SiolNET. Sportal Drugi športi
3,26

termometer

  • Messenger
  • Messenger
DRUGA KARIERA (198.): BORUT JAVORNIK

Če ne bi bilo jugoslovanskih oficirjev, bi lahko bilo drugače

3,26

termometer

Borut Javornik
Foto: Osebni arhiv

Borut Javornik, nekdanji vrhunski kanuist na divjih vodah, je v enem dnevu z veseljem razčistil, da bo končal svojo uspešno športno pot. S športom je ostal povezan na dva načina. Dolga leta turistom in rekreativcem podaja svoje znanje, po drugi strani pa še danes stoji na bregu in sodeluje z vrhunskimi tekmovalci.

Pravijo mu "Dolen'c". Zato, ker je bil prvi slalomist iz dolenjskih krajev, ki je tekmoval na zahtevnejših tekmah. Ni samo tekmoval, ampak je postal vrhunski tekmovalec, ki se lahko pohvali z medaljo s svetovnega prvenstva. Bil je tudi član prve slovenske olimpijske odprave v Barceloni. Če bi imeli nekaj let prej jugoslovanski oficirji na služenju vojaškega roka več posluha za šport, bi se verjetno njegova športna pot drugače odvijala.
 

Danes velja za izkušenega in cenjenega trenerja. Za tako cenjenega, da so ga po 16 letih premora poklicali in ga prepričali, da še enkrat zagrize v trenerski kruh. Danes ima pod seboj kar nekaj vrhunskih tekmovalcev, za katere poudarja, da niso plod njegovega dela, ampak je bila večina dela opravljenega že pred njim. "Ne delam jaz uspehov, uspehe delajo tekmovalci. Jaz delam samo trening," nam pove danes 53-letni Borut Javornik, ki je med drugim že 30 let povezan s turizmom ob reki Krki.

Še danes mu ni težko stati na bregu. Še danes mu ni težko stati na bregu. Foto: Osebni arhiv Že dolga leta ste trener, lahko rečeva, da z nekakšnimi presledki. Vam je danes kaj težje kot trener stati na bregu v mrazu ali morda poleti v visoki vročini, kot vam je bilo ob vaših začetkih?

Ne, seveda ne. To je stvar trenerske kondicije. Na to se navadiš in če se odločiš, da boš to delal, potem to vzameš v zakup. Že vnaprej veš, kaj te čaka. Ali je to vročina ali mraz … V vsakem primeru tekmovalci bolj trpijo kot trenerji na bregu.

Če se malo vrneva v vašo športno preteklost. Kako ste prišli v ta šport? Prihajate namreč z Dolenjskega, kjer tekmovalni kajak na divjih vodah ni najbolj razvit.

To je malce daljša zgodba, ki je družinsko dokumentirana s filmi, moram pa jo še sestaviti skupaj s sinovi. Moj oče je bil velik navdušenec veslanja na Krki. Okrog leta 1970 ali 1971 so se s prijatelji začeli ukvarjati s kajakom. Imeli so lesene čolne, ki so bili narejeni pri mizarju, in se začeli spuščati po Krki. Tudi sam sem začel veslati v lesenem čolnu in ga imam še danes spravljenega doma. Pri devetih letih sem dobil svoj prvi čoln in leta 1976 sem nastopil na svoji prvi tekmi. Leta 1980 sem šel v Tacen gledat tekmo in tam sem dobil priročnik. Na Krki sem si nato sam naredil slalomsko progo.

Kako to, da ste potem prišli trenirat v Ljubljano?

Člani Kajak kanu kluba Ljubljana so šli veslat od izvira Krke in naleteli na mojo progo. Jošt Svetek, takratni trener, me je poiskal in rekel, da moram priti trenirat v Ljubljano. Res sem imel veselje do tega športa, glede na to, da sem si sam postavil progo. Ker sem bil prvi iz Dolenjske, ki sem začel tekmovati na zahtevnih tekmah, so me začeli klicati "Dolen'c" (smeh, op. p.).

V svoji športni karieri imate bronasto medaljo s svetovnega prvenstva leta 1989 v ZDA v ekipnih vožnjah. Je to uspeh, ki bi ga v svoji karieri najbolj izpostavili?

Tega rezultata sem bil zelo vesel in je bila tudi prva ekipna medalja za kanuiste v tedanji Jugoslaviji. Na tistem svetovnem prvenstvu sem bil v posamični konkurenci deveti, leta 1991 pa sem bil na predolimpijski tekmi v La Seu d'Urgellu četrti.

Slovenski kajakaši in kanuisti na olimpijskih igrah leta 1992 v Barceloni. Borut Javornik skrajno desno. Slovenski kajakaši in kanuisti na olimpijskih igrah leta 1992 v Barceloni. Borut Javornik skrajno desno. Foto: Osebni arhiv

Bili ste član prve slovenske olimpijske odprave v Barceloni leta 1992. Vsak olimpijec ima svojo olimpijsko zgodbo. Ste vi s svojo zadovoljni, v Barceloni ste namreč zasedli 16. mesto?

Ne, nisem bil zadovoljen. Moram povedati, da sem šel leta 1987 služit vojaški rok in po spletu nesrečnih okoliščin sem prišel v vojašnico, kjer niso imeli nobenega razumevanja za šport. Dogovorjeno je bilo, da bom lahko treniral, ampak na koncu ni bilo iz tega nič. Niti nogometašu iz prve lige niso pustili trenirati, kar je bilo takrat zelo nenavadno. Takrat je za nogometaše veljalo, da so le nekajkrat oblekli uniformo, sicer jih ni bilo. Meni se je vse skupaj poznalo na tak način, da sem se s 76 kilogramov zredil na 116 kilogramov. V enem letu sem nato shujšal in s svojo ambicioznostjo nekoliko pretiraval … V tistih časih še ni bilo znanja o prehrani in ni bilo nadzora nad tem. Skratka, pretiraval sem in leta 1990 se mi je imunski sistem povsem porušil. Od takrat naprej sem se boril z alergijami in bronhitisom. Na olimpijske igre se mi je sicer uspelo uvrstiti, ampak nisem mogel narediti takšnih ciklusov treninga, da bi lahko sistematično računal na kakšno uvrstitev. Bil sem zagnan, a načeloma bi se moral takrat umakniti in potem iti na svežino. Takrat smo želeli vse natrenirati in naštudirati. Na koncu je bilo tako, kot je bilo.

Omenili ste četrto mesto na predolimpijski tekmi leta 1991 v La Seu d'Urgellu. Kaj ste od sebe pričakovali na olimpijskih igrah?

Prav to ali še več, a fizično tega nisem bil sposoben. V obeh tekih sem imel oba spodnja odseka proge dobra. Če vam po pravici povem, še danes ne vem, kako bi moral odpeljati zgornji del proge. Bila je zelo specifična postavitev in bil sem tekmovalec, ki ni znal prav vsega oziroma nisem znal vsega odpeljati na način, kot je to zahtevala proga. Postavitev je bila takšna, da nisem bil sposoben narediti tistega, kar je bilo treba.

Se vam zdi, da je bilo v vaši karieri veliko napak?

Da, bile so napake, a sem jih sam delal. Takrat je bilo veliko znanja v fizični pripravi, o regeneraciji in podobnih zadevah pa nismo prav veliko vedeli.

Borut Javornik je bila leta 1996 na OI v Atlanti del trenerske ekipe. Borut Javornik je bila leta 1996 na OI v Atlanti del trenerske ekipe. Foto: Kajakaška zveza Slovenije Kmalu po olimpijskih igrah ste končali kariero (1994). Bili ste stari šele 26 let in nehali ste v najboljših športnih letih. So bile krive poškodbe ali ste imeli vsega dovolj?

Da, krive so bile poškodbe in bolezen. Imel sem kronično poškodbo v hrbtu. Rekel sem si, da bi poskusil trenirati do olimpijskih iger v Atlanti, ampak že prvo leto se mi je dogajalo, da nisem čutil prstov na rokah … Res sem imel veliko veselja in osebnega zadovoljstva ob tem športu, ampak hkrati sem v tistem času izgubljal stik z normalnim življenjem in skrbjo. Ko se je pojavila ta dilema, sem v enem dnevu z velikim veseljem to razčistil. Hkrati pa sem se odločil, da bom še vedno v kajaku na divjih vodah in poskušal ljudem predstaviti, da je kajak lahko preprosta in lepa rekreacija.

Kdaj pomislite, da v svoji karieri niste vsega dosegli, ali ste morda tip človeka, ki stvari pusti za sabo in gleda naprej?

Prav veliko časa, da bi se oziral nazaj, nimam. Nazaj se izključno ozrem, da pomagam tistim, ki danes sodelujejo z menoj. Nazaj gledam v luči tega, kaj bi lahko naredili bolj optimalno in česa ne. To uporabljam iz lastnih izkušenj in napak. Sicer pa ne.

Danes živite na posestvu ob reki Krki in ste že sedma generacija. Generacije pred vami so žagale les in mlele lokalne pridelke, vi pa zgodbo že 30 let peljete v turistično smer (turistični kajak). Kako, da ste se odločili za ta korak?

Res je, pred tem sta bila na našem posestvu žaga in mlin. S tem bi danes težko služil. Da bi se šel neko nostalgijo, v teh časih ne gre. Poleg vsega o tem nimam nobenega znanja, imam pa znanje o kajaku. Imam odlično lokacijo in bi bilo kar malo neumno, da se ne bi s tem ukvarjal.

Pred časom je pod svoje okrilje vzel Luko Božiča, našega vrhunskega kanuista. Na desni strani je Dejan Testen, ki ga je prepričal, da se vrne v trenerske vode. Pred časom je pod svoje okrilje vzel Luko Božiča, našega vrhunskega kanuista. Na desni strani je Dejan Testen, ki ga je prepričal, da se vrne v trenerske vode. Foto: Kajakaška zveza Slovenije

Biti trener vrhunskih tekmovalcev in voditi turizem in rekreativce. Kako vam to uspeva?

Zadnji dve leti to vodita Jaka in Juš, moja sinova. Kar je tudi logično. Jaz pri petdesetih letih bi težko poskočno vodil kajakaše (smeh, op. p.). Malo smešno bi bilo, da bi se jaz izpostavljal pri dveh "mulcih", ki sta dovolj sposobna. Celo življenje živita s tem in odlično počneta te stvari.

Vaše podjetje se imenuje Carpe diem (izkoristi dan, op. p.). Obiskovalcem želite verjetno dan narediti kar najbolj S svojim sinom na vodi. S svojim sinom na vodi. Foto: Osebni arhiv koristen. Pa vi, izkoristite vsak svoj dan?

Če izkoristim vsak dan? Prav vsakega pa ne (smeh, op. p.). Všeč mi je bil ta slogan in ujel se je s tem, kar delamo. Želimo si, da ko ljudje pridejo k nam, pozabijo na vse in se posvetijo kajaku in svojemu doživetju. To delamo na čim bolj varen način in da se ob tem ljudje še česa naučijo. Torej da to znanje lahko uporabijo na morju ali pa pri naslednji izposoji čolna. Zaradi tega se ljudje tudi vračajo.

Vseeno je velika odgovornost ljudi voziti po reki …

Naše interno pravilo je, da ko ocenimo, da vodostaj ni pravi, ljudi ne vozimo po reki. Nešteto dni smo že odpovedali, ker se zavedamo, da ne sme biti strahu, ampak mora biti veselje. V primeru neprimernega vodostaja za začetnike izleta ne izpeljemo. Vedeti je treba, da je Krka ob visokem vodostaju ravno tako nevarna kot vse druge reke z divjo vodo.

Borut Javornik z ekipo na pripravah v francoskem Pauju. Začel je z Luko Božičem, danes ima pod seboj sedem tekmovalcev. Borut Javornik z ekipo na pripravah v francoskem Pauju. Začel je z Luko Božičem, danes ima pod seboj sedem tekmovalcev. Foto: Osebni arhiv

Danes ste tudi trener vrhunskih tekmovalcev. Simona Hočevarja ste dvakrat peljali na olimpijske igre, potem vas kar nekaj časa (16 let, op. p.) ni bilo na spregled. Kdo vas je potegnil nazaj v trenerske vode?

Dejan Testen, ki je odšel delat v tujino in je pred tem sodeloval z Luko Božičem in še nekaterimi drugimi tekmovalci. Že prej sem videl, da se je Luka Božič preusmeril v kanu enosed. Predstavil sem mu, kako gledam na treninge … Začela sva sodelovati dvakrat na teden, naslednji teden je bilo to že štirikrat na teden, od tretjega tedna sva skoraj vsak dan skupaj (smeh, op. p.).

Kaj vam je težje, ukvarjati se z domačim turizmom ali voditi vrhunske tekmovalce? Vemo, da imajo vrhunski tekmovalci svoj ego, in verjetno je s tem kar veliko dela, ali?

Ne bi govoril, kaj je težje. V tečajih sem imel zelo zahtevne ljudi, ki so se želeli naučiti veslati. Takrat sem se ravno tako moral postaviti v vlogo, v kateri sem moral predati znanje ali pot do tega znanja. Ravno tako je v vrhunskem veslanju.

Veselje ob uspehu Luke Božiča na svetovnem prvenstvu pred dvema letoma v La Seu d'Urgellu. Veselje ob uspehu Luke Božiča na svetovnem prvenstvu pred dvema letoma v La Seu d'Urgellu. Foto: Nina Jelenc Skozi vaše roke je šlo več generacij tekmovalcev. Je kakšna razlika med generacijami, morate imeti drugačen pristop do današnjih tekmovalcev?

Teh razlik v bistvu jaz ne vidim. Na koncu gre vedno za lakoto po znanju in lakoto po uspehih. V tem primeru ni nobene razlike. Tisti, ki je tako usmerjen, je tako usmerjen. In takšnemu je treba pomagati. Trenutno sem jaz tisti, ki jim pomaga. Vrhunski človek je vrhunski v svojem obdobju, je pa skupna značilnost teh, da želijo iti iz sfere mogočega v sfero nemogočega. Pomagam jim iskati pot.

Zdi se, da se postavljate bolj v ozadje?

Ne, samo mislim, da je takšna vloga trenerja. Mi se lahko na koncu razpočimo, ampak po ogledu proge je tekmovalec tistih petnajst ali dvajset minut sam s seboj in sam s svojimi odločitvami. Jaz lahko rečem marsikaj in če tekmovalec na štartu ni sposoben uresničiti stvari, ki se jih je odločil narediti … Ne delam jaz uspehov, uspehe delajo tekmovalci. Jaz delam samo trening.

Pa imate kot trener kakšno neizpolnjeno željo?

Da, imam. Da po vožnji ni pripomb. Torej da tekmovalec kljub svoji uvrstitvi na koncu reče: "To je bilo to." No, do tega še nismo prišli (smeh, op. p.). 

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 4
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin