Šport, ki ga igra 200 tisoč Slovencev

Redkokateri mladostnik se še ni srečal z namiznim tenisom v takšni ali drugačni obliki. Gre za precej razširjeno obliko rekreacije, ki ne potrebuje prav veliko opreme. Miza –včasih je dovolj že stara ivernata plošča –, mreža, žogica in nekaj loparjev zadostujejo za odličen koktajl rekreacije in zabave ne le dveh, ampak štirih ali celo več oseb, če si te na primer izberejo kroženje okrog mize, pogovorno imenovano "laufar".

Prekmurska zibelka

Potem ko naj bi namizni tenis konec 19. stoletja začeli igrati v Angliji, njegovi zametki pa segajo dve tisočletji nazaj na kitajski dvor, je v prvi četrtini 20. stoletja bela žogica priskakljala tudi k nam. Najprej v Mursko Soboto, kamor je to zanimivo igro, kot navaja Namiznoteniška zveza Slovenije, prinesel študent iz Budimpešte. Nemudoma pa je očarala Janeza in Ludvika Nemca, ki veljata za nekakšna pionirja tega športa v 20. letih prejšnjega stoletja.

Dvoboj je trajal sedem ur in pol

Poznavanje, znanje in navdušenje nad z gumo prekritimi lesenimi lopatkami in celulojdno belo žogico so se nato širili. A to so bili neki drugi časi z drugačno opremo, med drugim višjo mrežico, in bistveno drugačno igro. Kot navaja Miran Kondrič v svoji knjigi Osnove učenja namiznega tenisa z Bojanom Tokičem, sta leta 1936 padla danes nepredstavljiva svetovna rekorda.

Zgolj za eno točko sta Farkas Paneth iz Romunije in Alojz Ehrlich iz Poljske na svetovnem prvenstvu porabila kar dve uri in dvanajst minut. Pri tem je žogica padla na mizo približno devettisočkrat. Dvoboj med Marinom Goldbergerjem iz Romunije in Michaelom Haguenauerjem iz Francije pa je trajal kar sedem ur in pol.

Vsekakor dostopen šport

Prednost namiznega tenisa je, da ne zahteva veliko opreme, zato je skromen glede stroškov. Lahko se ga igra v vsakem letnem času, tudi na primer v dežju, če se mizo potegne pod streho. Načeloma pa je dvoranski šport. Primeren je za vse generacije, a po drugi strani je tehnično tudi izjemno zahteven. Igralec na tekmovalni ravni mora biti hiter, močan, spreten, natančen, odziven, iznajdljiv, prilagodljiv, vzdržljiv, kondicijsko in taktično dobro pripravljen … Namizni tenis je po nekaterih ocenah peti najbolj množični šport na svetu.

V tujini igrajo Saš Lasan, Jan Žibrat in seveda nedvomno prvi lopar Bojan Tokič. V Sloveniji pravih profesionalnih igralcev praktično ni. Nekateri igralsko kariero spajajo s trenersko in imajo lopar v rokah od zore do mraka. Eden takšnih je tudi Uroš Slatinšek, slovenski reprezentant in vodilni na lestvici Namiznoteniške zveze Slovenije. Poleg opravljanja svojih treningov v novomeški Krki skrbi še za vadbo okrog 40 otrok v dveh skupinah. Razmerje seveda ni idealno.

"Najkakovostnejše delo je mogoče, če ima trener kakšnih šest igralcev. Tako se jim lahko posvetiš, sicer izgubiš osebni stik. V tujini ima veliko igralcev svojega trenerja. Ti se posebej ukvarjajo tudi s kondicijo in prehrano," razlaga Slatinšek, ki pravi, da so starši največji pokrovitelji kluba, saj morajo financirati prevoze.

Brez domovinske pravice

Namizni tenis v Sloveniji ni obravnavan kot nacionalni šport. Otroci dajejo prednost nogometu, košarki, odbojki, rokometu … Tisti, ki jim v omenjenih panogah ne uspe, prihajajo na namizni tenis, pojasnjuje slovenski reprezentant. To avtomatsko pomeni, da motorično niso vedno blesteči, kar pa je tako ali tako pereča hiba sodobnih sinov in hčera računalnika ter televizije. Vseeno so klubi v želji po razvoju panoge veseli vsakega novinca, je pa zato toliko več treba delati na osnovah.

"S težavo z razvojem športa se srečujemo na lokalni ravni, kjer klubi nimajo podpore v lokalni skupnosti za izvajanje šole namiznega tenisa po šolah, pridobivanjem uporabe športnih dvoran ter z zmanjševanjem sofinanciranja v šport s strani države in gospodarstva," ugotavljajo na Namiznoteniški zvezi Slovenije podobne preglavice kot v drugih športih.

Nekaj potrpljenja, prosim

Za športnega udejstvovanja in akcije željno mladež, ki omahuje med disciplinami, gotovo ni ravno ohrabrujoč podatek, da sta pri namiznem tenisu potrebni vsaj dve leti vadbe, preden igralec lahko nastopi na prvem tekmovalnem dvoboju. V drugih, konkurenčnih športih je ta doba bistveno krajša. Zato Slovenija seveda ni ravno Kitajska, kjer imajo tako veliko bazo, da se med igralci napravi že naravna selekcija in se trenerji sploh ne ukvarjajo s slabšimi.

A vseeno – namizni tenis je privlačen, hiter, dinamičen šport, ki je za nameček poceni in relativno dostopen. Za dodaten trening ali vsaj rekreacijo lahko miza stoji tudi v garaži, na terasi, pod nadstreškom … Da vse konce tedna lahko odmeva ping, pong, ping pong, ping, pong …