SiolNET. Sportal Drugi športi
Oglasno sporočilo
  • Messenger
  • Messenger

Savske brzice soustvarjale zgodovino

Oglasno sporočilo

Kajakaška proga na Savi v Tacnu v divjevodaškem svetu slovi kot ena najzahtevnejših prog za tekme v slalomu na divjih vodah, predvsem zaradi atraktivne zapornice, ki neredkim - tudi vrhunskim slalomistom - nažene strah v kosti.

kajakaška zveza  Pod Šmarno goro bo med 28. in 30. junijem 2019  potekala tretja tekma za svetovni pokal v letošnji sezoni.

V petek, 28. junija, bodo v Tacnu potekale kvalifikacije kanuistov, kajakašic, kanuistk in kajakašev, v soboto in nedeljo pa polfinalne in finalne preizkušnje (polfinale se bo tako v soboto kot nedeljo začel ob 9. uri, finale pa ob 12. uri). V soboto se bodo za kolajne borili kanuisti in kajakašice, v nedeljo pa kanuistke in kajakaši. Več informacij lahko najdete na www.slalomtacen.com

Zaradi zahtevnosti in konfiguracije prizorišča, ki nekoliko spominja na amfiteater, se tekem v Ljubljani tujci vedno radi udeležujejo, domačim organizatorjem tekmovanj pa so predstavniki mednarodne in evropske zveze v preteklosti pogosto zaupali organizacijo svetovnih in evropskih prvenstev, pa tudi tekem za svetovni pokal.

Savske brzice so doslej trikrat gostile člansko svetovno prvenstvo, dvakrat evropsko prvenstvo, letos bo v Ljubljani osemnajstič potekala tekma za svetovni pokal, prihodnje leto pa bo pod Šmarno goro prvič organizirano tudi svetovno prvenstvo za mladince in mlajše člane (v preteklih letih so mladinska prvenstva potekala v Solkanu).

kajakaška zveza

A pojdimo po vrsti. Tacenska proga je nastajala postopoma in predstavlja zgodovino slovenskega kajakaštva. Brod in bližnje Vižmarje so znani mizarski kraji, zato je bil razvoj prvih lesenih čolnov tu neizbežen. Jez med Brodom in Tacnom na Savi je postal znan že kmalu po prvi svetovni vojni, ko so se na slovenskih rekah pojavili prvi kajakaši. Divji, več metrski padec vode preko skalnatega pragu je predstavljal enega najbolj ekstremnih, pa tudi dragih doživetij, ki je v veliki večini primerov prineslo izgubo ali uničenje dragocenega čolna, katerega so prvi kajakaši praviloma izdelali sami.

Prva slalomska tekma v Tacnu je bila organizirana leta 1939. Udeleženci so zaradi varnosti startali pod zapornico jezu na Savi. Vseeno je zahtevna proga takrat dobro namučila tekmovalce in od šestnajstih čolnov, kolikor jih je bilo na startu, jih je v cilj priveslala le dobra polovica.

Do leta 1952 je bil start vseh tekmovanj pod zapornico jezu. A z razvojem čolnov in novih tehnik veslanja, predvsem pa novega dodatka, s čimer je proga prvič dobila pridih umetne, je tudi vožnja preko divjega padca postala varnejša. Tega leta so prvič tekmovali preko zapornice. Ker se je voda, ki je tekla skozi zapornico, z veliko močjo zaletavala v skale pod njo, je s časom izdolbla v njih luknjo, ki je bila za kajakaše zelo nevarna. Tu so se radi lomili čolni, zato so izdelali leseno dno, ki so ga položili preko luknje pod zapornico, da je voda enakomerneje tekla čez njo. To leseno dno je izdeloval domačin Albin Čižman – Bine, in to za vsako tekmo novega, saj je starega že po nekaj dneh voda povsem uničila.

kajakaška zveza

Za pomoč pri pripravi tekme, kar je takrat pomenilo predvsem dolgotrajno postavljanje vrat, ki takrat še niso bila na žicah, temveč na lesenih trinogih, so dobili pol klobase na dan in tramvajsko vozovnico od Ljubljane do Tacna.

Z odličnimi nastopi na tekmovanjih so si slovenski kajakaši pridobili takšen ugled, da so predhodnici Kajakaške zveze Slovenije leta 1955 zaupali organizacijo svetovnega prvenstva. To svetovno prvenstvo v Tacnu je bilo drugo svetovno prvenstvo, ki je bilo kdaj koli organizirano v Jugoslaviji in Sloveniji (v katerem koli športu). Veliki športni dogodek, ki je potekal od 29. do 31. julija 1955, se je začel s sprevodom športnikov po ljubljanskih ulicah.

Tekmovanje si je ogledalo 15 tisoč ljudi, kar je bila za tisti čas neverjetno visoka številka. Za vse te gledalce so zgradili velike tribune. Sodelovalo je kar štirinajst držav, kar je bil rekord, ki so ga druga svetovna prvenstva presegla šele v sedemdesetih letih.

Svetovno prvenstvo v Tacnu je pomenilo veliko prelomnico za domače kajakaše, pa tudi za progo v Tacnu. Tekme na tem prizorišču so postale vsakoletne in bile tudi vedno dobro obiskane, na njih pa so se vsakokrat poleg domačih preizkušali tudi tuji tekmovalci, ki se prav zaradi zahtevnosti vedno radi vračajo v Ljubljano.

Konec petdesetih let prejšnjega stoletja so prvič spreminjali rečno dno Save v Tacnu. Luknjo pod zapornico, ki so jo pokrivali z lesenim dnom, so zabetonirali, bregove pa malo utrdili in popravili še nekaj drugih detajlov. S tem je proga za tekmovalce postala varnejša.

Žal je velika povodenj leta 1961 skoraj uničila progo. Potrebna je bila večja obnova. Zato so leta 1962 iz mrež, v katerih je bilo zloženo kamenje, postavili pomole za nasprotne tokove vode. S tem so naredili progo bolj razgibano in modernejšo.

kajakaška zveza

Po tem je bila v naslednjih letih proga večkrat malenkostno popravljana. Za večje spremembe so se odločili šele leta 1982, a pri obnovi je postalo jasno, da bo kmalu potrebna večja in temeljitejša. Razlog zanjo je prišel kmalu. Tacenska proga je dobila organizacijo svetovnega prvenstva leta 1991. Današnjo podobo je tacenska proga tako dobila leta 1990 v pričakovanju svetovnega prvenstva. Tega leta so jo pod vodstvom Rada Kovačeviča popolnoma predelali. Zapornico so nadomestili z napihljivimi baloni in celo strugo proge na novo zabetonirali.

Svetovno prvenstvo je odlično uspelo, tudi po zaslugi kajakaša Marjana Štruklja, ki je priveslal do srebrne kolajne. A v spomin mnogih kajakašev se je prvenstvo zapisalo po osamosvojitveni vojni, ki se je začela le nekaj dni po koncu prvenstva. Če je Tacen gostil drugo svetovno prvenstvo v Jugoslaviji v katerem koli športu, je gostil tudi zadnje svetovno prvenstvo v nekdanji skupni državi.

"Nisem imel pojma, da se kaj dogaja, saj je bilo med prvenstvom še vse mirno. Odpotoval sem takoj po tekmi, zato na meji ni bilo nobenih težav, je pa res, da so nekateri, ki so odšli dan za mano že videli tanke, a je vse potekalo brez težav," je povedal Britanec Shaun Pearce, ki se je leta 1991 na Savi okitil z naslovom svetovnega prvaka med kajakaši.

kajakaška zveza

Žal so se za tacensko progo po osamosvojitvi začeli slabši časi. Denacionalizacija nad delom zemljišč še vedno ni zaključena in evropski prvenstvi v letih 2005 in 2017 ter svetovno prvenstvo leta 2010 so minili brez potrebnih vlaganj v objekt.

Objekt je sicer izgubil stik z modernimi progami, s kakršnimi se lahko pohvalijo v tujini, a uspehi slovenskih slalomistov na srečo še ne izostajajo. Tretje mesto Jureta Megliča na svetovnem prvenstvu leta 2010 in drugo mesto Petra Kauzerja na evropskem prvenstvu leta 2005 so že novejši uspehi, ki niso manjkali niti na evropskem prvenstvu pred dvema letoma ter na tekmah svetovnega pokala, kjer so slovenski predstavniki do letos osvojili skupaj 27 kolajn, od tega trinajst zlatih.

Med zmagovalci tacenske preizkušnje so kajakaši Andraž Vehovar (1995), Dejan Kralj (2001), Miha Terdič (2002), Andrej Nolimal (2003), Jure Meglič (2007), Peter Kauzer (2008, 2011, 2013, 2016) in Žan Jakše (2018) ter kanuista Anže Berčič (2013) in Benjamin Savšek (2014, 2016). Srebrne kolajne so si priveslali Andraž Vehovar (1998), Fedja Marušič (2x 1999), kanuista Simon Hočevar (2003) in Dejan Stevanovič (2007), Jure Meglič (2011) in dvojec Luka Božič – Sašo Taljat (2014). Seveda imamo z domače preizkušnje tudi nosilce bronastih medalj, do katerih so priveslali Fedja Marušič (1995), Miha Štricelj (1999), Simon Hočevar (2002), kajakašici Urša Kragelj (2011) in Eva Terčelj (2013), Luka Božič in Sašo Taljat v dvojcu (2013), Luka Božič pa tudi v kanuju enosedu (2014).

Naročnik oglasne vsebine je Kajakaška zveza Slovenije

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin