Druga kariera
Nedelja, 9. 11. 2025, 15.15
1 ura, 33 minut
Druga kariera (437.): Dejan Varl
Dejan Varl: Večkrat so bile težave, zdaj pa je stanje zelo resno
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,29
"Večkrat so bile težave, zdaj pa je stanje zelo resno," o trenutnih težavah jeseniškega hokejskega kluba pravi železarska ikona Dejan Varl. Sam je celotno igralsko kariero preživel v rdečem dresu, v tem je preživel več finančnih kriz svojega kluba, a ta se je vselej pobral. Večni železar Varl ostaja optimist, da bo tako tudi tokrat, a ugotavlja, da brez pomoči ne bo šlo. Ne le hokej, šport na splošno se je znašel v krizi, saj mladine ne pritegne več tako, kot jo je včasih, in družba se mora s tem vprašanjem resno spopasti. "Brez športa nam slabo kaže," pravi gost tokratne Druge kariere.
Legendarna jeseniška desetica, klubska ikona, branilec, ki se je po potrebi prelevil tudi v napadalca, in še vedno človek, ki živi in diha za hokej Dejan Varl se je po tekmovalni karieri posvetil trenerskemu delu. V zadnjih letih skrbi za mlade pogone in s tem bdi nad prihodnostjo slovenskega, pa tudi avstrijskega oz. koroškega hokeja.
"Dobro, začel sem s ta starimi, zdaj pa se ukvarjam predvsem z mladimi," nas je v smehu spomnil na svoje trenerske začetke. Po koncu igralske kariere leta 2009 je namreč takoj zasedel mesto pomočnika Ildarja Rahmatuljina na klopi članske vrste Jesenic, leta 2015 postal tudi glavni trener železarjev, zadnjih deset let pa bolj ali manj deluje v selekcijah U18 U19 in U20, tako na klubski kot tudi reprezentančni ravni. Izjema sta sezoni 2023/24 in 24/25, ko je bil glavni trener kranjskega Triglava.
Kot trener, ki bdi nad hokejsko prihodnostjo, ima dober vpogled v stanje ne le hokeja, temveč športa nasploh. In je zaskrbljen. Mladino vse bolj srka v digitalni svet, v digitalno osamo, to pa je velika težava za družbo na splošno, nam je zaskrbljeno povedal 53-letni Jeseničan. Pogovor z njim smo izkoristili za razpravljanje o težavah, v katerih se je znašel jeseniški klub in o katerih nam je pred tednom dni izčrpno poročal glavni trener Nik Zupančič. Beseda je seveda nanesla na razlike v odnosu do športa nekoč in danes ter na to, kako pogubne so lahko posledice zanemarjanja osnovne socializacije.
Nekaj tednov sva se lovila za ta pogovor, kar kaže na to, da ste zelo zaposleni. To je odlično za gosta naše rubrike Druga kariera. Kaj vas torej zaposluje te dni?
Nazadnje nama je le uspelo (smeh, op. p.). Službo imam v Beljaku, kjer delam kot trener v mladinskem programu kluba VSV Villach (je glavni trener selekcije U20, op. p.). Že s tem imam torej dovolj dela, potem mi nekaj časa vzame še pot od doma do službe, ki je zdaj zame nekoliko daljša, zdaj, ko je reprezentančni premor, pa s slovensko izbrano vrsto do 18 let (v tej je pomočnik selektorja Sabahudina Kovačevića, op. p.) na poti v Budimpešto, da na tem turnirju spoznamo novo generacijo in vidimo, kaj nas čaka v prihodnosti članskega hokeja.
Le upamo lahko, da je ta svetlejša kot trenutno kaže članskemu hokeju na Jesenicah. Kako kot Jeseničan gledate na trenutno stanje prvega moštva? Večkrat je že bila kriza, a tokrat je videti precej grozno. Bo članski hokej na Jesenicah preživel?
Jaz upam, da bo. Res je, večkrat so bile težave, zdaj pa je stanje zelo resno. Upam, da se bo vse skupaj pobralo, saj smo še zmeraj v tem delavskem okolju, ta delavski razred pa je bil vedno navajen trdo delati in se pobirati tudi po takih težavah. Zato upam, da bo šlo. Upam tudi, da bo nekaj posluha drugih ljudi, drugih institucij, da bi vsaj v začetku priskočili malo na pomoč. Ker se mora hokej razvijati, našim mlajšim generacijam pa že tako ali tako zelo primanjkuje športnih udejstvovanj na splošno. Pa tukaj niti ne gre samo zato, da bi poskušali pridobivati neke profesionalne športnike, ampak so v prvi vrsti pomembni razvoj človeka, socializacija, vzgajanje vrednot, ki jih otroci skozi šport bolj pridobivajo kot brez njega.
