Četrtek, 7. 11. 2019, 20.11
5 let, 1 mesec
Top 10
Je najboljši vseh časov med temi desetimi?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,65
Lewis Hamilton je letos osvojil šesti naslov svetovnega prvaka v formuli ena in zdaj na večni lestvici zaostaja le še za Michaelom Schumacherjem. Ob tej priložnosti smo sestavili seznam desetih najuspešnejših dirkačev v zgodovini, a statistika v dirkaškem športu vendarle ni glavno merilo, zato si ne upamo trditi, da je teh deset tudi najboljših vseh časov.
Dirkaški šport je seveda močno odvisen od tehnologije, dirkanje se z razvija skupaj z avtomobilizmom in tudi formula ena je bila ob ustanovitvi svetovnega prvenstva leta 1950 povsem nekaj drugega, kot je danes. Skozi leta so se spreminjali število dirk, pa način točkovanja in seveda število tekmovalcev ter tudi njihova kakovost. Številni v svojem obdobju niso imeli prave konkurence, spet drugi so je imeli preveč, zato število zmag in naslovov nikakor ne dajeta prave slike o veličini dirkačev, današnja rubrika top 10 pa je vseeno lahko lep pregled stanja, ki se po zaslugi še aktivne generacije Hamilton, Vettel in Alonso (ta F1 še ni dokončno odpisal) spreminja.
Tukaj je deseterica najuspešnejših doslej.
Michael Schumacher
Statistično najuspešnejši dirkač v zgodovini formule ena s še vedno rekordnimi sedmimi naslovi prvaka in 91 zmagami je slovel po brezkompromisnosti, s katero si je pridobil skoraj toliko sovražnikov kot navijačev. Že s prvimi koraki v najelitnejšem dirkaškem športu je nakazal, da je izjemen talent, z nekonkurenčnim Jordanom je osvajal točke, nato pa hitro prestopil k Benettonu, s katerim je v svoji prvi polni sezoni prišel do prve zmage, prvenstvo pa končal na imenitnem tretjem mestu.
Vzpon mladega Nemca je bil bliskovit, po težavni, z odstopi prepredeni sezoni 1993 je v naslednjih dveh poletel in osvojil svoja prva naslova svetovnega prvaka, nato pa, namesto da bi z nadvse konkurenčnim in odlično uigranim moštvenim strojem Benettona nadaljeval osvajanje lovorik, za velik denar prestopil k Ferrariju, ki je bil takrat daleč od nekdanje slave.
Svetovnega prvaka pri rdečih ni bilo vse od leta 1979 (Jody Scheckter), v Maranellu so Nemca videli kot rešitelja. In imeli so prav, trajalo je sicer štiri živčna leta vstajenja, leta 1997 je Fia Schumacherja zaradi namernega trčenja z Jacquesom Villeneuvom celo diskvalificirala in mu izbrisala rezultate v prvenstvu, a na okroglo letnico 2000 je bilo Ferrarijevega čakanja po 21 letih konec.
V naslednjih šestih letih je Schumacher osvojil pet zaporednih naslovov in postavil številne rekorde v F1. Ferrari in Schumacher sta dominirala in tudi jezila konkurenco ter njene navijače, tudi s političnimi mahinacijami s Fio, moštvenimi ukazi … Debate o tem, ali je bil Schumacher resnično tako dober dirkač, kot kaže statistika, še niso potihnile, a številke so vendarle tako osupljive, da jih ni mogoče prezreti.
Lewis Hamilton
Schumacherjevi rekordi ne nazadnje določajo tudi kariero najboljšega britanskega dirkača vseh časov. Statistično gledano, seveda. Lewis Hamilton je že svetovni prvak sezone 2019, čeprav ta niti še ni končana. To je za Angleža že šesti naslov prvaka in pričakovati je mogoče, da bo v prihodnjih letih napadel Schumacherjeve rekorde. Hamilton je v formulo ena prišel neposredno v najboljše moštvo, brez plezanja po lestvici. To je priložnost, ki je je deležna le peščica, a jo je znal Hamilton tudi izjemno dobro unovčiti. Že na svoji prvi dirki F1 se je uvrstil na stopničke, prvo zmago dosegel na šesti dirki, prvi naslov prvaka pa osvojil v svoji drugi sezoni. McLaren je v nadaljevanju Hamiltonove kariere začel popuščati, težave so se kopičile, Lewisove zmage so postajale vse redkejše in leta 2013 je z McLarnovim dobaviteljem motorjev Mercedesom odšel v tovarniško moštvo. Prvo leto s srebrnimi puščicami je bilo še nekoliko negotovo, nato se je začela prevlada, ki traja še danes. Hamilton bo najverjetneje kmalu zavladal v statistični zgodovini F1, res pa je tudi, da se mu s konkurenco nikoli ni bilo treba boriti v izrazito slabšem bolidu.
Juan Manuel Fangio
Argentinski as je dirkač iz nekih drugih časov formule ena, v karieri je odpeljal samo 51 dirk, a na skoraj polovici zmagal, skupno pa 35-krat stal na stopničkah. Podobno kot Hamilton tudi Juan Manuel Fangio nikoli v karieri ni vozil nekonkurenčnega avtomobila, vedno je sedel v najboljšem dirkalniku, v moštvu Alfe Romeo, Maseratija, Mercedesa ali Ferrarija, njegovih pet naslovov svetovnega prvaka, ki jih je osvojil od leta 1951 do 1957 – vse kot 40-letnik – je bila znamka, ki jo je presegel šele Schumacher. Sodobni dirkači formule ena se s pionirji, kot je Fangio, neradi primerjajo, razmere v zgodnjih letih svetovnega prvenstva formule ena so bile popolnoma neprimerljive s sodobnimi, takratni dirkači pa so veljali za res prave "norce", proge in bolidi so bili nevarni, dirkanje vratolomno, nesreč in smrtnih žrtev preveč, nevarnost in kaos pa je najbolje krotil prav gospod italijanskih korenin iz argentinskega mesteca San José de Balcarce.
Sebastian Vettel
Sebastian Vettel ne bi mogel biti bolj drugačen od Fangia, Nemec je namreč tako kot Hamilton popoln predstavnik nove formule ena, vzgojen v nižjih kategorijah dirkanja, negovan, da v najvišji razred vstopi s kar najboljšo popotnico. "Schumacherjev naslednik", kot so Vettla poimenovali nemški navijači, je prve korake v formuli ena naredil pri Sauberju, a kot 19-letnik prav veliko priložnosti ni dobival, je pa z osmim mestom na VN ZDA leta 2007 vzbudil pozornost šefov moštev. Zanj so se najbolj zagreli v Red Bullu, ga zvabili najprej v sestrski Toro Rosso, leta 2009 pa v glavni in takrat nadvse konkurenčni Red Bull, kjer je že prvo sezono končal na drugem mestu v skupnem seštevku. V naslednjih štirih sezonah je bila kombinacija Vettel-Red Bull nepremagljiva, Nemec je leta 2010 postal najmlajši svetovni prvak v zgodovini (23 let in 134 dni), s štirimi naslovi pa si z Alainom Prostom deli tretje mesto na večni lestvici. Odkar je Vettel leta 2015 prestopil k Ferrariju, kaže različne slabosti, poznavalci mu očitajo predvsem to, da ne prenaša najbolje pritiska, a četudi dirkanje konča jutri, je s 53 zmagami že presegel legende, kot so Senna, Prost, Mansell, Stewart, Clark, Lauda …
Alain Prost
Francoski "profesor" Alain Prost je največje in najboljše dirkaške bitke bil z brazilskim šampionom Ayrtonom Senno. Prost in Senna sta zaznamovala drugo polovico osemdesetih in prvo devetdesetih let prejšnjega stoletja, drug drugega priganjala do skrajnosti (in čez, Prostu je imel zaslombo tudi v predsedniku Fie Jean-Marieju Balestru, kar je bil povod za številne spore med šampionoma in njunima ekipama). Če ne bi imela drug drugega, bi dirkača zagotovo osvojila več naslovov, a bi bila, kot sta priznavala tudi sama, slabša dirkača. Prost je bil, statistično gledano, v teh epskih spopadih nekoliko uspešnejši, osvojil je štiri naslove prvaka, dosegel je 51 zmag in je z naskokom najboljši francoski dirkač v zgodovini formule ena. Prost je dirkal pametno, izkoriščal vse načine za doseganje zmag, zaradi česar se ga je prijel vzdevek profesor.
Ayrton Senna
Nasprotje profesorja Prosta sta bila čista južnoameriška strast in nezemeljski talent Ayrtona Senne, dirkača, ki je v vse bolj klinični inženirski svet formule ena vnesel čustva. Senna je še danes sinonim za dirkanje, za številne najboljši dirkač vseh časov, pa čeprav ga statistika uvršča šele na peto mesto letvice dirkačev z največ zmagami. Dosegel jih je 41, a številne med njimi so bile epske in številni so mnenja, da si je Senna, v rodni Braziliji je imel status narodnega heroja, pridirkal več kot tri naslove svetovnega prvaka. Vsaj za enega ga je prikrajšala politika (Balestre – Prost), so prepričani Sennovi navijači, morda kakšnega tudi prezgodnja smrt. Legenda o Senni je leta 1994 v Imoli dobila tragični konec, Ayrton, človek ki je dirkanje povzdignil v vrhunski šport – bil je eden od prvih dirkačev, ki je obsedeno skrbel za vrhunsko fizično pripravljenost – in mu s poglobljenim doumevanjem te skrajne človeške dejavnosti dodal filozofsko razsežnost, je umrl na dirkališču. Tudi zaradi nenadne in javne smrti se je takoj zapisal med legende formule ena.
Niki Lauda
Letos umrli avstrijski šampion je ob Senni, Jacku Brabhamu, Jackieju Stewartu in Nelsonu Piquetu član kluba trikratnih svetovnih prvakov. Niki Lauda je v spominu ljubiteljev formule ena zapisan predvsem kot neustrašni in nadvse trdoživi dirkač, ki je preživel grozljivo nesrečo v Zelenem peklu, na znamenitem severnem krogu Nürburgringa, kjer je leta 1976 skoraj zgorel v svojem ferrariju. Njegovo rivalstvo z Jamesom Huintom v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je celo ovekovečeno v filmu Rush, grozljivke iz Nürburgringa smo se spomnili tudi na Sportalu, a Lauda velja tudi za človeka, ki je pri Ferrariju poskrbel za red. Ob še živem ustanovitelju znamke Enzu Ferrariju je bil morda to celo dosežek kariere, a ravno s kljubovanjem velikemu šefu in vztrajanju pri profesionalizaciji ekipe je za volanom dirkalnika italijanske znamke osvojil dva naslova prvaka v sedemdesetih letih, je pa tudi edini dirkač v zgodovini, ki je dosežek ponovil še v naslednjem desetletju. Po šampionskih letih 1975 in 1977 se je v osemdesetih po dveletnem premoru vrnil v formulo ena in leta 1984 z McLarnom osvojil še svoj tretji naslov prvaka. Lauda je eden od tistih ljudi, ki so dokazali, da dirkaški talent presega tehnologije svojega časa, formula ena se je namreč od leta 1977 do 1984 dramatično spremenila, a mojster je ostal mojster. Zmagal je na 25 dirkah F1.
Jackie Stewart
Škot Jackie Stewart je eden od junakov generacije pred Laudo. Svetovni prvak je postal v letih 1969, 1971 in 1973, odpeljal je 99 dirk in jih 27 dobil. Številni Stewarta prištevajo med najboljše dirkače vseh časov, v najboljših letih je resnično prevladoval na stezi in zmagoval pogosto z velikansko prednostjo, hvaležni pa mu morajo biti tudi današnji dirkači, saj je bil Stewart eden od najglasnejših, najbolj zavzetih in tudi najbolj trmastih zagovornikov večje varnosti v dirkaških športih. Aktivist je postal po nesreči, ki jo je leta 1966 doživel v Spaju, ko je v močnem dežju zletel s steze, se zaletel v drog telefonske napeljave in ostal ujet v dirkalniku, medtem ko je kabino preplavilo gorivo, ki je izteklo iz poškodovanih rezervoarjev. Reševanje je bilo tragikomično, reševalcev ob progi ni bilo, ljudje, ki so priskočili na pomoč, niso imeli orodja, ko so ga naposled le spravili v "medicinski center", so ga na nosilih odložili na tla, med cigaretne ogorke in smeti, reševalno vozilo, ki ga je odpeljalo v bolnišnico v Liegu, se je izgubilo … Ko je doživel to, si je za življenjski cilj zastavil izboljšanje razmer, ambulante na dirkališčih, usposobljene in opremljene reševalce ob stezi, izletne cone …
Jim Clark
Še en Škot, ki je v formuli ena pustil neizbrisen pečat, je Jim Clark, dvakratni svetovni prvak v letih 1963 in 1965. V formuli ena je odpeljal 73 dirk in dosegel 25 zmag, dirkal pa je tudi v drugih dirkaških serijah in leta 1965 dobil tudi znamenito ameriško dirko 500 milj Indianapolisa. Clark velja za enega od najboljših vseh časov, vso kariero je bil zvest Lotusu, le na dirki za 24 ur Le Mansa je dvakrat nastopil za Aston Martin, je pa Clark eden od tistih, pri katerih se človek vpraša, kaj bi bilo, če bi bilo. Umrl je namreč prezgodaj, v nesreči na dirki formule 2 leta 1968, in več kot verjetno je, da bi v formuli ena, če bi ostal živ, v naslednjih sezonah nanizal še nekaj naslovov prvaka.
Fernando Alonso
V razred dvakratnih prvakov spada tudi najboljši španski dirkač formule ena vseh časov, Fernando Alonso. Strokovnjaki so ga, preden se je lani poslovil od F1, standardno prištevali med najboljše dirkače na svetu, pa čeprav je tudi Alonso, kar zadeva lovorike, dosegel manj, kot bi pričakovali. Po dveh suverenih zmagah v sezonah 2005 in 2006 z Renaultom je prestopil k McLarnu, kjer se ob debitantu Lewisu Hamiltonu ni počutil najbolje, vrnitev k Renaultu po enem letu mu ni prinesla veselja, prav tako ne šestletno dirkanje za Ferrari, še manj štiriletno pa reševanje potapljajočega se McLarna v letih 2015 – 2018. Alonso je tudi z nekonkurenčnimi dirkalniki delal čudeže, se bojeval po najboljših močeh, a ni bil pripravljen sklepati kompromisov, s katerimi bi si zagotovil mesto v boljših moštvih in morda tako osvojil še kakšen naslov prvaka več. Je bil pa za svoje delo, kjerkoli je že bilo, dobro plačan, v formuli ena je dosegel 32 zmag, eno tudi v Monaku, kar je podlaga za njegov napad na tako imenovano "trojno krono" dirkanja, zmage v Monaku, Indianapolisu in Le Mansu. Lani in letos je v ta projekt dodal drugi del sestavljanke, ko je z ekipo Toyote zmagal na slavnem francoskem dirkališču. Manjka mu torej le še slavje na 500 miljah Indianapolisa. Dvakrat je bil tam že neuspešen.
