Druga kariera
Nedelja, 1. 5. 2022, 17.02
2 leti, 6 mesecev
Druga kariera (259): Andrej Brodnik
"O trenerskem delu niti nisem razmišljal, a zarečenega kruha se največ poje"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,02
"Prvi stik s tem hokejem na najvišji ravni, je bil pravi šok," pravi nekdanji hokejist Andrej Brodnik, član slovenske reprezentance, ki si je leta 2001 prvič priborila mesto med svetovno elito.
"Meni se v življenju večkrat zgodi, da rečem, tega pa ne bom, pa se potem ravno to zgodi," pravi Andrej Brodnik, nekdanji hokejist, član slovenske reprezentance, ki si je leta 2001 na svetovnem prvenstvu drugega razreda v Ljubljani prvič priborila nastop med elito. Danes je hokejski trener, čeprav o tem delu med kariero ni nikoli razmišljal. Zadnja leta deluje na Madžarskem, kjer se cedita med in mleko, vsaj kar se pogojev tiče, pravi, a pravih sadov vloženega denarja in dela tam še ni.
Danes 51-letni Ljubljančan Andrej Brodnik, nekdanji hokejski branilec, je leta 1991 zaigral na svetovnem prvenstvu takratnega razreda B še v dresu Jugoslavije, dve leti kasneje na prvem za osamosvojeno Slovenijo, ki je svojo hokejsko zgodovino začela pisati v skupini C. Razred višje se je prebila leta 1997, pa nato na prvenstvu te skupine v Ljubljani leta 2001 poskrbela za zgodovinski preboj v elito.
Nora, divja leta
"Po prvi tretjini smo bili v garderobi čisto tiho, samo gledali smo se in nam nič ni bilo jasno."
"Ja, res je, ta prva leta so bila res nora, divja leta. Športna pravljica, pred nami so navduševali še nogometaši in cela Slovenija je dihala z nami, in to smo tudi čutili, to nam je dalo poseben zagon pri teh izzivih," se obdobja velikih slovenskih športnih pravljic s preloma tisočletja – leta 2000 je tudi slovenska nogometna reprezentanca pod vodstvom Srečka Katanca prvič zaigrala na velikem tekmovanju, evropskem prvenstvu, ki sta ga gostili Nizozemska in Belgija – spominja Brodnik in dodaja: "Nekako smo utirali to pot. Najtežje je prebiti to mejo, da prideš nekam, kjer nisi bil še nikoli. Ko si enkrat tam, to seveda okrepi tvojo samozavest, dokažeš si, da je mogoče."
Tisto zgodovinsko prvenstvo v Ljubljani sta nam ob 20. obletnici uspeha podrobno opisala Ivo Jan in Robert Ciglenečki, Brodnikova soborca v tej zlati reprezentanci, ki jo je vodil Matjaž Sekelj, a na prvem svetovnem prvenstvu elitne divizije, leta 2002 na Švedskem, so vsi skupaj spoznali, kakšne so razlike med svetovnimi hokejskimi velesilami ter ambicioznimi palčki.
"Mislili smo, kako smo dobri, potem pa smo doživeli 'reality check'"
"Prvi stik s tem hokejem na najvišji ravni je bil pravi šok," priznava Brodnik. "Nikoli ne bom pozabil, ko smo prvič igrali s Švedi. To je bil res velik šok. To je taka anekdota, pridemo v tisti Scandinavium (hokejska dvorana v Göteborgu, op. p.), s tistim visokim stropom. To je bilo nekaj čisto drugega, česar smo bili navajeni. Mi smo igrali v teh naših halah, pa po raznih 'konzervah' v Estoniji in okrog. Že to je bil poseben občutek, prvi šok. No, potem pa se je tekma začela in smo jih lovili tam po ledu, dobesedno. Zaprli so nas v našo tretjino in menjali, mi pa smo kričali eden drugemu, daj nažgi 'icing' (prepovedan dolgi strel, op. p.) – takrat se je še dalo izvesti menjavo ob 'icingu', danes tega ni več –, da bi se lahko vsaj zamenjal. Po prvi tretjini smo bili v garderobi čisto tiho, samo gledali smo se in nam nič ni bilo jasno (smeh, op. p.). S Tišlarjem (Tonijem, op. p.) in Beribakom (Igorjem, op. p.) smo se samo gledali in se spraševali, kaj za vraga je to, kje smo mi, koliko nam še manjka (smeh, op. p.). To je bila ena taka huda izkušnja, primerjava, da se zaveš, kje si. Do tam smo že mislili, kako smo dobri, potem pa smo doživeli 'reality check'. Ampak če česa takega ne doživiš, ne moreš realno oceniti, kako močan v resnici si. Veš, koliko dela si vložil, koliko si treniral, morda celo isto kot ta veliki, ampak tista reven je bila nekaj drugega. Spoznali smo drugi svet," se spominja.
