Četrtek, 19. 9. 2024, 8.06
1 mesec, 4 tedne
Intervju s kolesarjem Erazmom Valjavcem
Erazem Valjavec pred svetovnim prvenstvom: Pomembno je, da dirko odpeljem z glavo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,19
Erazem Valjavec na svetovno prvenstvo v cestnem kolesarstvu odhaja z visoko motivacijo in visokimi cilji. Na fotografiji: Valjavec se veseli zmage na etapni dirki Giro del Veneto Juniores julija letos.
Z 18-letnim Erazmom Valjavcem, sinom nekdanjega vrhunskega kolesarja Tadeja Valjavca, sicer pa velikim upom slovenskega kolesarstva, smo se pred svetovnim prvenstvom v Zürichu v Švici pogovarjali o njegovih ciljih, odločitvi za prestop v belgijsko razvojno ekipo Soudal - Quick-Step Devo Team in dirkah, pod katere se nekoč želi podpisati kot zmagovalec.
Erazem, kakšne cilje ste si zastavili pred svetovnim prvenstvom v Zürichu? V primerjavi z evropskim prvenstvom boste vožnjo na čas izpustili in nastopili samo na cestni dirki.
Erazem Valjavec med pogovorom za Sportal.
Res je. Nastopil bom samo na cestni dirki, kjer je moj cilj medalja ali uvrstitev med najboljših deset. Svetovno prvenstvo je bilo že od začetka sezone moj glavni cilj, še posebej po padcu aprila, ko sem moral izpustiti nekaj tekem in sem se popolnoma osredotočil na svetovno prvenstvo.
V zadnjem obdobju sem se posvečal predvsem pripravam in sem bolj malo dirkal. Vmes sem tudi zbolel, zato sem izpustil Giro della Lunigiana, kjer se je poškodoval Jakob (Omrzel, op. p.), tako da kar zadeva priprave za evropsko prvenstvo, vse skupaj ni bilo ravno optimalno.
Na evropskem prvenstvu je bil moj fokus na kronometru in mislim, da sem glede na to, da sem bil še nekaj dni prej v ne preveč dobri formi, z izpeljano vožnjo in uvrstitvijo (11. mesto, op. p.) lahko kar precej zadovoljen.
Zdaj pred svetovnim prvenstvom je forma tam, kjer mora biti, in to potrjujejo tudi številke. Trener pravi, da sem dobro pripravljen, zdaj se mora samo še vse 'poklopiti'. Poleg tega je zelo pomembno, da dirko odpeljem z glavo.
Proga bo zahtevna, podobna je trasi na članski dirki, s to razliko, da je naša seveda krajša (127,2 kilometra, 1913 višinskih metrov). Oba selektorja, Nace Korošec (selektor mladinske reprezentance) in Martin Hvastija (selektor reprezentance U23 in direktor reprezentanc), sta si traso že ogledala in nam predstavila, kako naj bi bilo, si jo bomo pa v živo pogledali naslednji torek. Eno je videti progo na GPX, drugo pa v živo.
Trasa cestne dirke za mladince na SP v Zurichu:
Kakšne scenarije pričakujete pred ciljno črto?
Mislim, da bodo na mladinski dirki v cilj prihajale majhne skupine po največ pet kolesarjev. V naši kategoriji trenutno trije kolesarji zelo izstopajo v vožnji na klanec, to so svetovni prvak, Danec Albert Withen Philipsen, Francoz Paul Seixas in Italijan Lorenzo Finn, pa tudi Španec Adrià Pericas, če ima dober dan. Tudi on je zelo dober na klancih, še posebej, če je mrzlo vreme.
Upam, da jih bom na dan dirke sposoben držati, vem, da vsi trenirajo precej več kot jaz. Dokazal sem že, da jim lahko sledim, a bo zelo pomembno, kako se bom na dan dirke počutil.
Več možnosti je, da lahko v cilj pripeljem z njimi. Lahko poskusim z napadom že na ravnini, da dobim nekaj prednosti pred klancem … Bomo videli. Če bom najboljšim trem "klančarjem" lahko sledil, bi dva od njih lahko premagal v ciljnem sprintu. Je pa jasno, da je Philipsen, ki bo branil zmago, če ne bo imel tehničnih težav ali padel, skoraj nepremagljiv.
Kako se pred pomembnimi dirkami soočate z nervozo, kako prenašate pritisk?
Nervoze letos niti nisem čutil, pritisk pa zagotovo je, saj od svetovnega prvenstva vsi pričakujemo veliko. Tudi sam od sebe pričakujem dober rezultat, zato ker vem, koliko sem v to vložil. Ravno iz tega razloga sem odpovedal nastop na kronometru, ker se tam čisto preveč obremenjujem in nima smisla izgubljati energije, če je moj glavni cilj cestna dirka.
Prej ste omenili trenerja. Še vedno trenirate z očetom, nekdanjim vrhunskim kolesarjem Tadejem Valjavcem?
Ne, že vso sezono treniram pod okriljem trenerja iz ekipe Soudal - Quick-Step, s katerim bom sodeloval tudi prihodnje leto v razvojni ekipi Soudal - Quick-Step Devo Team. Lani smo nekoliko dodali k mojim treningom, imam pa še precej rezerve. Imamo dolgoročen načrt, delamo postopoma, da se počasi razvijem. Nikamor se nam ne mudi.
Z očetom Tadejem Valjavcem (DP, Koper 2021).
Kje imate največ manevrskega prostora za razvoj?
Največ rezerve imam na fizičnem področju, na področju treningov. Za primerjavo, najboljši kolesarji naše kategorije trenirajo po 20, 22 ur tedensko, jaz treniram po 13, 14 ur. Če imam samo treninge, včasih tudi 17 ur, ampak letos je bilo to zelo redko. Kar zadeva prehrano, imam to urejeno, saj imamo v ekipi tudi nutricionista.
Kaj je največja razlika, odkar delate s trenerjem?
To, da imam več treninga kot lani, ko sem treniral po deset ur na teden. Zdaj je to 13, 14 ur, tako da stopnjujem. Potem so tu intervali, več vozim daljših klancev, bil sem na višinskih pripravah v Livignu, kar je bilo odlično.
Zakaj ste se odločili, da boste kariero nadaljevali prav v ekipi Soudal - Quick-Step?
Ekipa Quick-Stepa mi je od nekdaj všeč. Všeč mi je način, kako dirkajo, da dirkajo na klasikah, in tudi Remco Evenepoel mi je od nekdaj všeč, predvsem njegov značaj, mislim, da se lahko od njega veliko naučim. V bistvu nisem sam silil v ekipo, ampak so me oni našli. Maja lani me je poklical njihov skavt, ki mi tudi zdaj veliko pomaga.
Valjavec je na letošnjem evropskem prvenstvu v vožnji na čas osvojil 11. mesto v kategoriji mladincev.
Morda veste, s čim ste pritegnili njihovo pozornost?
Menda niti ne z rezultati, ampak z načinom dirkanja. Ko smo na primer lani z reprezentanco vozili v Belgiji, na dirki Kuurne–Brussel–Kuurne in Danilith Nokere Koerse, ter je bil prej omenjeni skavt ob trasi in je spremljal dirko, sem res veliko naredil za ekipo, še posebej za Žaka (Eržena, op. p.). Potem je bil tu Pariz–Roubaix, kjer sem bil šesti, in to prvič, ko sem tam dirkal, kar je bil še dodaten razlog, da sem jim padel v oči.
Pogodbo so mi ponudili že lani in sem podpisal. Skratka, ni vse v rezultatih, kot mislijo nekateri kolesarji, ki dirkajo samo nase. Lani nisem niti ene dirke odpeljal za svoj rezultat, vedno sem delal za druge in so bili v ekipi več kot zadovoljni z mano. Mislim, da ekipi več pomeni, če celo dirko pomagaš najboljšemu iz svoje ekipe, če si aktiven, kot da samo čakaš, celo dirko ne narediš nič, potem pa na koncu sprintaš.
Kolesarstvo je dokaj tvegan šport, padci pa žal njegov sestavni del. V začetku septembra je na dirki Lunigiana grdo padel vaš reprezentančni kolega Jakob Omrzel, vi pa ste se poškodovali aprila na dirki Eroica Juniores. Koliko vam je zlom ključnice pokvaril sezono?
Precej. Takrat sem bil v res zelo dobri formi. Moj cilj ni bil Roubaix, takrat še nisem bil v najboljši formi, ampak je bil načrt, da na Eroici "dobim nogo" za dirki E3 in Liege–Bastogne–Liege, ki sta bili moja glavna cilja prvega dela sezone.
Tako da sem bil seveda precej razočaran, še posebej zato, ker sem bil na E3 že lani dober, a me je potem ustavila okvara kolesa in sem bil rezultatsko slabši, kot bi lahko bil. Boril sem se za najboljših pet, a sem potem izvisel. Tudi zato sem bil letos še bolj motiviran, da dosežem rezultat, potem pa se je zgodilo, kar se je.
Valjavec na državnem prvenstvu v Trebnjem, kjer je osvojil drugo mesto.
Po padcu na Eroici sem en dan preživel v italijanski bolnišnici, operirali pa so me v Sloveniji. Potem sem dva tedna počival, toliko da so mi odstranili šive. Bil sem na pregledu tudi pri zdravniku ekipe Quick-Step in odločili smo se, da se mi nikamor ne mudi, da je pomembno, da se počasi vrnem na kolo. Trenirati sem začel po dveh tednih, najprej na ergometru in potem počasi na kolesu.
Ste se zelo obremenjevali zaradi padca?
Nisem preveč razmišljal o tem, mi pa je bilo žal, ker nama z Jakobom (Omrzelom, op. p.) že vse od Roubaixa ni uspelo skupaj dirkati za reprezentanco. Najprej sem na Eroici padel jaz, potem sem Lunigiano izpustil zaradi bolezni, tam pa je žal padel še Jakob. Res škoda. Komaj čakava, da skupaj dirkava, sva dobra prijatelja in mislim, da sva res dober tandem. Vedno sva vesela eden za drugega, kar se je lepo pokazalo tudi na letošnji dirki Pariz–Roubaix.
Valjavec in Omrzel, drugi in prvi na letošnjem mladinskem Roubaixu, v družbi selektorja Naceta Korošca.
Prepričan sem tudi, da če bi bil Jakob na letošnjem evropskem prvenstvu, bi se dirka odvila precej drugače. Res škoda, da ga ne bo na svetovnem prvenstvu. Če ne drugega, bi bili s slovensko ekipo številčno močnejši, saj druge reprezentance nimajo dveh tako močnih kolesarjev. Zdaj je, kar je, upam samo, da se Jakob čim prej vrne na kolo in bo vse v redu z njim.
Kako gledate na fenomen, da se starostna meja kolesarjev, ki zmagujejo na dirkah najvišje ravni, vztrajno znižuje? Da denimo ni več presenečenje, če zmaga 20-letni kolesar. Kje vi vidite razlog?
Neverjetno je, da skavtov danes ne zanimajo več kolesarji moje starosti, ampak spremljajo mlajše kolesarje, torej mlajše mladince, to je kategorija U17. Še lani so na primer spremljali kolesarje, ki so bili prvo leto med starejšimi mladinci …
Še pred petimi leti te v kategoriji mladincev nihče ne bi pogledal, šele v kategoriji mlajši člani bi morda pritegnil pozornost. Tudi če si prvo leto dosegal nore rezultate, so vedno rekli, počakajmo še malo. Danes je zelo drugače. Pri mojih letih in z dobrim menedžerjem se lahko že pri 18 letih dogovoriš za pogodbo z ekipo World Tour. Če je to želja kolesarja, seveda. Meni se to ne zdi najbolj pametno, ker so pomembne tudi izkušnje, ki jih lahko dobiš samo z leti in dirkami.
Danes je raven dirkanja na ravni U23 tako visoka, da dirkajo samo še razvojne ekipe, kjer je za kolesarje povsem poskrbljeno, od opreme, prehrane, prevozov, vse je odlično urejeno, medtem ko manjše ekipe skoraj ne ne pridejo več do izraza. Ne vem sicer, kako dolgo bomo pri takem tempu lahko imeli kariero, tega nihče ne ve … Verjetno bomo precej prej izčrpani in ne bomo mogli tako dolgo vztrajati kot nekoč, ko so nekateri dirkali do 40. leta. Moj oče pravi, da v kategoriji do 23 let ni treniral toliko, kot mi treniramo zdaj v kategoriji U19, in to je dovolj zgovoren podatek.
Če bi bilo vse mogoče, če je le nebo meja, pod katero dirko bi se želeli v prihodnosti podpisati kot zmagovalec?
Glede na to, da res izjemno uživam v vožnji na kockah, bi nekoč res rad zmagal na dirki po Flandriji. Kocke, težki, strmi klanci, res mi je všeč ta dirka … Vem sicer, da bo z mojo konstitucijo to zelo težko, ampak tudi Tadeju Pogačarju je uspelo, tako da upam, da bo nekoč tudi meni. Druga želja pa je zmaga na dirki Pariz–Roubaix. Gre za dirko, na kateri zmagujejo nekoliko močnejši kolesarji, ampak bomo videli. Pogi bo zagotovo poskusil zmagati.
Preberite še:
