Nedelja, 7. 10. 2018, 4.00
6 let, 1 mesec
Skok v športno preteklost
Stepel se je s komerkoli, zmage pa proslavljal s steklenico viskija
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,59
Leta 1889 se je John L. Sullivan pomeril z rojakom Jakom Kilrainom v zadnjem uradnem boksarskem spopadu za naslov svetovnega prvaka z golimi rokami v zgodovini.
Te dni po Združenih državah Amerike kraval zganja irski borec mešanih borilnih veščin Conor McGregor, ki pa s svojim repenčenjem ne ponuja skorajda nič novega. Strah in trepet je med borci že pred 136 leti sejal Bostončan irskih korenin John L. Sullivan.
"Bostonski silak" se je stepel s komerkoli kadarkoli in po navadi zmagal. Zmage je rad poplaknil s steklenico viskija znamke Jameson. Bil je razgrajač, po Bostonu je sejal strah in trepet, na ulici ali v ringu pa mu ni bil kos nihče. Nepremagljivi pretepač je konec 19. stoletja užival v slavi, bil je zadnji svetovni prvak v golorokem boksu in prvi uradni prvak v orokavičenem.
Ves čas iskal spopad, izzivalce pa našel v barih
Veljal je za moža, ki je ves čas iskal spopad, še največkrat pa izzivalce našel v barih, v katerih se je zadrževal zaradi svoje druge ljubezni, alkohola.
John Lawrence Sullivan se je rodil 15. oktobra leta 1858 v Bostonu, njegova starša, irska priseljenca, pa sta upala, da bo sin postal katoliški duhovnik. V šoli je bil dober, se vpisal tudi na bostonsko univerzo, a jo tudi kmalu zapustil in se povsem posvetil športu, najprej bejzbolu, nato pa svoji največji ljubezni, boksu in pretepanju na splošno.
Veljal je za moža, ki je ves čas iskal spopad, še največkrat pa izzivalce našel v barih, v katerih se je zadrževal zaradi svoje druge ljubezni, alkohola. Leta 1883 se je s še petimi boksarskimi kolegi odpravil na pot od vzhodne do zahodne obale ZDA, druščina se je v 238 dneh ustavila v 136 mestih in tam opravila 195 borb. Sullivan je tekmece izzval z obljubo 250 dolarjev nagrade, če ga uspejo premagati, a denarja ni nikoli izplačal, saj je vse dvoboje dobil. Na turneji je nokavtiral 11 mož.
Prvi uradni svetovni prvak
Čeprav v Sullivanovem času ni bilo uradnih boksarskih organizacij, ki bi bdele nad podeljevanjem naslovov prvaka, so ga mediji leta 1882, ko je premagal Paddyja Ryana, razglasili za ameriškega prvaka težke kategorije. O prvem svetovnem boksarskem prvaku v zgodovini se mnenja delijo, nekateri za tega priznavajo Angleža Jamesa Maceja, ki je leta 1870 v Louisiani premagal Američana Toma Allena.
Sullivan se je pripravljal v New Yorku, njegov trener William Muldoon pa je imel še največ dela s tem, da je varovancu onemogočil popivanje.
Boksarski zvezi WBO (World Boxing Council) in WBA (World Boxing Association) sta veliko pozneje za prvega svetovnega prvaka priznali Sullivana in tako je ostalo. Leta 1889 se je Sullivan pomeril z rojakom Jakom Kilrainom v zadnjem uradnem boksarskem spopadu za naslov svetovnega prvaka z golimi rokami v zgodovini. Ta spopad je bil velika senzacija, prvič v zgodovini organiziranega borilnega športa so dogodek temeljito pospremili tiskani mediji in borca spremljali že v pripravah na spektakel.
Sullivan se je pripravljal v New Yorku, njegov trener William Muldoon pa je imel še največ dela s tem, da je varovancu onemogočil popivanje. Sullivan je večkrat pobegnil iz pripravljalnega tabora, Muldoon pa ga je vselej našel v gostilni. Težko pričakovani dvoboj si je v Mississippiju ogledalo 3.000 ljudi, ki so pričakovali Sullivanov poraz, še posebej, ko je ta v 44. rundi bruhal, a dočakali so njegovo zmago, ko je Kilrainov trener v 75. rundi v ring vrgel brisačo.
V poznih letih se je streznil in postal zagovornik prohibicije
Sullivan se je v ring vrnil šele leta 1892, ko je sprejel izziv Jima Corbetta v New Orleansu. Veliko mlajši nasprotnik ga je premagal v 21. rundi in slavnega rojaka poslal v pokoj. Sullivan je v karieri odboksal 450 dvobojev, od teh 44 kot profesionalec. V časih največje slave se je v resnici le trikrat boril brez rokavic (z Ryanom leta 1882, Mitchellom leta 1888 in Kilrainom leta 1889), že prej pa osvojil tudi naslov prvaka z rokavicami.
Po upokojitvi je nastopil na nekaj ekshibicijskih dvobojih, sicer pa si je kruh služil kot igralec, komentator, bejzbolski sodnik, športni novinar … V poznih letih se je tudi streznil in postal zagovornik prohibicije, umrl je leta 1918 obubožan, z zgolj desetimi dolarji premoženja.
Zadnji skoki v športno preteklost:
