Nedelja,
17. 1. 2021,
19.00

Osveženo pred

3 leta, 10 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1,82

1

Natisni članek

Natisni članek

Rok Rojšek slovenska hokejska reprezentanca Druga kariera Druga kariera HK True Celje

Nedelja, 17. 1. 2021, 19.00

3 leta, 10 mesecev

druga kariera (193.) - rok rojšek

Spoznal je realnost članskega amaterizma, zdaj si želi profesionalni izziv

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1,82

1

Rok Rojšek | Nekdanji hokejski napadalec Rok Rojšek je v celjskem hokeju pustil tako močan igralski kot trenerski pečat. | Foto Matic Klanšek Velej/Sportida

Nekdanji hokejski napadalec Rok Rojšek je v celjskem hokeju pustil tako močan igralski kot trenerski pečat.

Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Če bi v mestu aktualnih slovenskih rokometnih in nogometnih prvakov zašli na ledeno ploskev, bi med vidnejšimi predstavniki, sinonimi tamkajšnjega hokeja našli tudi Roka Rojška. Otrok celjske hokejske šole se je po igralski poti posvetil trenerstvu v knežjem mestu, v katerem se je spoznal tudi z realnostjo članskega hokejskega amaterizma. O trenerskih vzponih, zagatah in željah po delu v profesionalni članski ekipi se je razgovoril v tokratni drugi karieri.

Ob spremljanju Albina Felca, Iva Jana starejšega, Silva Poljanška in drugih na celjskem ledu se je Rok Rojšek sredi sedemdesetih let kot mlad fantič zaljubil v hokej. Športu, ki v Celju ni med paradnimi, je ostal zvest tudi po igralski karieri. Ta je hokejskega napadalca od domačih knezov že pri šestnajstih vodila v Olimpijo, pa nato po državah nekdanje Jugoslavije, kratek čas je sanjam sledil tudi čez lužo. 

V Sloveniji je ob Celju, to je po osamosvojitvi s trenerjem Vladimirjem Krikunovim, kopico ruskih oklepnikov in slovenskih reprezentantov mešalo štrene večnima tekmecema iz Ljubljane in z Jesenic, igral tudi za Bled in Maribor. Pol desetletja je bil standardni član reprezentance.

Leta 2008 je v dresu Maribora končal igralsko pot in se povsem posvetil trenerstvu v Celju, kjer je gradil na nižjih selekcijah in leta 2013 po skoraj desetletju in pol pomagal znova vzpostaviti člansko ekipo. Razhajanja v razmišljanju so septembra lani končala njegovo (trenersko) udejstvovanje pri HK True Celje. Skozi leta je spoznal realnost članskega amaterizma, s katero se mu nikoli ni uspelo povsem sprijazniti, zato ne preseneča, da si 50-letnik, ki je trenerske izkušnje pridobival tudi v reprezentanci, želi priložnosti v profesionalni članski ekipi. 


Med letoma 2008 in 2020 je hokejsko znanje predajal v Celju. | Foto: Urban Urbanc/Sportida Med letoma 2008 in 2020 je hokejsko znanje predajal v Celju. Foto: Urban Urbanc/Sportida Začnimo pri vašem Celju, od katerega ste se po 12 letih trenerskega dela poslovili pred nekaj meseci. Leta 2016 ste bili s člani hit državnega prvenstva, v polfinalu skoraj izločili Jeseničane, zadnja leta pa je zgodba drugačna.
Žal je tako, da je bil položaj v zadnjih letih vse slabši in slabši, sploh kar zadeva finančno sliko. Težko je v amaterskem klubu delati s člani, sploh ko začnejo hoditi v službo. Takrat se zgodi velik osip. V Celju smo v zadnjih štirih letih izgubili devet, deset igralcev, nam pa se pri tako majhnem številu članov pozna vsak, ki konča ali odide. Temu primerni so tudi rezultati. Stvari so šle res navzdol, sploh v primerjavi z obdobjem izpred petih, šestih let, ko smo imeli res dobro ekipo in je bilo super.