Če pogledamo samo Jesenice, pa je hokej za to našo kulturo in zgodovino izjemno pomemben. Jeseniški hokej pa je pomemben za slovenski hokej in mislim, da bi bil to brez njega zelo hud udarec. Olimpiji zdaj k sreči sicer zelo dobro kaže, ampak mislim, da sama ne bo mogla preživeti. Jesenice so nenazadnje tudi bazen igralcev, ljudi, ki zelo dobro delajo.
Mladi pa potrebujejo nek cilj, da vedo, kam lahko gredo igrat naprej. Za naše fante v mlajših kategorijah je trenutno zelo težko, tega cilja namreč nimajo. Nimajo neke pametne rešitve ali pogojev, da bi lahko nadaljevali hokej, to pa je lahko pogubno. Potrebujemo torej neko širino, preprosto potrebujemo več klubov v Sloveniji.
V Ljubljani smo na jeseniško pripadnost hokeju včasih gledali celo malo z zavistjo. Tudi hokejska Olimpija je bila večkrat v krizi, pa so se navijači preprosto preusmerili drugam, Jesenice pa imajo izrazit hokejski DNK, zato je toliko bolj čudno, da prihaja do teh kriz. Zakaj?
O tem se veliko pogovarjamo, ampak je treba omeniti, da so ves šport z vsem, kar otrokom prinaša, zamenjale stvari, kot so telefoni, računalniki in vsa tehnologija. Zdaj je še poplava umetne inteligence in dandanes so otroci temu izpostavljeni veliko bolj, kot smo bili mi. Šport in gibanje sta padla nekako v drugi, upal bi si trditi, da celo tretji plan. Mislim, da je to velik problem, zato bi morali veliko več truda usmeriti v spodbujanje in izobraževanje mladih ter jih k telesni vzgoji, kakršnikoli že, spodbujati že v vrtcih in šolah. Pomembno je, da se začno veliko več gibati.
Zagotovo pa je težava tudi v tem, da starši danes delajo po cele dneve, da težava postane že prevoz na treninge. Včasih smo se tudi otroci brez težav usedli na avtobus in se z Jesenic na hokej vozili tudi v Kranj, danes smo očitno že tako razvajeni, da tudi to povzroča težave. Ob poplavi tehnologije bi morali spremeniti miselnost, kulturo ter začeti z izobraževanjem in promocijo športa. Pri tem bo seveda potrebna pomoč države. Zavedam se, da se ta ukvarja s tisočerimi drugimi težavami, ampak globalno bo treba najti neke rešitve glede športa.
So glede hokeja in zimskih športov na splošno težava tudi podnebne spremembe? Spomnim se pogovora z Zvonkom Šuvakom, ki mi je dejal, da so se včasih na Gorenjskem na vsaki zmrznjeni luži otroci podili za pakom, luže pa zadnja leta ne zmrzujejo več.
To je sicer res, ampak smo se včasih tudi v zelenih zimah popolnoma dobro znašli in se prilagodili ter namesto paka uporabili teniško žogico, gole zbili iz kakšnih prekel … Ni bilo ovir. Igrali smo na dvoriščih pred bloki, imeli derbije na šolskih igriščih, hokej ni bil nikoli pod vprašajem.
Ampak za navdih otrokom pred bloki pa vendarle mora biti močna lokalna članska ekipa, kajne?
Točno to! Takrat je bilo drugače, seveda. Pod vsakim blokom si slišal vpitje, Edo Hafner, Zvone Šuvak, Drago Horvat, Peter Klemenc, Murajica Pajić, Drago Mlinarec! Vse smo poznali, z vsemi smo se poistovetili. Dobra članska ekipa in dober hokej, to nas je navdihovalo, to smo hodili gledat, za to smo živeli. Obvezno Jesenice potrebujejo dobro člansko ekipo, dober hokej, da mladina z njim diha. Brez športa nam slabo kaže.
Zdaj ste že nekako nakazali, kako je vas prineslo v hokej, to je bil nekakšen standard, kajne?
Da, hodil sem gledat vse te tekme z očetom in prijatelji, počasi pa sem se znašel v hokejski šoli. Zjutraj ob šestih sem imel treninge, nato šolo. Nato sem sicer s hokejem malo prekinil, ker je bila šola na prvem mestu, potem sem šel na kratko v namizni tenis, in ko sem videl, da to ni zame, spet nazaj v hokej. Viki Tišlar (Viktor, op. p.) je bil naš prvi trener, ki nas je vse skupaj dokončno zastrupil, potem Janez Mlakar in potem je šlo samo še naprej. Veliko srečo smo imeli, da smo dobili trenerja iz Češke Vaclava Červenyja, ki je delal v mladinskem pogonu in nam je ogromno dal ter sem mu izjemno hvaležen.
Potem smo igrali mladinsko ligo in v Jugoslaviji drugo člansko, s tem pa smo ogromno pridobili. Potem sta prišla osamosvojitev in prihod Vladimirja Krikunova in zame je takrat nastopil članski hokej. Z Alpsko ligo, ki je bila tedaj primerljiva z današnjo Ice ligo, z italijanskimi in avstrijskimi moštvi. Pa seveda veliki derbiji z Olimpijo. Moram pa reči, da je bil hokej zelo dobro razvit tudi na Bledu, v Celju in Zalogu in fantje, ki na Jesenicah niso dobili priložnosti v prvi ekipi, so bili posojeni tja. Tako so dobili priložnost igrati članski hokej v podružničnih ekipah, v narekovajih rečeno. Tako nisi samo sedel na klopi, lahko si igral in tudi na vseh teh tekmah so bili ljudje. Navijači so hodili in hokej je bil šport, ki se ga je splačalo spremljati.
Vso igralsko kariero ste preživeli na Jesenicah z eno majhno izjemo. V sezoni 1999/2000 ste odšli v ZDA in zaigrali za moštvo Phoenix Mustangs v nižji ligi WCHL (West Coast Hockey League). Kako je prišlo do tega?
Takrat smo imeli na Jesenicah malo finančnih težav, igralci smo celo štrajkali (Jesenice so bile celo izključene z državnega prvenstva, op. p.), nekaterim pa se je ponudila priložnost igrati čez lužo in jaz sem jo izkoristil. Bila je super izkušnja, malo sem videl, kako profesionalizem izgleda drugje in kakšna borba je, če imaš veliko maso igralcev. Osamosvojil sem se, kar se življenja na splošno tiče, odlično je bilo v vseh pogledih.
Ni pa vas to prepričalo, da bi šli nato resneje s trebuhom za kruhom, kot se reče?
Saj sem hotel iti, pa se nekako v tistih ključnih trenutkih stvari zame niso uskladile. Bili so pritiski na Jesenicah, da bi ostal, in sem se potem odločil za to. Klub je začel spet rasti, potem smo šli v ligo Ebel in se je spet zamaknilo, obenem so zrasli apetiti in naposled se je moja odločitev, da sem ostal, izkazala za pravo.
Pred vključitvijo v ligo EBEL je za odmeven prestop na Jesenice poskrbela ljubljanska četverica Jurij Goličič, Gregor Polončič, Peter Rožič in Luka Žagar. Leta 1968, ko so v Ljubljano prestopili Jeseničani Rudi Hiti, Slavko Beravs, Vlado Jug in Roman Smolej, je bil to skoraj škandal. Je tudi v vaših časih ta prestop veljal za nekakšen tabu? Vas je kdaj zamikala Olimpija?
Da, tudi za našo generacijo je to bil nekakšen tabu (smeh, op. p.). Ampak priznam, da sem bil v nekem trenutku tudi sam v navezi s takratnim trenerjem Olimpije Matjažem Sekljem, ampak iz tega naposled ni bilo nič. Potem pa so se v Olimpiji kmalu začele pojavljati težave, mi pa smo se povzdignili in spet je bila to zame prava odločitev. To, da bi Jeseničan zaigral za Olimpijo, pa je bila tudi še v mojem času kar velika stvar.
Zdaj ni več, zdaj je celo kapetan Olimpije Jeseničan Robert Sabolič.
Da, zdaj je pač tako, da so fantje pravi profesionalci in nekje morajo služiti kruh. Olimpija je trenutno dobro stoječa, igra v ligi Ice in to priložnost morajo izkoristiti, če se jim ponudi. Mislim, da jim tega prav nihče ne zameri. Igrajo hokej in služijo za normalno življenje.
Vtis ste pustili tudi v reprezentančnem dresu, leta 2005 ste si na svetovnem prvenstvu v Avstriji pod vodstvom selektorja Karija Savolainena priborili tudi obstanek med elito. Kakšni so spomini na izbrano vrsto?
Začetki so bili težki, po osamosvojitvi se je bilo težko prebijati skozi skupine. Padli smo v skupino C s sovjetskim blokom in priti spet nazaj v skupino B je bilo težko, še težje pa se nato v njej boriti za elito. Ta projekt je začel Matjaž Sekelj, na žalost pa me tistega leta, ko je uspel preboj, ni bilo zraven. Kasneje pa sem okusil igranje v eliti in to je bila seveda super izkušnja. Veliko težav smo imeli s privajanjem na ta hokej, ampak kasnejše generacije so dokazale, da se lahko tudi z najboljšimi kosajo bolj ali manj enakovredno.
Žal pa je stanje glede na kader, ki ga imamo, pri nas takšno, da da smo obsojeni na prehajanje iz elite v divizijo I in obratno, nekako životarimo na obrobju elite. Vse je seveda pogojeno s tem, koliko imamo v Sloveniji dobrih ekip, koliko priložnosti imajo fantje, da se razvijajo, koliko jim damo možnosti, da se prebijejo tudi v tujino in tam še napredujejo. Ogromno naših najboljših fantov je igralo v močnih tujih ligah in to se zelo pozna na kakovosti slovenske reprezentance.
Nazadnje je tudi Edu Terglavu uspelo s precej pomlajeno zasedbo obstati v elitni konkurenci, kar najverjetneje vseeno kaže na dovolj visoko raven slovenskega hokeja.
Drži, še vedno pa trdim, da smo fenomen. S tako malo igralci dosegamo takšne rezultate … Žal je, da smo tako majhna država (smeh, op. p.). V vseh športih smo res dobri, tudi v svetovnem vrhu, in res je težko vse finančno vzdrževati. Res upam, da bomo našli nek koncept, da bi takšne stvari podpirali, da bi šport dobil nekaj več denarja. V hokeju operiramo z drobtinicami in imamo še vedno dobre rezultate. Ko pogledamo Avstrijce in podobne, smo jim lahko mi velik zgled, kako s tako malo sredstvi in tako malo kadra dosegati tako dobre rezultate.
Zdaj imate dober vpogled v stanje pri naših sosedih Avstrijcih, ki so nam v mnogočem za zgled. Kako njim uspeva držati stik z razvitejšimi, pogosto bogatejšimi hokejskimi silami?
Saj se tudi Avstrijci pritožujejo, da ni več toliko denarja in da je predvsem pomanjkanje mladih, ampak imajo še vedno toliko več sredstev, da so pogoji pri njih super. Malo jim zavidam, da imajo zelo dobre veze v Švici in Nemčiji in lahko svoje igralce zelo hitro porinejo gor ter jim s tem zelo pomagajo. Imajo več finančnega vložka in si lahko privoščijo veliko več kot mi, ampak tudi oni ne morejo ubežati globalnim težavam, ko med mladino ni več toliko zanimanja za šport. Imajo torej določene težave, so pa gospodarsko močnejši in ravno toliko večji, da jim je lažje, da lahko malo več vlagajo in si malo več privoščijo.
To pomanjkanje navdušenja mladih za šport je torej globalni problem.
Da. Malo smo pozabili, kaj šport prinaša, kaj se lahko iz njega naučimo in koliko dobrih navad prinaša. Navad, ki so koristne za življenje. Nikoli ne bo veliko takšnih, ki bodo napredovali do profesionalne ravni, ampak šport vsem da socializacijo, delovne navade, disciplino in sposobnost delati v ekipi ter sodelovati. Tako ne dobimo egoistov, ki mislijo samo nase, ampak ljudi, ki znajo delati v ekipi. Mislim, da je to za današnji čas izjemo pomembna osnova, pomaga pri razvoju empatije, ki je koristna na splošno. V družbi tega zelo primanjkuje, in ko bomo to spoznali, bomo spoznali tudi, da je organiziran šport čudovita priložnost, da se te stvari zasidrajo v zavest.
S katerimi športi pa se še ukvarjate sami? S katerimi skrbite za zdravje?
Zanimivo je, sploh po vsem povedanem, da se sam zdaj ukvarjam z individualnimi športi (smeh, op. p.). Razlog za to je bila tudi menjava kolka. Zdaj imam torej nove dele in se še najraje lotim teka na smučeh in kolesarstva. Večkrat se čudim samemu sebi, kako mi je kot človeku, ki je živel za ekipni šport, zdaj lepo samemu na kolesu (smeh, op. p.). Na kolesu se res sprostim in se poskušam čim več ukvarjati s tem, kolikor mi čas dopušča. Želel pa bi si nekaj več snega za tek na smučeh, ampak je, kar je.
Preberite še:
