Naš plavalni as se zaveda: Denar bo treba zaslužiti drugje. V plavanju ga ni.

Pred Korošcem Damirjem Dugonjićem je pomembnejši del sezone. V prihodnjem tednu se bo na evropskem prvenstvu v Londonu boril za eno od odličij in preverjal, kje so njegove rezerve, avgusta ga čaka nastop na olimpijskih igrah v Braziliji, proti koncu leta bo na svet prijokal še njegov prvorojenec, kar bo verjetno največja življenjska sprememba pri zakoncih Dugonjić.

Prva v nizu – Damir Dugonjić je poročen z Američanko Camillo, s katero sta se spoznala med študijem na ameriški univerzi Berkeley, kjer je on nadgrajeval svoje plavalne veščine, ona pa veslaške - je bila tudi selitev v Slovenijo.

"Sprememba je bila velika, pravzaprav težja, kot sem si predstavljal. Za oba z ženo, a sva se sčasoma privadila," je ob robu novinarske predstavitve, na kateri so v torek obelodanili cilje in apetite 15-članske plavalne posadke, ki potuje na evropsko prvenstvo v London, priznal 28-letni Korošec.

Zakonca Dugonjič sta se iz San Francisca v ZDA začasno preselila v kraj Šentanel na Koroškem.

Za selitev iz San Francisca v Slovenijo, ki pa je zgolj začasne narave, se je Dugi odločil zaradi trenerja Mitje Medveška, ki se na Ravnah na Koroškem posveča le njemu, medtem ko je onkraj luže pozornost trenerjev razpršena na množico plavalcev. Na to je opozorila tudi plavalka Tjaša Oder, ki je zaradi priprav začasno prekinila študij v ZDA.

"Z ženo sva si začasni dom uredila v kraju Šentanel, v vikendu blizu gozda. Imava krasen razgled," je povedal Dugonjić, ki z ženo Camillo, ta je za kratek čas, ko moža ne bo, odšla nazaj v ZDA, konec leta pričakuje prvorojenca.

Vse poteka po načrtih

Priprave na misijo Rio potekajo po načrtih, pravi. "Individualno delo s trenerjem je točno to, kar sem potreboval. Večino časa treniram sam, kajti težko je dobiti enakovrednega sparing partnerja, kar je v vrhunskem športu dokaj normalen pojav. Eden drugemu smo konkurenti in nihče noče trenirati z nikomer drugim."

Rezerve na mentalnem področju

Čuti, da ima največ rezerv na psihičnem področju. Po pomoč se je obrnil na športnega psihologa Aleša Vičiča.

"To mi je v veliko pomoč. Pomeni, da grem na tekmovanje z načrtom v glavi, da me stvari ne morejo spraviti s tira, da plavam svojo dirko, da me tekmeci ne zmedejo, če na primer kdo začne s prehitrim tempom, da se znam v finalu dobro pripraviti, da se ne ustrašim. To sicer ni pogost problem, je pa, ko imaš ogromna pričakovanja in se zavedaš, da smo vsi tako zelo enakovredni, poleg tega si na tako kratkih razdaljah, kot jih plavam sam (50 in 100 metrov prsno), ne moreš privoščiti nobenih napak. Biti moraš predvsem potrpežljiv in priden," je dejal.

Največ rezerv ima na mentalnem področju.

Želi si, da bi iz Londona, ki ga jemlje kot posebno pripravo za Rio, odnesel pozitivne občutke s štarta, ki mu bodo pomagali tudi pri gradnji samozavesti za olimpijske igre v Londonu. "Tam bom potreboval predvsem dober dopoldanski štart, ki me bo peljal naprej v polfinale. Običajno postopoma dodajam plin - največji pritisk čutim zjutraj -, v Riu pa bo treba takoj pokazati vse, kar znaš. "

V Riu je njegov cilj uvrstitev v finale in boj za najvišja mesta. "Bi pa prej dal prednost finalu kot temu, da bi bil favorit za medaljo, kajti to ustvarja dodaten pritisk, ki ga ne potrebujem. Lažje je, če nihče ne računa nate. Lahko uživaš in to bi bilo zame idealno."

Lahko olimpijska medalja spremeni miselnost?

Plavalci večkrat opozarjajo na to, da plavanje v Sloveniji nima pravega mesta. Bi lahko olimpijska medalja, - leta 2008 je srebrno olimpijsko medaljo osvojila Sara Isaković - o kateri sicer nihče ne mara govoriti, dokler ni v njegovih rokah, to lahko spremenila?

"Zavedamo se, da so v Sloveniji zimski športi številka ena, kar je logično, saj živimo v alpski državi. Plavalci smo na to kar malce ljubosumni," je priznal Dugonjić in poudaril: ''Je pa zanimivo, da plavanje v tujini, predvsem v ZDA, Avstraliji in Franciji, ter na olimpijskih igrah kotira precej visoko."

Foto: Vid Ponikvar

"Trudimo se, da pariramo tekmovalcem, ki imajo precej boljše pogoje kot mi, včasih je to še celo prednost," je dejal. "Da prehitiš nekoga, ki ima vse 'porihtano' in čuti več pritiska. Mi plavamo zato, ker radi plavamo, in ne zaradi denarja."

Denar bo treba poiskati drugje

Denar bo treba zaslužiti druge, se strinja. Gleda dolgoročno in v tem načrtu se v Sloveniji ne vidi. "Če si plavalec, moraš zase poskrbeti na drugih področjih, v plavanju to ne bo mogoče. S tem mislim na izobraževanje, jaz sem imel priložnost, da sem študij dokončal v ZDA, in tja se po končani karieri z ženo tudi vračava," je napovedal.

Plaval bo še nekaj let, pravi, rad bi dosegel še tiste cilje, ki jih še ni uresničil, verjame pa, da jih lahko. Medalja na olimpijskih igrah ni izvzeta. A to je breme, ki si ga ne nalaga. Vsaj ne naglas.

Tjaša Oder, Anja Klinar in Damir Dugonjič že imajo izpolnjeno olimpijsko normo za Rio.

In ne računa, da bi v finančnem smislu lahko kaj spremenila. "Vem, da se ne morem kar upokojiti in živeti na lovorikah. V plavanju to pač ni mogoče. In v Sloveniji tudi v marsikaterem drugem športu ne. Tega se plavalci v Sloveniji zavemo že zelo zgodaj. Treniramo zato, ker radi plavamo. Včasih je to fajn služba, ker delaš to, kar imaš rad, ko si starejši, pa moraš najprej poskrbeti za druge stvari, ki ti omogočijo, da sploh še lahko plavaš.

Ko končaš kariero, moraš že biti pripravljen na drugo življenje. Vem pa, da bo težko. Že zdaj gradim v ZDA, da bo ta prehod nekoliko lažji," je bil o svojih načrtih odkrit Dugonjić.