne da. Kolesarji razvojnih ekip imajo dostop do vrhunske opreme, treninga … Če samo pogledamo slovensko mladinsko reprezentanco, deset od 15 kolesarjev ima lastna kolesa, kar pomeni, da so jim kolo kupili starši. Za primerjavo kolesar, ki je član razvojne ekipe, ima na voljo dve cestni kolesi in kolo za kronometer, o čemer preostali lahko samo sanjajo.
Dejstvo je, da je kolesarstvo kot šport postalo predrago. Če na primer starši lahko kupijo kolo za osem ali deset tisoč evrov, bo kolesar v razvojni ekipi na voljo dobil opremo za 30 tisoč evrov. Bojim se, da bo razkorak postal prevelik, da bi ga lahko zakrpali.
Matevž Govekar se je prek Kolesarskega kluba Nova Gorica preselil v avstrijski Tirol KTM, zdaj pa je član ekipe Bahrain Victorious.
Kakšne koristi, če sploh, imajo slovenski klubi od tega, da njihov kolesar prestopi v tujo ekipo višjega ranga?
Finančno nič, imajo pa lahko dolgoročno veliko od tega kadri, ki so v teh klubih delovali. Če vzameva primer Kolesarskega kluba Nova Gorica. Več naših kolesarjev je odšlo v druge slovenske ekipe ali v tujino. Kristjan Hočevar se je od nas preselil v novomeško Adrio Mobil in leta 2021 na Dirki po Sloveniji osvojil belo majico najboljšega mladega kolesarja. Matevž Govekar, ki je bil na začetku svoje kolesarske poti gorski kolesar, se je iz naše ekipe preselil v avstrijski Tirol KTM, danes pa je član ekipe Bahrain Victorius. Pozitivna posledica tega je tudi to, da je naš trener Robi Jenko danes šef razvojne ekipe Bahrain.
Za naš klub je to dobro zato, ker ohranjamo stike z novostmi, po drugi strani pa se zavedamo, da si zneskov, ki jih ti ljudje služijo v tujini, noben slovenski klub ne more privoščiti in ga tako zadržati v Sloveniji.
In tukaj smo spet na dveh bregovih. Po eni strani smo veseli, ko gre tekmovalec ali športni direktor na boljše in tako ohranjamo stik s kakovostjo, po drugi strani pa se zavedamo, da to, da bolje delamo in dosegamo boljše rezultate, pomeni samo to, da bodo naši kolesarji hitro odšli v tujino, saj nimamo dovolj financ, da bi jih zadržali doma.
V nogometu imajo klubi, ki so vzgojili nogometaša, pri njegovem prestopu v boljši klub finančno korist. Kdaj bomo to dočakali tudi v kolesarstvu?
Težko rečem, lahko pa povem, da je eden od političnih ciljev Kolesarske zveze Slovenije tudi ta, da nekoga iz svoje garniture vključimo v strukturo Mednarodne kolesarske zveze, v katero od komisij na primer, da bi bili tako prisotni pri sprejemanju odločitev.
Bomo res dočakali veliki start Dirke po Franciji na slovenskih tleh?
Pred dnevi je postalo uradno, da bo veliki start Toura leta 2026 v Barceloni, še prej pa je v javnosti zelo odmevala novica, da bi Slovenija začetek Toura lahko gostila leta 2028 ali 2029. Kako realen se vam zdi ta scenarij in na kateri strani je trenutno odločevalska žogica?
Ne vem, mislim pa, da to ni več športna, ampak gospodarsko-politično-športna odločitev. Start Toura bi nas stal okoli 15 milijonov evrov, kar je precej, toliko, kot ga Slovenija namenja celotnemu športu. Mislim, da je treba najprej analizirati, kaj bomo iz tega iztržili.
Če zadevo pojasnim na primeru Gira, ki smo ga v preteklosti gostili v Goriških brdih in Kobaridu, letos pa v Novi Gorici (v soboto, 24. maja, op. a.). Pri organizaciji takšne dirke so pomembni trije vidiki.
Primož Roglič bo 24. maja v 17. etapi Dirke po Italiji vozil tudi po slovenskih cestah.
En vidik je, da športno prireditev pripeljemo v Slovenijo in s tem Giro ali Tour še dodatno približamo Slovencem. Drug vidik je, da preko Gira ali Toura in poznanstev slovenskemu gospodarstvu omogočimo, da se predstavi na drugačen način. V primeru Gira je to predstavitev italijanskemu gospodarstvu in trgu. Tretji vidik pa je globalni, pri katerem je pomembno število držav, v katere seže televizijski prenos dirke.
Osebno mislim, da vložiti 15 milijonov evrov za to, da bodo Slovenci gledali Tour v Sloveniji, nima smisla, pred tem je treba opraviti analize, ki bodo pokazale, ali se nam bo finančni vložek povrnil skozi turistični obisk in gospodarske naveze. Če ne zastavimo tako, da se vloženi denar generira skozi turizem ali gospodarstvo, potem je vse skupaj brez pomena.
Poleg Dirke po Franciji bo eden od vrhuncev kolesarske sezone tudi letos svetovno prvenstvo, ki bo potekalo v Kigaliju v Ruandi na afriški celini. Kdaj planirate ogled tras?
Na odboru smo imenovali vodjo odprave, na zvezi pa dnevno spremljamo razmere. Odločili smo se, da trenutno še ne odpotujemo v Ruando. Ključne zadeve, kot je nastanitev, smo načeloma že dobili, tako da smo obisk preložili.
Svetovno prvenstvo v cestnem kolesarstvu bo letos gostil Kigali v Ruandi.
Danska in Nizozemska sta že sporočili, da bosta zaradi finančnega zalogaja na prvenstvo odpotovali samo s člansko zasedbo. Ali še vedno drži, da bo slovenska reprezentanca na prvenstvo odpotovala tudi z mlajšimi selekcijami? Kako bo potem z udeležbo na evropskem prvenstvu, ki bo na sporedu že teden dni po koncu svetovnega prvenstva?
Da, kolikor bomo imeli kvot, bomo imeli tudi kolesarjev na prvenstvu, seveda ob pogoju, da bodo tudi konkurenčni. Glede na to, da je EP na sporedu le teden dni po SP, razmišljamo o tem, da bi na EP odpotovali kar neposredno iz Afrike. Sicer pa mislim, da je še prezgodaj z gotovostjo reči, da bodo nekatere reprezentance prvenstvo izpustile.
Bo pa to vsekakor zahtevno prvenstvo, treba bo poskrbeti tudi za varnost, za prehrano … V ekipi imamo svetovnega prvaka, najvrednejšega kolesarja na svetu (Pogačarja, op. a.) in verjetno bo treba še posebej skrbeti za njegovo varnost. Ne vem, morda to pomeni, da ga bo na treningu moral spremljati varnostnik.
Menite, da obstaja možnost, da bi prvenstvo zaradi bližine vojne v sosednji državi Kongo morali prestaviti na drugo lokacijo? Omenja se rezervni scenarij s traso v Švici.
Da, mislim, da načrt B obstaja in da so govorice o Švici resnične. To je zgolj moje osebno mnenje. Sicer pa sprememba lokacije očitno niti ni tako zapletena. Če se samo spomnimo, leta 2020 so v italijanski pokrajini Emilia-Romagna čez noč sprejeli gostiteljstvo svetovnega prvenstva in ga uspešno izpeljali v Imoli, kar pomeni, da se očitno da.
V koronskem letu 2020 so svetovno prvenstvo v cestnem kolesarstvu izpeljali v italijanski Imoli. Naslov svetovnega prvaka je osvojil Francoz Julian Alaphilippe.
Za slovenske kolesarje je zelo pomembno tudi državno prvenstvo. Omenja se, da bo dirko letos gostilo Celje in da bo trasa, speljana okoli Šmartinskega jezera, pretežno ravninska. To drži?
Drži, letos bo vikend državnega prvenstva v Celju. V petek bodo na sporedu kronometri za vse kategorije, vrhunec pa bo v nedeljo popoldne s cestno dirko članov. Trasa bo res pretežno ravninska, ampak to je ustaljena praksa, da se konfiguracije med leti razlikujejo in da se priložnost za osvojitev naslova ponudi različnim tipom kolesarjev. To velja za kategorijo Elite kot tudi za vse preostale kategorije. Dodal bom klasičen kolesarski odgovor: Dirko težko naredijo kolesarji.
Na Odboru za cestno kolesarstvo ste pred kratkim za v. d. selektorice ženske kolesarske reprezentance imenovali nekdanjo profesionalno kolesarko Mio Radotić. Na podlagi katerih referenc ste sprejeli odločitev? Ali bo njeno delo zastavljeno drugače kot v prejšnjem mandatu?
Vizija zveze je, da prek selektorja klubom ponudimo dodano vrednost in podporo. Mia je prava kombinacija tega, kar na KZS sovpada z vizijo razvoja in podpore KZS ženskemu kolesarstvu. Gre za nekdanjo tekmovalko, ki že ima izkušnje z vodenjem ekip in je polna zagona, da k razvoju ženskega kolesarstva pri nas prispeva svoj delež. Zagotovo bo predstavljala dodano vrednost in podporo klubom.
Mia Radotić je sredi februarja prevzela vlogo v. d. selektorice slovenske ženske kolesarske reprezetance.
Da ne bo kdo narobe razumel, ne kritiziramo dela po klubih, nasprotno, zavedamo se, da so klubi gonilo tako privabljanja novih tekmovalk kot tudi vse podpore, ki jim pripada. In prav na tej točki bi jih radi kot zveza vsaj malo razbremenili in jim ponudili pomoč na nivoju zveze.
Delo je zastavljeno tako, da bo imela pregled nad celotnim ženskim kolesarstvom v Sloveniji. Imela bo aktivno vlogo, kar ne pomeni samo vodenje na tekmah, ampak tudi razširjene pregledne zbore tekmovalk s pripravljalnimi bloki. Tu vlagamo predvsem v prihodnje rodove tekmovalk, ki počasi prihajajo na sceno. Prav tako se bo okoli nje skušalo zgraditi neko širšo ekipo, da bi ta podpora, o kateri sem prej govoril, res zaživela.
Preberite še:
