Jaka Lopatič

Nedelja,
2. 9. 2018,
15.00

Osveženo pred

6 let, 3 mesece

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Orange 7,37

Natisni članek

Natisni članek

Tadej Pogačar Tadej Pogačar Matej Mohorič Matej Mohorič Primož Roglič Primož Roglič Druga kariera Druga kariera Jure Zrimšek

Nedelja, 2. 9. 2018, 15.00

6 let, 3 mesece

DRUGA KARIERA (70.) – JURE ZRIMŠEK

Veljal za najbolj nadarjenega, po karieri se je iskal, zdaj polno zaseden na treh koncih

Jaka Lopatič

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Orange 7,37
Jure Zrimšek | Jure Zrimšek in Primož Roglič. Prvi je veljal za najbolj nadarjenega slovenskega kolesarja, drugi je zdaj. | Foto Osebni arhiv

Jure Zrimšek in Primož Roglič. Prvi je veljal za najbolj nadarjenega slovenskega kolesarja, drugi je zdaj.

Foto: Osebni arhiv

Veljal je za enega od najbolj nadarjenih slovenskih kolesarjev, za številne celo najbolj nadarjenega. "Morda nisem bil v pravem trenutku na pravem mestu," je dejal nekdanji kolesar Jure Zrimšek, ki je v mladinski konkurenci blestel v šprintih in na velodromu. A v povezavi z njim še ni rekel zadnje besede. Nedavno je 36-letnik vstopil v trenerske vode in rad bi videl, da bi kateri od njegovih kolesarjev nekoč ob velikem uspehu dvignil roke visoko v zrak.

Jure Zrimšek je na prehodu v novo tisočletje veljal za izjemno nadarjenega kolesarja. Spada v generacijo velikih imen, kot so Philippe Gilbert, Alberto Contador, Alejandro Valverde … Leta 2002 je postal evropski prvak U23 na velodromu v vožnji na točke (Butgen), zasedel tretje mesto na evropskem prvenstvu U23 v vožnji na čas (Bergamo 2002). Leto dni pozneje je bil na evropskem prvenstvu U23 v vožnji na čas v Atenah srebrn, peti na svetovnem prvenstvu U23 v Hamiltonu. Leta 2003 je dosegel tudi etapno zmago na dirki Po Sloveniji. In ravno na tej dirki se je čez leto zgodil padec, ki je spremenil tok njegove kariere. Prvič je končal že pri 26 letih, nato še enkrat poskusil, vendar se ni odvijalo tako, kot si je želel. Zdaj ima kar tri službe. Že nekaj let dela v trgovini Jani Brajkovič center, nedavno je prevzel vodenje Bidon Bara v Novem mestu, prav tako pa se je podal v trenerske vode.


Kolesarski geni so vam bili položeni v zibelko. Oče je bil v mladih letih jugoslovanski reprezentant. Zato je bilo težko pričakovati, da bi zašli v druge športne vode, kajne?
Res je. Oče je bil kolesar in trener. Začelo se je leta 1992. V Novem mestu so takrat nekoliko bolje začeli delati z mladimi. Star sem bil devet let in hodil z očetom. Potegnilo me je.

V karieri je med drugim kolesaril tudi za domači klub Adrio Mobil. | Foto: Vid Ponikvar V karieri je med drugim kolesaril tudi za domači klub Adrio Mobil. Foto: Vid Ponikvar Veljali ste za zelo nadarjenega kolesarja, številni pa pravijo, da tako nadarjenega v Sloveniji še ni bilo …
Morda res. To najbolje ve verjetno doktor Radoje Milić, ki ima vpogled v vse teste. Tam se vse vidi, ne moreš ničesar skriti. Nekateri pravijo tako, da sem bil res zelo nadarjen. Talent sem zagotovo imel, vendar se mi zdi, da sem znal dirkati, in to je bila moja prednost. Kolesarstvo je šport, kjer ni vse v moči. Marsikaj moraš narediti tudi z glavo.

Bili ste specialist za šprinte in kronometer?
Ko sem bil mlajši, sem bil dober tudi v klanec. Z leti se začneš usmerjati v eno stvar. Bil sem dober šprinter, potem smo začeli trenirati kronometer. To je disciplina, ki jo je mogoče natrenirati.

Ko je Milić delal teste s Primožem Rogličem, je rekel, da bo sam podpisal pogodbo z njim, če ne bo nihče, ker je imel odlične rezultate. Katera je bila vaša specifika?
Kolesar za večtedenske dirke nisem bil, sem pa bil za enodnevne dirke in kronometer. Tudi pri mladincih je bilo tako. Dober sem bil v šprintih.

Primož Roglič kronometer
Sportal Udarec: Roglič bo zaradi težav s komolcem izpustil kronometer na svetovnem prvenstvu

Zakaj se je zgodil preobrat, da ste končali kariero? Prvič že pri prehodu v 27. leto življenja, nato pri starosti 30 let …
Morda nisem bil v pravem trenutku na pravem mestu. Če se ti ne sestavi vse - od ekipe do ljudi okoli tebe -, se lahko zgodi tudi kaj neprijetnega. O tem sploh ne razmišljam. Tako se je zgodilo. Včasih mi je malce žal, ko gledam nazaj. Vendar moram hoditi naprej.

Padec na Ptuju, ki mu je spremenil tok kariere. | Foto: Borut Dvornik Padec na Ptuju, ki mu je spremenil tok kariere. Foto: Borut Dvornik Kakšna izkušnja je bila tujina, kjer ste bili dve leti?
V Italiji sem bil član ekipe Acqua Sapone. Ravno v mojem obdobju je bilo v klubu najslabše. Potem so spet vozili Giro, pri meni ne. Denarja ni bilo, zato tudi ekipa ni bila takšna, kot bi morala biti. Razpuščeno je bilo. Ni bilo takšnega zakona.

Zaslužiti je bilo mogoče?
Za naše razmere so bile plače čisto dobre, vendar vemo, kdo so Italijani in kako stvar deluje.

Ali ste bili sami kdaj blizu olimpijskih iger?
Leta 2004 sem imel pogodbo podpisano za olimpijske igre, vendar sem na dirki Po Sloveniji padel. Takrat sem bil res v formi. Že na spomladanskih dirkah sem bil razpoložen. Smolo sem imel v šprintu na Ptuju. Z Borutom Božičem sva padla. Kolesar se je zapletel z Borutom in kar naenkrat sem se znašel na tleh. Takoj so mi operirali ključnico. Ampak to ni bilo nič takšnega. Težava je bila, ker se je pozneje zgodila napaka in sem staknil bakterijo. Komaj so mi rešili roko. Štirikrat sem bil operiran.

Matej Mohorič
Sportal Medklic na sprejemu za Mohoriča: Boš spet zapel himno?

V družbi Marka Kumpa in Grege Boleta. | Foto: Osebni arhiv V družbi Marka Kumpa in Grege Boleta. Foto: Osebni arhiv Kaj bi se lahko zgodilo z vašo roko?
Vstavili so mi ploščico. Po enem tednu sem začel trenirati. Imaš jo v sebi in hkrati še ravno krmilo, lahko treniraš. To je bilo maja, olimpijske igre so bile avgusta. Časa je bilo dovolj. Ko so mi pobrali šive, se je zgodila težava. Ne bi rad kogarkoli obtoževal ... Ko sem hodil na fizioterapijo, me je fizioterapevtka vsak dan previla. Stoodstotno sem prepričan, da je uporabila staro fiziološko tekočino. Čez dva dni mi je vse začelo gniti. Šel sem v Ljubljano, zdravnik je bil drug, ker je bilo v poletnem času. Operirali so me, čez dva dni sem imel spet vse razžrto.

Nato smo našli zdravnike v Mariboru. Najprej so me pregledali in dejali, naj stopim iz sobe. Notri so se držali za glavo, čez vrata sem slišal, kaj se pogovarjajo, kaj mi bodo naredili z roko. Tri škatle antibiotikov sem dobil, ker je bilo treba najprej rešiti bakterijo. Spet so me operirali. Ploščico in vijake so mi pobrali ven. Kost je bila zgnita. Zašili so me nazaj.

Zatem so me vsak dan iz Maribora peljali v Ljubljano na Inštitut Jožef Stefan, kjer sem bil po 45 minut na dan v hiperbarični komori. Takrat je bila edina v Sloveniji. Ni bila še priznana. Zdaj je že dokazano, da je koristna. Težko mi je bilo, ker sem še malce klavstrofobičen. Občutek je, kot da si 15 metrov pod vodo. Vroče je bilo, 40 stopinj. Ko sem prestal vse te terapije, je bila roka urejena. Olimpijske igre sem izpustil, decembra začel trenirati in migati.

Tadej Pogačar
Sportal Diamant, ki so ga zbrusili v slovenski šoli

Ali ste mislili, da bi takrat na olimpijskih igrah v Atenah lahko kaj naredili?
Takrat sem bil še mlad. Zaradi tega morda ne. Priložnost je bila. Normo sem imel.

Ali so te poškodbe vplivale na vas?
Zagotovo. Zatem sem šel v Italijo. Spomladi naslednje leto sem bil dober. Tretji sem bil na dirki prve kategorije v Belgiji. Zmagal je Thomas Dekker. Čez dva dni sem na Nizozemskem spet padel na isto ramo in si še enkrat zlomil ključnico. Potem ti vse pade, svoje so odigrali še Italijani, bile so težave z ljudmi, ki so bili okoli mene, načela me je psiha, vse se je nakopičilo.

Jure z družino. | Foto: Osebni arhiv Jure z družino. Foto: Osebni arhiv Ali je bil še kakšen drug razlog, da ste pozneje pri 30 letih dokončno sklenili športno pot? Prvič ste namreč dali kolo za nekaj časa na stran pri 27 letih.
Morda tudi zaradi družine, pomanjkanja financ. Če si kolesar v Sloveniji, zaslužiš osnovno plačo. Nič te ni doma. Hoditi moraš na priprave, jesti takšno hrano, to je vse drago. To je dolga zgodba slovenskega kolesarstva. Vsa čast, da so rezultati.

Kaj ste sprva počeli po karieri?
Najprej nisem vedel, kaj bi. V kolesarstvo sem bil zelo vpet, nato pa samodejno prenehal in čez noč ostal brez vsega. Prvič sem res nehal pri 27 letih, vendar sem čez pol leta spet začel. Takrat sem šel v Savo Kranj in še dve leti kolesaril. Super je bilo, vendar ni bilo financ. Morda bi še zdaj vozil, če bi bila ekipa. Luko Mezgeca smo naučili dirkati. Po cesti se ni znal peljati. Hitro se je naučil in je zelo dober.

Po karieri sem razmišljal, kaj bi, kaj ne. Malce sem bil izgubljen. Dobil sem službo v Krki. Dejal sem si, super, a sem po dveh letih videl, da kot oseba nisem za to. Zlasti glede na naravo športa, v katerem sem bil. Zatem sem se dogovoril s Primožem Šegino, ki ima trgovino Jani Brajkovič center. Vse več sem pomagal v klubu Adria Mobil. Zdaj imam še lokal Bidon bar v Novem mestu. Priložnost je bila. Vedno je bila moja želja, da bi imel lokal. Zdaj sem polno zaposlen.

Matej Mohorič
Sportal Nov podvig Mateja Mohoriča, ki si je na vrhu sam zapel Zdravljico #video

Še kaj kolesarite?
Če povem po resnici, ne. Pustimo to, da grem kdaj s prijatelji. Ne pa tako, da bi redno tedensko kolesaril.

Na dirki Po Sloveniji je še vedno aktiven, vendar ima zdaj druge naloge. | Foto: Osebni arhiv Na dirki Po Sloveniji je še vedno aktiven, vendar ima zdaj druge naloge. Foto: Osebni arhiv Ste se pa zato odločili za prav poseben podvig. Iz Novega mesta ste šli peš na Triglav.
To je bila skupinska ideja. Na morju smo se s prijatelji pogovarjali, da bi šli. Iz Novega mesta smo štartali ob 3. uri zjutraj, četrti dan smo bili na Triglavu. Prvi dan smo pri hoji pretiravali, naredili skoraj 70 kilometrov. Od treh zjutraj do enajstih zvečer smo hodili. Nikjer nismo imeli spati. Prijazna gospa nas je dala v sobo v lovski koči. Štirje smo bili. Dva sta imela veliko težav z žulji. Sam sem šel z gojzerji od začetka do cilja in nisem imel prav nobenih, pa čeprav sem imel s seboj tudi navadne superge. Dogodivščina je bila odlična.

Prej ste omenili, da ste tekmovali z glavo, sem pa slišal od strokovnjakov, da imate veliko znanja, ki bi ga lahko na mlade prenašali. Ste kaj aktivni pri tem?
V klubu Adria Mobil sem po novem tri mesece trener dečkov, starih od 10 do 14 let. S Sandijem Papežem delava z njimi. Veliko otrok imava. O tem sem začel razmišljati. Res pa je, da je mladina nekoliko drugačna, kot smo bili mi.

Ambicije imate?
Imam. Če bo velodrom v Novem mestu zaživel, bo toliko bolje. Ta disciplina je zame nekaj najboljšega. Tu sem domač. Mislim, da sem celo edini, ki je največ preživel na njem, dokler je še obratoval. Morda imam željo, da bi enkrat ustvaril kolesarja, ki bi dvignil roke visoko v zrak, kot sem jih sam.

Tadej Pogačar Tour de l'Avenir
Sportal Uspeh kariere slovenskega kolesarja Tadeja Pogačarja

Potrebujete torej le zavzetega mladega kolesarja.
Saj so pridni. Nekateri bi radi, vendar še sanjarijo. So v virtualnem svetu. Ko bo velodrom zaživel v roku 5-10 letih, bi lahko kolesarstvo napredovalo. Najlažje je dobiti olimpijsko medaljo v tej disciplini.

Občasno gre na kolo, vendar le kot druženje s prijatelji. | Foto: Osebni arhiv Občasno gre na kolo, vendar le kot druženje s prijatelji. Foto: Osebni arhiv Kako to mislite?
Ne, da je najlažje, vendar jo lahko dosežeš. Če na cesti delamo tako dobre rezultate, je tu lažje. Če imaš enkrat objekt, lahko noč in dan treniraš. Cesta je cesta. Če želiš biti dober marca na klasikah, moraš nekam drugam, ker imamo pri nas sneg in ne moreš trenirati. Če imaš objekt pred hišo, lahko treniraš zjutraj, popoldne. Velodrom deluje po podobnem načelu kot atletika. Dvoranski šport. Ni zunanjih vplivov kot na cesti. Tam moraš imeti tudi še srečo, da ne padeš. Tu je toliko disciplin, da ne moreš pasti, razen če si štorast.

Kako pa gledate na slovenske kolesarje, ki krojijo vrh svetovnega kolesarstva?
Vsako leto jih je več. Matej Mohorič je na zadnjih dveh dirkah pokazal, kako dober je postal. Vendarle pa je bil talent. Vedelo se je, da bodo enkrat rezultati prišli, če bo še naprej trdo delal. Mislim, da bodo pri njem dobri dosežki kar konstantni. Že v vožnji in razmišljanju je pravi. Primož Roglič je po mojem mnenju eden od redkih, ki bi za uspeh "balanco pregriznil". To mi je všeč, ker je zelo napadalen. Zato so rezultati. Borben je, to je njegov plus, ker gre do konca. Poleg njiju imamo v ozadju mladega Tadeja Pogačarja. Ne vem, ali je bil kdo od mladih, ki je v kolesarstvu zrasel, tako dober. Sicer je še mlad, vendar je talent z glavo. Zna dirkati. Slovenija ima veliko odličnih kolesarjev.

Sportal Mohorič razložil, zakaj je po zmagi v Nemčiji kar sam zapel himno #video

Pravi mali čudež je torej Slovenija v kolesarstvu.
Res. Kmalu bo svetovno prvenstvo. Če se bodo kolesarji zmenili, bomo imeli eno izmed najboljših ekip. Če bo Simon Špilak, ki bo prvič vozil na svetovnem prvenstvu, pripravljen, če bo Primož Roglič v pravi formi, prav tako Matej Mohorič, Jan Polanc, Domen Novak … Ne vem, kateri bodo sicer v reprezentanci, vendar bi fantje lahko bili dobri. Zadnje tri cestne dirke v Innsbrucku si bom ogledal tudi v živo.