Nočejo spet čakati 50 let, naj ga "veter" prinese že letos

Chicago Blackhawks je ena najstarejših franšiz severnoameriške hokejske lige. Ustanovljena je bila leta 1926 – istega leta kot še dva kluba originalne šesterice Detroit Red Wings in New York Rangers. Ob omenjeni trojici med šestimi originalnimi klubi v NHL najdemo še Montreal Canadiens, Toronto Maple Leafs in Boston Bruins. Prvi lastnik Chicaga, ki je vse do leta 1994 domoval v dvorani Chicago Stadium, je bil "kavni" tajkun Frederic McLaughlin. Zadnjih 19 let domače tekme igrajo v United Center, kjer si obračune svojih ljubljencev ogleda v povprečju 21.770 navijačev (v letošnji sezoni povprečje 21.775 navijačev na tekmo).

V svojih vitrinah imajo štiri Stanleyjeve pokale, do prvega naslova prvakov so prišli v sezoni 1933/1934, ko so v finalu izločili Detroit, drugega so osvojili v sezoni 1937/38, ko je ''padel'' Toronto Maple Leafs. Na tretjega so morali čakati več kot 20 let, v sezoni 1960/61 so spet pometli z vso konkurenco. In nato so spet čakali. Dolgih pet desetletij je preteklo, preden so v sezoni 2009/2010 s ponosom v zrak dvignili četrti in zadnji Stanleyjev pokal v zgodovini kluba.

V štirih sezonah do drugega naslova?

Petdesetletno ''sušo'' je Chicagu v sezoni 2009/2010 pomagal prekiniti 54-letni kanadski strateg Joel Quenneville, ki je klubu ostal zvest vse do danes. "Trener Q", kot so mu nadeli vzdevek, bi tako utegnil svoje varovance pripeljati do drugega naslova v štirih sezonah. Letos jih je pripeljal do nagrade President's Trophy, ki jo prejme najuspešnejša ekipe rednega dela. Poleg tega pa so postavili tretji najdaljši "streak" v zgodovini NHL-a, ko so na 24 zaporednih tekmah vknjižili vsaj točko.

Tako kot v zadnji zmagoviti sezoni je kapetan moštva Jonathan Toews, ki so ga na naboru leta 2006 izbrali kot tretjega in od katerega so v letošnji končnici pričakovali večjo učinkovitost. Kdo ve, morda je najboljše prihranil za konec.

Kar nekaj ključnih fantov ob Toewsu bo tudi letos naskakovalo sveti gral. Med njimi gospod "hat-trick" z zadnje odločilne tekme proti Los Angeles Kings Patrick Kane, pa Patrick Sharp, zimzeleni Marian Hossa, Bryan Bickell, med branilci ne smemo pozabiti na Duncana Keitha in Brenta Seabrooka. Če so bili vsi omenjeni del moštva že ob zadnjem zmagoslavju, pa je do konkretnih sprememb prišlo med vratnicama. Prvega vratarja Anttija Niemija je pot po osvojitvi Stanleyjevega pokala zanesla med Morske pse iz San Joseja. Glavno besedo v vratih imata Corey Crawford in Ray Emery. Zadnji je imel sploh odličen začetek sezone, ki ga je odprl z 10 zmagami, a nato naj bi imel težave s poškodbo, zaradi katere je zadnjo tekmo odigral 24. aprila. Je pa zato z odličnimi predstavami Chicago reševal Crawford, ki v končnici ni imel oddiha – branil je na vseh 17 tekmah.

Sedem so jih "upokojili"

V 87-letni zgodovini kluba je čast, da so pri Chicagu njihovo številko upokojili, doletela sedem nekdanjih zvezdnikov moštva. Kot prva (leta 1980) je bila številka 21, ki jo je nosil Stan Mikita, hokejist, ki se lahko pohvali s podatkom, da je za Blackhawks prispeval največ točk in največ podaj v zgodovini. Tri leta kasneje je bil te pozornosti deležen Bobby Hull (številka 9), leta 1988 Tony Esposito (številka 35) in vratar Glenn Hall (1), leta 1998 Denis Savard (številka 18), kot zadnjo so leta 2008 "upokojili" številko 3, ki sta jo nosila pokojni Keith Magnuson in Pierre Pilote.