Ameriški nogomet = znanost + gladiatorski boj

Najprej razčistimo enkrat za vselej: ameriški nogomet ("football", kot ga imenujejo Američani, ki za običajni nogomet uporabljajo besedo "soccer") ni ragbi, se je pa v drugi polovici 19. stoletja v Ameriki razvil iz ragbija. Smisel obeh je osvajanje nasprotnikovega ozemlja in polaganje žoge v tekmečevo končno cono, a način, kako to storiti, je drugačen, prav tako oprema in igrišče. In drugič: ameriški nogomet je veliko več kot le pretep na igrišču, kot včasih rečejo tisti, ki športa sploh ne poznajo.

"Dejansko je to šport, ki je nepoznavalcem nezanimiv in dolgočasen, tiste, ki pa osvojijo pravila, pa dobesedno zasvoji," za Sportal razlaga športni direktor slovenskih prvakov Ljubljana Silverhawks in televizijski komentator ameriške lige NFL, Uroš Valant. "Draž ameriškega nogometa je v sami kompleksnosti športa. Igra se po korakih in vse akcije so načrtovane vnaprej. Obstajajo sistemi obrambe in sistemi napada. Vsak igralec ima natančno določeno vlogo in moštvo funkcionira le takrat, ko vsi izpolnijo svoje naloge. V igri se osvaja ozemlje, kar pomeni, da napad začne na enem koncu igrišča in poskuša prenesti žogo na drugo stran, v nasprotnikovo končno zono in doseči 'touchdown'. Da pa vsa reč ne bi bila ravno enostavna, skrbijo pravila, ki pravijo, da mora moštvo osvojiti vsaj deset jardov v največ štirih poizkusih. To pripelje do pravih taktičnih in strateških dvobojev med trenerskimi ekipami, ki do zadnje podrobnosti pripravijo svoj 'vojni načrt'. Podobno kot se generali pripravljajo na bitko. Ali pa šahist, ki študira svojega nasprotnika." Tako Valant pogosto reče, da gre pri ameriškem nogometu za kombinacijo šaha in gladiatorskih iger.

Osnovna pravila ameriškega nogometa

Napadalna enajsterica mora žogo s tekom ali podajami spraviti v nasprotnikovo končno cono. V posamezni akciji je dovoljena samo ena podaja naprej. Za osvojitev najmanj 10 jardov ima napad največ štiri poizkuse. Če jim uspe, dobijo nov prvi poizkus za osvojitev novih 10 jardov. Če jim v treh poizkusih ne uspe, v četrtem žogo predajo nasprotniku. Če pa so dovolj blizu nasprotnikove končne cone, v četrtem poizkusu žogo brcajo na gol. Če "kicker" zadane, ekipa osvoji tri točke.

Glavna nagrada je "touchdown" (polaganje, če si izposodimo besedo iz ragbija), ko napad z žogo pride v končno cono. Ta šteje šest točk. Po njem sledi strel na gol, ki prinese eno točko. Včasih se ekipa odloči, da bo namesto strela, še enkrat z nekaj jardov skušala priti v končno cono, kar šteje dve točki. Obrambna enajsterica napadu s podiranjem podajalca, tekačev in lovilcev, z odrivanjem linijskih igralcev in s prestrezanjem žog v zraku skuša preprečiti osvojitev končne cone. Med igralci napada in obrambe tako prihaja do kontaktov, a kot je za šport z največ pravili logično, niso dovoljeni kakršnikoli (podiranje denimo je, držanje pač ne). Prekrške se kaznuje z izgubo jardov (od pet do 15).

Tekma traja štiri četrtine po 15 minut (v nižjih ligah po 12). Ura ne teče neprestano: ustavlja se, ko igralec z žogo steče v avt, ko žoga pade na tla, ko sodnik piska prekršek (tega oznani tako, da vrže na igrišče rumeno zastavico) … Tako tekma v povprečju traja tri ure.

Tako bi lahko na kratko predstavili osnove ameriškega nogometa, nekaj več si lahko preberete v zloženki Pravila v petih minutah, ki so jih pripravili Ljubljana Silverhawks in v članku Primerjava ragbija in ameriškega nogometa, ki so ga na svojo spletni strani objavili slovenski ragbisti.

Šport fizične moči in inteligence

Za dobrega igralca ameriškega nogometa je potrebna mnogo več kot le fizična moč. "Igra na profesionalnem nivoju je izredno hitra. Vedno je treba skrbeti za svoje telo, saj so obremenitve izredno velike. Gre za zelo grob in nevaren šport, ki poleg izvrstne fizične pripravljenosti zahteva tudi inteligenco. Najboljši nogometaši so odlični atleti po eni in zelo brihtni fantje po drugi strani. Knjiga akcij za sezono obsega prek 400 akcij za vsako pozicijo in poleg tega, da se jih naučiš na pamet, zahteva tudi aktivno poznavanje celotne igre, vloge nasprotnika in lastnih soigralcev," o kompleksnosti športa razlaga Uroš Valant, nekdanji glavni trener Silverhawks. Številni profesionalci več časa preživijo v učilnici kot na zelenici. "V ta šport so vključene dolge ure študiranja nasprotnikove taktike, sedenja v projekcijski sobi in pregledovanja ter analiziranja preteklih akcij. Ameriški nogomet na profesionalnem nivoju je znanost in to se zahteva od vsakega igralca posebej."

Če ameriški nogomet zahteva čas za učenje, obenem zaradi pogostih kontaktov zahteva tudi čas za celjenje poškodb. Četudi igralci uporabljajo čelado, ramenske ščitnike in ščitnike za nekaj drugih delov telesa, skorajda ni tekme brez poškodbe. Najpogostejše so: pretres možganov, zlomi prstov, ključnice, reber, težave s stegenskimi mišicami (pogosto slišani "hamstring"), poškodbe kolenih vezi (kratici MCL in ACL igralci ameriškega nogometa neradi slišijo), zvini gležnjev … Dogajajo se tudi zlomi rok in nog, poškodbe vratu in hrbtenice, vsakih nekaj let pa kak igralec končna tudi na invalidskem vozičku. Ameriški nogomet je res zadnji gladiatorski šport. A kot zapisano v uvodu: čeprav boli, v njem nepopisno uživaš.