Na Štajerskem so razmere malo drugačne kot kje na Gorenjskem, kjer je ponekod hokej številka ena in imajo večji priliv igralcev, tu pa je hokej na ne vem katerem mestu. Pri nas v člansko ekipo pogosto priključiš vsakega, ki pride, tudi če je morda premlad za člane. Zato je težko delati za rezultat, ampak delaš v predvsem za to, da obdržiš člansko ekipo. Že lansko sezono se je dogajalo, da smo se pred tekmami preštevali, ali nas bo sploh dovolj, tudi letos je bila ta težava. Upam, da bo Celjanom uspelo ohraniti člansko ekipo. Menim, da bi jo moral imeti vsak klub.

Otroci vedno bodo, enkrat jih bo manj, drugih več, a bodo. Članska ekipa pa je tista, ki otroke pritegne. Tudi mene je. V tistem času smo imeli tu Albina Felca, Iva Jana st., Silva Poljanška. To je bilo za nas mulce "top". Polna tribuna, Felc, ki jih je preigraval. Še vedno verjamem, da otroci to vidijo, da to pritegne. 

Albin Felc je bil eden od tistih, ki jih je Rojšek opazoval z velikimi očmi in ki so ga "odpeljali" v hokej. | Foto: Albin Felc je bil eden od tistih, ki jih je Rojšek opazoval z velikimi očmi in ki so ga "odpeljali" v hokej.

Darko Prusnik
Sportal Danes bi dobro premislil, ali bi se še enkrat odločil za šport

Zakaj se je sodelovanje s Celjani, pri katerem vas je na mestu glavnega trenerja članov zamenjal David Rodman, jeseni končalo?
Pojavila so se različna mišljenja. Mnenja o tem, kako bi morale stvari v klubu delovati, so se razhajala. Prišli smo do sklepa, da na tak način ne moremo več sodelovati, in se razšli. To je bil glavni razlog. 

Žal mi je, da sem bil v klubu, če govorimo o vodstvu, edini, ki je izhajal iz hokeja. Želim jim vse dobro in ponavljam, da upam, da bodo obdržali člane. Me je pa strah, da bi še kdo od starejših igralcev, če jim sploh lahko rečemo starejši, saj še nihče skoraj ni dopolnil 30 let, končal kariero.

Kariero je leta 2008 končal v dresu Maribora. | Foto: Osebni arhiv Roka Rojška Kariero je leta 2008 končal v dresu Maribora. Foto: Osebni arhiv Roka Rojška Vi ste jo pri 38 letih v dresu Maribora. Koliko ste med kariero razmišljali, kaj bo, ko bo prišel upokojitveni klic?
Iskreno, prav veliko ne. Videl sem se v športu, a da bi pretirano razmišljal o tem, kaj bom po karieri, nisem. Morda so bile te misli bolj prisotne povsem ob koncu kariere, ko prihajaš v leta in veš, da bo počasi treba končati. 

Vas je pa hitro po koncu odneslo v trenerske vode v Celje, pravzaprav takoj po igralski poti.
S prvo trenersko nalogo sem se srečal že med igranjem v Zagrebu. Takrat sem bil eno sezono igralec-trener. To je bilo še pred prihodom v Maribor, kjer sem prav tako vskočil kot igralec-trener. 

Ko pa sem končal v Mariboru, najprej nisem vedel, ali bom še igral. Imel sem možnost, da bi v drugi avstrijski ligi še nekoliko podaljšal, hkrati pa sem prejel klic iz Celja za trenersko delo. Vse poletje sem se odločal in se odločil, da je čas za konec kariere in vrnitev v Celje.

Ildar Rahmatullin
Sportal V 90. prišel z "ruskim valom" v Slovenijo in ostal: Ni mi žal #video

Celjsko trenersko zgodbo ste začeli v nižjih selekcijah, z njimi rasli, po skoraj 15 letih vrnili člane ... Na kaj ste najbolj ponosni?
Leta 2008, ko sem prišel v Celje, smo imeli kadete in štiri igralce, ki so prerasli kadete in bili pripravljeni na mladinsko selekcijo. Takrat so mi rekli, da bomo igrali do kadetov, kar se mi ni zdelo smiselno. S pomočnikom Miranom Skaletom sva si prizadevala za to, da smo igrali tudi z mladinci. Imeli smo najboljšega mladinca v tistem trenutku, Kena Ograjenška, in okoli njega sestavili ekipo.

Kot največji trenerski uspeh v Celju navaja sistematično delo od prihoda s kadeti in mladinci, ki so bili pozneje del obuditve članskega hokeja. | Foto: Kot največji trenerski uspeh v Celju navaja sistematično delo od prihoda s kadeti in mladinci, ki so bili pozneje del obuditve članskega hokeja.

Spomnim se prve tekme fantov v sezoni, ko smo gostovali na Jesenicah. Ti otroci so bili v slačilnici bledi že pred ogrevanjem. Nisem mogel verjeti svojim očem. Nisem izhajal iz tega. Fantje si niso nič upali, visoko smo izgubili. Prejemali so po 20 zadetkov. Prvi naš uspeh je prišel na zadnji tekmi tiste sezone, ko smo proti istemu tekmecu v polfinalu kadetskega državnega prvenstva izgubili 3:5. Uspeh zato, ker je bil napredek od septembra do spomladi ogromen. Menim, da so takrat nekateri ugotovili, da je za uspeh treba res trenirati.

Ko so leta 2013 vrnili člane, je okoli 90 odstotkov igralcev prvič zaigralo na članski tekmi. | Foto: Ko so leta 2013 vrnili člane, je okoli 90 odstotkov igralcev prvič zaigralo na članski tekmi. Ta selekcija je bila pozneje tretja med kadeti, ista ekipa je pozneje med mladinci osvojila drugo mesto za Olimpijo, s to selekcijo smo pozneje naredili člane. Nekaj let pozneje so naši mladinci postali državni prvaki. To je naš uspeh. To, da nam je uspelo vzpostaviti dober načrt treninga, da so fantje začeli trenirati, kot se treba, saj prej očitno ni bilo tako.

V članski ekipi so šle stvari navzgor do leta 2017, potem nas je zapustila stara uprava. Narediti je bilo treba nov upravni odbor, prišli so novi ljudje, ki delajo, imajo voljo, nimajo pa izkušenj iz hokeja. Denarja ni bilo več toliko, igralci so iz leta v leto odhajali in danes smo, kjer smo. 

Daleč od obdobja, ko ste tudi v Celju imeli ruskega trenerja in igralce, pa slovenske reprezentante, s katerimi ste nekaj let dodobra kravžljali živce Olimpiji in Jesenicam, ko je bilo v sicer rokometnem mestu težko dobiti vstopnico za hokejsko tekmo.
Lepi časi. A da bi še kdaj prišli na to raven, da bi bili povsem blizu Olimpije in Jesenic, da bi v Celju iskali karto več, bi porabili ogromno denarja, za katerega vemo, da ima pomembno vlogo. V tem trenutku ne vidim, da bi bilo to mogoče. V letošnjem četrtfinalu z Jesenicami (železarji so Celjane dvakrat visoko premagali, 14:0, 11:4, op. p.) smo videli, da je razlika trenutno res ogromna. 

Marko Grilc
Sportal Ko se športna kariera nikoli ne konča #video

Menite, da gospodarstvenikom v slovenskih klubih manjka nekdo iz športa, stroke? 
Ne vsem, a velikokrat je tako. Gospodarstveniki seveda morajo biti v klubu. Oni ga vodijo, skrbijo za finance, a želel bi si, da bi ta gospodarstvenik imel ob sebi nekoga iz stroke, ki ima izkušnje iz hokeja in ki mu zaupa. Ta bi moral voditi politiko, povezano z igralci, igralskim kadrom. 

V drugi karieri se je povsem posvetil trenerstvu, ki ga je spoznaval že med igralsko potjo, med katero se je posvetil tudi gostinstvu. Pet let je imel lokal, s katerim je začel med sezono pavziranja.  | Foto: Urban Urbanc/Sportida V drugi karieri se je povsem posvetil trenerstvu, ki ga je spoznaval že med igralsko potjo, med katero se je posvetil tudi gostinstvu. Pet let je imel lokal, s katerim je začel med sezono pavziranja. Foto: Urban Urbanc/Sportida Če se ljudje, ki niso kompetentni, vmešavajo v stroko, nastane velika težava. Največja je, ko se začnejo ljudje, ki nikoli niso bili v športu, ukvarjati s športnim delom, govoriti, kako bi morali igrati. Pred leti mi je nekdo iz uprave dejal, da bi moral kdaj tudi upravo poslušati, kdo bo s kom igral ... Da, tudi taka stvar se ti zgodi. In tako se hitro pojavijo nesoglasja.

Danes se nekateri trenerskega dela učijo le iz videov na internetu. Še vedno verjamem, da moraš imeti nekaj igralskih izkušenj. Ne govorim, da moraš biti ne vem kako dober igralec, a moraš preživeti nekaj časa v slačilnici, nekaj odigrati, da vidiš, na kakšen način stvari delujejo. Teoretično ni težko postati trener. Dobiš knjige, se naučiš, opraviš izpit in si trener, a praksa je nekaj povsem drugega. Velika razlika je, ali si se naučil iz knjige, z interneta ali pa si s hokejem zares živel.

Več iz rubrike Druga kariera

Kako zahtevno je biti trener amaterske hokejske članske ekipe, ki ima po službenih obveznostih zvečer na urniku še trening? Verjetno je treba biti tudi dober motivator?
Ko si trener v amaterski ekipi, moraš igralce najprej prepričati, zakaj je sploh treba trenirati. Nekateri te poslušajo in verjamejo, drugi pravijo, da bi bilo pol toliko, kot trenirajo, dovolj. Po drugi strani ti razmišljaš, da bi za dosego rezultatov, ki si jih kot trener želiš, morali trenirati dvakrat več. Težko je tudi, ker nikoli ne veš, kdo bo prišel na trening. A nikomur ne moreš zameriti, saj za amaterja hokej ni na prvem mestu, ne zagotavlja preživetja. Na koncu si vesel, da sploh pridejo.  "Težko je, ko moraš v ekipo uvrstiti igralca, ki je slabše pripravljen od 50 let starega trenerja. Zavedal sem se, da je to v amaterizmu realnost, a sprijazniti se nisem mogel," o težavah, ki jih prinaša članski amaterizem.  | Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida "Težko je, ko moraš v ekipo uvrstiti igralca, ki je slabše pripravljen od 50 let starega trenerja. Zavedal sem se, da je to v amaterizmu realnost, a sprijazniti se nisem mogel," o težavah, ki jih prinaša članski amaterizem.  Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Moram pa reči, da smo se v Celju, ko smo po skoraj 14 letih začeli člansko ekipo, vedli, kot da smo profesionalci, čeprav fantje to niso bili. So pa bili zagnani, trudili so se, v tistem trenutku je bilo užitek delati. 

Veliko mojih kolegov prav zaradi specifičnosti članskega hokeja pri nas ne želi trenirati članov in se raje odločajo za mlajše selekcije, sam pa sem vedno želel trenirati prav člane. 

Želja še vedno obstaja?
Še. A predvsem je želja, da bi se lahko ukvarjal s profesionalno člansko ekipo, za kar v Sloveniji ni prav veliko možnosti, saj vemo, kako je, da o članskem profesionalizmu lahko govorimo le pri Olimpiji in Jesenicah. Tako je v mojem primeru bolj verjetna tujina. Želel bi namreč delati na ravni, na kateri je hokej za igralce glavna stvar.

Ruski trenerji so mu vcepili pomembnost fizične pripravljenosti za športnika. Prav dobri fizični pripravljenosti pripisuje majhno število poškodb med igralsko kariero. | Foto: Osebni arhiv Roka Rojška Ruski trenerji so mu vcepili pomembnost fizične pripravljenosti za športnika. Prav dobri fizični pripravljenosti pripisuje majhno število poškodb med igralsko kariero. Foto: Osebni arhiv Roka Rojška Na ravni, na kateri, malce za šalo, malce zares, kot je bilo slišati, ne bi bili vi kot trener med najbolje fizično pripravljenimi v ekipi?
Izhajam iz tega, da je dobra fizična pripravljenost temelj. Tega sem se najverjetneje naučil v svojih "ruskih časih". Imel sem veliko ruskih trenerjev. Pri njih je bilo morda tudi malo pretiravanja, a če pogledam svojo igralsko kariero, lahko rečem, da sem bil vedno fizično dobro pripravljen. Verjamem, da tudi zaradi tega nisem bil veliko poškodovan in nisem veliko manjkal.

Menim, da lahko šele, ko si ustrezno fizično pripravljen, začneš graditi hokejsko igro in se pogovarjati o tehniki, taktiki ... 

Nekateri igralci so to razumeli, nekateri ne, a tudi brez slabše pripravljenih nismo mogli, saj nas ne bi bilo dovolj za tekmo. Težko je, ko moraš v ekipo uvrstiti igralca, ki je slabše pripravljen od 50 let starega trenerja. S tem se nikoli nisem mogel sprijazniti. Zavedal sem se, da je to v amaterizmu realnost, a sprijazniti se nisem mogel. 

Z igralsko kariero je napadalec večinoma zadovoljen, a bi z današnjim znanjem kakšno odločitev sprejel drugače. | Foto: Osebni arhiv Roka Rojška Z igralsko kariero je napadalec večinoma zadovoljen, a bi z današnjim znanjem kakšno odločitev sprejel drugače. Foto: Osebni arhiv Roka Rojška Kako zadovoljni ste z opravljenim igralskim delom kariere?
Če sem iskren, bi se v nekaterih trenutkih odločil drugače. Pri 19 letih bi lahko odšel v Rusijo, prek ruskega vratarja Viktorja Doroščenka sem dobil priložnost, da bi se za dve leti preselil k moskovskemu Spartaku. To je bilo leta 1989, ko je bila Rusija še zaprta. A takrat so mi govorili: "Kaj boš v Rusiji, tam ni denarja, tukaj je boljše." Prejel sem tudi poziv v vojsko in sem si rekel, da bom to opravil, potem pa odšel v Rusijo. Te možnosti pozneje seveda ni bilo več. Kaj bi se tam zgodilo, ne vem, a bila je priložnost, da bi se pridružil tretjemu klubu v Rusiji. Sicer pa sem kar zadovoljen. No, morda bi lahko naredil še kaj več, morda malo dlje ostal v ZDA.

Zakaj je bila Amerika tako kratka?
Nisem želel igrati v ligi East Coast (ECHL), želel sem vsaj v AHL ali pa IHL, ki sta bili med seboj približno na isti ravni, le da je bila ena podružnica NHL-klubov, druga pa ne. Tam sem preživel tri mesece in čakal, ali bi prek Neila Sheehyja, ki je bil agent ravno prvo leto, dobil priložnost za preizkušnjo v eni od teh dveh lig. Želel sem priti eno stopnico pod ligo NHL, ECHL pa je bila slabše kakovosti in mi ni pomenila izziva, zato sem se vrnil domov.

Na kaj ostajajo najlepši spomini?
Zadnje leto Jugoslavije smo bili državni prvaki z Medveščakom. Posebna so bila tudi prva leta slovenskega državnega prvenstva. V prvih letih Slovenije, najprej eno leto pri Olimpiji, nato tri v Celju, sem bil tudi najbolj zadovoljen s svojo igro. Po osamosvojitvi je v Sloveniji res vladala hokejska evforija. Polne dvorane, derbiji Olimpije in Jesenic so bili na res visoki ravni. 

Ob matičnem Celju je v Sloveniji gole zabijal tudi v dresu Olimpije (na fotografiji na humanitarni tekmi legend), Bleda in Maribora. | Foto: Urban Urbanc/Sportida Ob matičnem Celju je v Sloveniji gole zabijal tudi v dresu Olimpije (na fotografiji na humanitarni tekmi legend), Bleda in Maribora. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Zanimivo je bilo tudi, ko je zadnja tekma med Olimpijo in Celjem odločala o tem, kdo bo šel na polfinalni turnir Alpske lige v Rouen. V polnem Tivoliju smo zmagali, vsa "jeseniška tribuna" v Tivoliju je bila celjska. Po zmagi smo se ustavili v piceriji v Domžalah, kjer nas je pričakal špalir že pred avtobusom, polna gostilna, vse je bilo rumeno-modro, oči so se ti orosile.

Pa prvi nastop za slovensko reprezentanco proti Kazahstanu v Ljubljani. Ko smo dve uri pred tekmo prišli v Tivoli, je bil ta povsem poln, pred dvorano pa tudi toliko ljudi, da ni bilo prostora za ogrevanje. Ob takih spominih še danes dobim kurjo polt. To so trenutki, ki si jih zapomniš še bolj kot rezultate.

O ruskem vplivu na igralsko kariero:

Zamenjal sem pet ali šest ruskih trenerjev. Prvega Rusa smo pri Olimpiji dobili, mislim, da leta 1988, ko je prišel Nikolaj Ladigin. Nato sem odšel v Beograd, kjer smo imeli tri ruske igralce, pa v Medveščak, kjer so bili trener in igralci Rusi. V Ljubljani in Celju smo imeli Ruse. Bili so izjemno poceni za svojo kakovost. To so bili res igralci, od katerih si se lahko nekaj naučil. Vladimir Ščurjenko, ki je leta 1989 prišel v Zagreb, je bil drugi strelec ruske lige. Danes si drugega strelca ruske lige najverjetneje lahko privoščijo le še ekipe lige NHL."

V prvih letih po osamosvojitvi je bil standardni član slovenske reprezentance. Tudi kot trener je imel opravka z risi, med drugim je bil selektor reprezentance do 18 let, deloval pa tudi pri U20 in članih. Fotografija je s tekme legend iz leta 2008. | Foto: Vid Ponikvar V prvih letih po osamosvojitvi je bil standardni član slovenske reprezentance. Tudi kot trener je imel opravka z risi, med drugim je bil selektor reprezentance do 18 let, deloval pa tudi pri U20 in članih. Fotografija je s tekme legend iz leta 2008. Foto: Vid Ponikvar

Finančni izplen igralske kariere?
Kar zadeva to, glava včasih ni bila na pravem mestu. Zaslužki do 20. leta so bili v redu, a glava takrat ni bila dovolj pametna in ni razmišljala. Pogosto je bilo tako: kot je prišlo, je tudi šlo. Pred letom 1990 mularija ni veliko razmišljala o kakšnih naložbah. Nekako se ti zdi samoumevno, da boš vso kariero tako zaslužil, a ni bilo res. Že zadnje leto Jugoslavije so nam v Zagrebu ostali dolžni ogromno denarja. V Ljubljani je bilo v redu, v Celju pa je spet nastal velik, velik dolg. 

To so slabe stvari, ki so ostale iz hokeja. Zaradi tega sem eno leto pavziral, saj so se dolgovi nabirali, kamorkoli si šel. Velikokrat so bili na vodilnih položajih ljudje, ki niso znali voditi klubov, zato me je tega strah tudi v prihodnosti. Veliko je ljudi, ki nimajo pojma, kako je videti delo v športu.

Tudi v obdobju, ki ga kroji covid-19, ostaja športno aktiven, prelevi se tudi v nečakinjinega učitelja in čaka na novo trenersko priložnost. | Foto: Osebni arhiv Roka Rojška Tudi v obdobju, ki ga kroji covid-19, ostaja športno aktiven, prelevi se tudi v nečakinjinega učitelja in čaka na novo trenersko priložnost. Foto: Osebni arhiv Roka Rojška Kako zdaj, ko nimate trenerskih zadolžitev in ko način življenja narekuje tudi covid-19, zapolnite dneve?
Moram reči, da sem včasih tudi varuška nečakinjam. Ena je v drugem razredu, tako da se z njo vračam tudi v šolske klopi. Trikrat, štirikrat na teden obiščem našo Celjsko kočo, malo treniram doma, saj so na žalost fitnesi zaprti. 

In čakate na kakšno trenersko ponudbo.
Bomo videli, kako bo s tem. Nekaj je že bilo, a se nisem odločil. Za zdaj bom še nekoliko počakal, ali se pokaže kakšna možnost za delo v članski ekipi, čeprav do konca sezone ni ostalo več veliko časa. Je pa res, da smo trenutno sredi zelo posebnih razmer in da se tudi klubi nekoliko bojijo podpisovati nove pogodbe. Nikoli se ne ve, kaj, kako dolgo se bo igralo. 

Preberite še:

HK Olimpija Val Gardena Gregor Polončič
Sportal Olimpija in Slavija v polfinale, na voljo le še ena vstopnica
HDD Jesenice HK Olimpija
Sportal Jeseničani v Italiji napolnili mrežo Gardene, Olimpija ostala brez tekme