Četrtek, 18. 8. 2022, 4.20
2 leti, 3 mesece
Žiga Lin Hočevar, intervju
Komaj je končal osnovno šolo in že piše zgodovino #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,22
1
Žiga Lin Hočevar, kajakaš in kanuist na divjih vodah, je star šele 15 let in se je z nedavnega evropskega prvenstva za mladince in mlajše člane vrnil s štirimi medaljami. Zlato medaljo v ekipnih vožnjah je osvojil tudi v kategoriji do 23 let, kar se zdi neverjetno. Žiga pa je tudi eden redkih najstnikov, ki ga igrice ne zanimajo preveč.
Mladi slovenski up je že tretja generacija v družini, ki se ukvarja s kajakom in kanujem na divjih vodah. Začel je že njegov dedek Tone Hočevar. Ta je tekmoval na olimpijskih igrah leta 1972 v Münchnu. Njegovo pot je uspešno nadaljeval oče Simon Hočevar, zdaj pa več kot uspešno tradicijo nadaljuje tudi Žiga. Ob tem ne smemo pozabiti tudi na sestro Evo Alino, ki je prav tako blestela v mladinskih kategorijah, danes pa si med članicami utira pot med najboljše. Kljub svojim 15 letom Žiga deluje zelo zrelo in zdi se, da že danes dobro ve, kaj si želi. Žiga pa ni samo zelo dober kajakaš, ampak je nase opozoril že pred tem, ko je dobil nagrado za fair play.
Veselje ob osvojitvi medalje.
Ali veš, je kateremu tako mlademu tekmovalcu že uspelo kaj takšnega?
Točno ne vem. Vem za španskega tekmovalca Miguela Traveja, ki je leta 2018 v Pragi zmagal tako v kajaku kot tudi v kanuju, ampak on je bil takrat star 18 let. Mislim, da sem na evropskem prvenstvu v Čeških Budjejovicah spisal zgodovino, če se lahko tako izrazim. Ne vem, ali je kakšnemu tako mlademu tekmovalcu že uspelo kaj takšnega. Mislim, da je bilo to zgodovinsko prvenstvo.
Zdi se, da si zelo ambiciozen tekmovalec. Si vseeno pričakoval takšne rezultate?
Ne vem, ali sem jih pričakoval. Sem si pa vsekakor želel. Vedel sem, da smo v posamičnih in v ekipnih vožnjah tako močni, da nam to lahko uspe. Nisem verjel, da se lahko vse skupaj tako poklopi, vedel pa sem, da je mogoče. Nikakor si nisem mislil, da mi bo kaj takšnega uspelo pri 15 letih. V kanuju sem vedel, da sem res dober, nisem si pa nikoli mislil, da bom pri 15 letih dvakratni mladinski evropski podprvak. Očitno se lahko tudi takšne stvari dogajajo (smeh, op. p.).
Dve zlati in dve srebrni medalji - to je zbirka medalj z evropskega prvenstva.
Takšni rezultati zahtevajo veliko treninga. Kako ti uspe usklajevati s šolskimi obveznostmi?
Letos grem v prvi letnik srednje šole. Izbral sem si gimnazijo Šentvid. Mislim, da je to najboljša izbira zame, ker je blizu tacenske proge in na tej šoli imajo vrhunske pogoje za športnike. Zavedam se, da me čaka veliko obveznosti, ampak menim, da je to prava izbira.
Srednja šola prinaša več obveznosti. Te skrbi, da bo od zdaj naprej težje usklajevati šolo in treninge?
V osnovni šoli sem bil odličen, tako da upam, da ne bom imel večjih težav. Zavedam se, da je težje. Več se bo treba učiti in več časa bo treba posvetiti šoli. Upam, da bodo treningi lahko potekali nemoteno, ker si želim ponoviti takšne uspehe.
Zelo uspešna tekmovalka je tudi tvoja starejša sestra Eva Alina. Videti je, da imata dober odnos. Ti je poleg očeta, ki je tvoj trener, tudi ona nekako kazala pot do teh uspehov?
Z Evo se zelo dobro razumeva in vsak dan trenirava skupaj. Oba dobro veva, skozi kaj sva že šla in skozi kaj bova še morala. Oče naju zelo dobro usmerja. Evi to zelo dobro uspeva, jaz pa ji skušam slediti. Še dve leti nazaj me je na tekmah premagovala in takrat sem si jo res želel premagati. Tudi na treningih sva pogosto imela rivalstvo med seboj. Zdi se mi, da sva zaradi tega oba tudi tako dobra. Seveda, pridejo tudi trenutki, ko se ne razumeva. V teh trenutkih velikokrat pomaga mami, ki tudi zelo veliko pripomore k tem uspehom.
Ali drži, da ste se ukvarjali tudi s hokejem na ledu?
Da, drži. Devet let sem treniral hokej. Leta 2019 sem se odločil, da bom končal hokejsko kariero. Mislim, da je bila to ena najtežjih odločitev. Danes ga igram le še za rekreacijo. A to je bolj redko, ker se zdaj posvečam le kajaku.
Kdo je tvoj največji navijač?
Dedi Tonko (Tone Hočevar, op. p.) je vseskozi zraven in je na vsaki tekmi. To mi ogromno pomeni. Pravzaprav vsi stari starši zelo pomagajo. Tudi, ko smo potrebovali prevoz na treninge, so vedno pomagali. Dejal bi, da so vsi v družini moji največji navijači, prav tako sotekmovalci pri nas. Moram povedati, da so reprezentančni treningi zelo zabavni in se jih tudi najbolj veselim. Prav tako treningi v klubu so zelo v redu. Veliko ljudi mi stoji ob strani. So tudi ljudje, ki niso verjeli vame in mi niso pomagali, ampak to mi daje še dodatno motivacijo.
Lani si prejel nagrado za fair play. Očitno ti poštenost v športu veliko pomeni?
Prejel je tudi nagrado za fair play.
Da, v športu je najbolj pomembno, da ostane "čist". Torej da priznamo napake, ker na koncu, da na tekmovanju nepravično zmagaš, je po mojem mnenju "brezveze". Vedno poskušam ostati pošten do drugih in do sebe. Konec koncev imam v športu veliko prijateljev. Tudi v našem športu se mi zdi, da imamo dobre odnose in to se mi zdi pomembno.
Tekmuješ tako v kanuju kot tudi v kajaku. Katera disciplina ti je bolj všeč?
Uživam v vseh disciplinah. Treba je opraviti veliko treninga v vseh disciplinah in menim, da bi mi postalo dolgčas, če bi treniral samo eno disciplino. Morda raje veslam v kanuju, kar je morda povezano tudi z očetom, ki je tudi tekmoval v kanuju. Kajak sem želel že pustiti, ker sem res užival v kanuju. Prišla je poškodba kolena, in ker v kanuju klečimo, sem bil prisiljen trenirati v kajaku. Lahko rečem, da zdaj uživam v obeh disciplinah. In dokler bom v tem užival, bom veslal v obeh.
Še nekaj časa si želi vztrajati tako v kanuju kot tudi v kajaku.
Kaj sicer radi počnete v prostem času?
Zelo rad grem na kolo, kar je tudi del mojega treninga. Tudi sicer se zelo rad ukvarjam z drugimi športi. Igric ne igram veliko, ker mi ni tako zabavno. Raje se družim s prijatelji. Lahko pa rečem, da je veliko odrekanja skozi športno kariero in zavedam se, da ga bo v prihodnje še veliko. S tem sem se sprijaznil, ker uživam v športu.
1