Na prvi tekmi svetovnega prvenstva elitne divizije, leta 2002 na Švedskem jo rise z 8:1 premagali Rusi.
Takrat tako dobrih informacij o tekmecih, kot bi jih imeli danes, ko so jih družbena omrežja polna, niso imeli, vse so izvedeli v živo, na ledu. Če so leto pred tem v Ljubljani na tisti epski odločilni tekmi "naluknjali" mrežo Estonije in jo premagali s 16:0, so bili na Švedskem oni plen. Prvo tekmo z Rusi so izgubili z 1:8, drugo s Švedi z 2:8, na tretji so jih s 5:3 premagali Avstrijci, v boju za obstanek med elito pa so najprej s 4:3 premagali Japonce, nato s 4:2 Poljake in za konec še s 4:0 Italijane ter ostali del elitne skupine svetovnega hokeja.
"Malo sem se bal, da bi mi doživeli kakšen motivacijski dvom, ampak ..."
"Malo sem se bal, da bi mi doživeli kakšen motivacijski dvom s tem 'reality checkom', ampak smo se pobrali."
Brodnik je zaigral še na svetovnem prvenstvu elite na Finskem leta 2003, to pa je bilo tudi njegovo zadnje v karieri, a vtisi s tekem s svetovnimi velesilami so ostali. "Spomnim se tega, da proti velikim niti menjave nismo uspeli izvesti. Čist drug tempo, šok. Fizično in drsalno so bili na neki drugi ravni, to so bili Jagr, Wilander, Sykora, Dahlen, Zettreberg, Nummelin … To so bili res asi. To si tudi videl, ko je vžgal z modre črte, pa je pak kar zažvižgal. V bistvu se nismo kaj pretirano nastavljali tem pakom. Nismo si ravno želeli, da nam zlomi nogo, če nas zadene s tistim strelom (smeh, op. p.). Pa sami nismo streljali slabo, ampak tisto je bilo pa … Nič ni bilo jasno. Ena huda izkušnja. Malo sem se bal, da bi mi doživeli kakšen motivacijski dvom s tem 'reality checkom', ampak smo se pobrali. Lepo je, ponosen sem, da sem bil del tega, ampak čas gre naprej, vsak dan se je treba dokazovati."
"Vedno si želiš preseči generacijo pred tabo"
Slovenska reprezentanca se odtlej ves čas dokazuje in živi nekje na meji med elitnim razredom in divizijo I, razlika v kakovosti pa se ves čas zmanjšuje. Prišli so novi, mladi hokejisti z višjimi ambicijami in nadgradili dediščino pionirjev. "Naslednji rodovi so začeli verjeti in si nas tudi želeti preseči, kar je nekaj najbolj normalnega. To je ta motivacija. Vedno si želiš preseči generacijo pred tabo," pravi Brodnik, ki je tudi dve uvrstitvi slovenske reprezentance na olimpijske igre spremljal kot ponosni navijač. Pa odtlej je Slovenija preko izjemnega Anžeta Kopitarja pečat pustila tudi v najmočnejši hokejski ligi na svetu, NHL.
"Anže Kopitar je fenomen, pokazal je, kaj vse je mogoče"
"Ni dovolj le talent, saj je najbrž še veliko Kopitarjev in Ovečkinov, ampak nimajo vsi urejenega 'procesorja', zato pa je ta šport tako zanimiv."
"To pa je eden na sto let, pa da ne bom nesramen do ostalih, ampak on je fenomen, mislim, da se premalo zavedamo, kaj imamo, mogoče je kar malo spregledan," o zvezdniku ameriškega moštva Los Angeles Kings pove Brodnik in nadaljuje: "Po teh uspehih pa je bil Kopitar le še dodaten kamenček v ta mozaik, ki je dodal k tej samozavesti in pokazal, kaj vse je mogoče. Ne le, da je kapetan Kingsov in je njegovo hokejsko znanje nesporno, tudi s to svojo pojavo današnjim hokejistom pomaga, da so še bolj samozavestni. Anže je pravi ambasador hokeja in športa nasploh, športnega življenja. Zato pa je tam, kjer je. Ni dovolj le talent, saj je najbrž še veliko Kopitarjev in Ovečkinov, ampak nimajo vsi urejenega 'procesorja', zato pa je ta šport tako zanimiv. Lahko imaš talent, ampak ti še vedno zmanjka, da bi uspel. V nekem trenutnku se ti morajo določene stvari poklopiti, imeti moraš pravo glavo, nenazadnje v zadnjih letih tudi v profesionalnih ligah skrbijo za te stvari s svetovalci, tečaji, izobraževanji. Ves ta pritisk je treba obvladovati, ni dovolj, da vsakodnevnemu pritisku kljubuješ z močjo in dobro formo, ko enkrat dobiš milijone, tega ne znajo vsi obvladati. Nekaterim zmeša glavo. Tudi glavo je treba imeti 'poštimano'."
Zarečenega kruha se največ poje
"Meni se v življenju večkrat zgodi, da rečem, tega pa ne bom, pa se potem ravno to zgodi"
Prav v tem razmišljanju pa se kaže tudi Brodnikova "druga kariera", zadnja leta namreč deluje kot trener mladih hokejistov na Madžarskem. Vodil je že klubska pogona do 18 in 20 let pri Albi oziroma Fehervarju AV19, od leta 2019 pa je trener pri madžarskem nacionalnem razvojnem projektu, hokejski akademiji. Igralsko kariero je zaključil leta 2004 po poškodbi in kar takoj prestopil med trenerje, čeprav o tem delu prej nikoli ni razmišljal.
"O trenerskem delu niti nisem razmišljal, a meni se v življenju večkrat zgodi, da rečem, tega pa ne bom, pa se potem ravno to zgodi," pove o življenjski prelomnici pri 34 letih. "Nikoli si nisem mislil, da bom tako dolgo ostal v hokeju, zagotovo je za vsakega športnika šok, ko neha, to vsi govorimo in to ni nič novega. Odstotek teh, ki imajo že vse načrtovano za naprej, je majhen. Ampak jaz sem moral nehati zaradi poškodbe in takrat je bil pri Olimpiji trener Matjaž Sekelj. V bistvu je rabil pomočnika in že ko sem bil poškodovan, sem mu malo pomagal, potem pa me je nekako vzel za asistenta. No, padel sem notri in zdaj je od tega že 18 let. Pa sem potem rekel, glede na izkušnje iz igralske kariere, ko smo hodili ves čas igrati tekme v vzhodni blok, da tam pa ne bom treniral. No, pa sem se kar naenkrat znašel tam. Evo, spet sem se zarekel, iz zarečenega kruha se res največ poje (smeh, op. p.)."
"Ko bom enkrat mislil, da vse znam, bom zaključil"
Ko se je sprijaznil z drugo kariero, se je je lotil resno. "V trenerskem delu sem se našel, takoj po koncu kariere sem se šel izobraževati. Ker pri nas šole za trenerje še ni bilo, sem šel na Švedsko, tam sem dobil licenco in se tam takoj aktiviral, potem sem pridobil še slovensko licenco. Šel sem skozi vse te faze in zaenkrat ničesar ne obžalujem, še vedno sem motiviran, ves čas se izobražujem. Dokler se lahko naučim nekaj novega in nekaj doprinesem, bom vztrajal, ko bom enkrat mislil, da vse znam, bom zaključil. Trende je treba spremljati, včasih je treba biti previden, opazovati, če določeni trendi delujejo, če sploh kaj prinesejo, saj je zdaj morje informacij, tako dobrih kot slabih. Moraš jih znati prepoznati," o trenerskih izzivih pove Ljubljančan, ki je tudi kot trener nabral že precej izkušenj.
"Dokler se lahko naučim nekaj novega in nekaj doprinesem, bom vztrajal, ko bom enkrat mislil, da vse znam, bom zaključil."
Vodil je že reprezentanci Srbije in Turčije kot glavni trener, bil je pomočnik trenerja v slovenskih vrstah do 18 in do 20 let in v članski reprezentanci, pa glavni trener Bleda in Olimpije do 18 let, pa Olimpije do 20 in v sezoni 2016/17 tudi glavni trener članskega moštva Olimpije. V tem klubu je kariero začel že kot igralec leta 1986, nato ga je pot ponesla na Švedsko, pa nato nazaj v Ljubljano, igral je tudi za Bled, Jesenice, švedske Nybro, Kalmar, Örebro, Oskarsham, Olofströms in Tarnas, pa nemški Braunlager, a se po vsaki epizodi vrnil v domače mesto.
Zakaj take težave z branilci?
"Brez dobrega branilca nimaš igre, 'bek' je v bistvu 'playmaker', on začne graditi napad."
Kot izvrstni branilec je morda pravi naslov za vprašanje, zakaj imamo v Sloveniji takšne težave z branilci. Zakaj jih primanjkuje? "Ah, ta problem je povsod, glavne zvezde v hokeju so ti, ki dajejo gole. Ti so najbolj izpostavljeni in zato bi vsi radi zabijali in bili napadalci," pravi in nadaljuje: "Pozabljajo pa, da če si dober branilec, lahko veliko lažje prideš na višji nivo in v boljše klube, kot če si dober napadalec. Tudi v mlajših selekcijah bi vsi radi igrali spredaj, pa seveda ne morejo vsi, saj je ekipa sestavljena iz branilcev in napadalcev. Že pri mlajših selekcijah bi bilo treba spremeniti odnos. Včasih je tako, češ, ti pa drsaš malo slabše, mogoče malo slabše vodiš pak, driblaš, ajde, pojdi zadaj in boš stal, pa bo že. Že s tega vidika bi bilo treba bolje usmerjati mlade in jim dati en dober zagon. Brez dobrega branilca nimaš igre, 'bek' je v bistvu 'playmaker', on začne graditi napad. Če on ne zna priti iz svoje tretjine, si ujet pred svoj gol. Ali se pa pak ves čas nabija po bandah. Mogoče bi bilo treba spodbujati več kreativnosti v igri. Ne samo, da branijo in stojijo, sicer pa je tendenca modernega hokeja pet igralcev v napad. Ne gre več za to, da bi se 'beki' držali samo modre linije in nabijali pak od daleč, ampak da se bolj vključujejo v napad. Mogoče bo tudi to počasi prineslo izboljšanje, najbrž pa potrebujemo tudi enega branilca Kopitarja, ki bi ga poskušali mladi posnemati. Ampak je trenutno generalno problem. Jaz sem bil 'bek' in bilo mi je super."
"Hudiča, kaj smo mi to igrali, kakšen nivo je to, kavbojščina"
"Včasih smo tekli maratone kot budale, česar danes ni, saj hokej ni maraton, to je eksploziven šport."
Hokej se ves čas spreminja, še poudarja naš sogovornik, in kot trener tega ne sme pozabiti. "Če se samo spomnim svojih zgodnejših iger … Joj, tisto, kar smo mi delali, kako smo mi zavijali, tega ni več (smeh, op. p.). To vpliva tudi na moje trenersko delo, tisto, kar smo mi igrali, sem jaz pozabil, tega ni, tja se ne vračam, ker tisto je bil čisto drug hokej. Če ga gledam danes, je prav malo smešen. Mali (sin Nal, tudi hokejist, napadalec, ki trenutno igra za mlado ekipo celovškega KAC in je slovenski reprezentant U20, op. p.) je našel na internetu neko mojo tekmo, ko sem prišel k Olimpiji leta 1986. Zvezda Olimpije, to je prava burleska. Ni bilo ene zavore, nobenega start-stopa, ves čas na dveh nogah (smeh, op. p.). Nič tega, kar je zdaj nekaj običajnega. In si prav misliš, hudiča, kaj smo mi to igrali, kakšen nivo je to, kavbojščina. Ampak vse ob svojem času, vse je v kontekstu. Mi smo začeli igrati z lesenimi palicami, potem je prišlo malo grafita, pa nato aluminijaste z lesenimi nastavki in potem karbonske. Tudi način streljanja se je spremenil. Včasih si napenjal palice pod strop, da si lahko zamahnil, pa da je bila 'batina', danes pa lahko že samo z elastičnostjo palice nabiješ strel. Če seveda znaš. Drsalke smo imeli usnjene, tako da če te je pak zadel, si imel plavo nogo.
Ga še kdaj zamika, da bi obul drsalke, zaigral v kakšni nočni, veteranski ligi? "Ne, ne, niti približno! Ko sem zaključil, sem zaključil."
No, saj jo imaš še danes, a je vseeno nekaj več zaščite. Pa ko se je usnjena drsalka vode napila, si potreboval dva dni, da si jo posušil. Potem je bila pa čisto trda in smo jih špricali. Danes je cel čevelj vlit v karbon. Včasih je ena drsalka tehtala toliko, kot danes obe, ki so tako lahke, da jih sploh ne čutiš. No, saj pred nami so igrali pa z ravnimi palicami, pa brez čelad … Saj se cel šport razvija. Pa proces treninga, znanost športa. Včasih smo tekli maratone kot budale, česar danes ni, saj hokej ni maraton, to je eksploziven šport, doseči želiš maksimalno brzino v minimalnem času. Pa menjave so krajše, včasih si se gor in dol 'drajsal', danes so menjave 35 sekund, 40 je že veliko. Če je hokej tak, kot mora biti. To so parametri modernega hokeja. Tudi treningi so narejeni tako, da se goji te kratke izbruhe energije."
Ga še kdaj zamika, da bi obul drsalke, zaigral v kakšni nočni, veteranski ligi? "Ne, ne, niti približno! Ko sem zaključil, sem zaključil," odločno odgovarja ena od slovenskih hokejskih legend, ki je bil leta 2007 v prvem valu sprejet tudi v slovenski hokejski hram slavnih.
"Če bi imeli mi takšne pogoje, kot jih imajo Madžari, bi bili olimpijski prvaki v vseh panogah."
