Up slovenskega šprinta iz ZDA

Maja Mihalinec je članica AK Velenje, a se je pred kratkim odločila za študij v ZDA. Trenira in se šola na Univerzi Nebraska, kjer ima odlične pogoje za napredovanje. Devetnajstletna atletinja je sicer eden največjih upov slovenskega ženskega šprinta. Je državna rekorderka med starejšimi mladinkami v tekih na 60, 100 in 200 metrov ter v tekih na 100 in 200 metrov med mlajšimi mladinkami. Njeni rekordi 7,42 (60), 11,70 (100) in 24,09 (200 m), ki ga je dosegla celo kot mlajša mladinka pred dvema letoma, so spoštovanja vredni.

Hitrejša od fantov

"Z atletiko sem se začela ukvarjati v osmem razredu osnovne šole leta 2003. Navdušila sem se sama, prste pa je imela vmes tudi moja takratna učiteljica športne vzgoje. Daljših tekov nisem marala, zato sem se takoj posvetila šprintom. Kako sem vedela, da sem nadarjena za šprint? Ko sem bila v šoli hitrejša tudi od fantov," je skozi smeh odgovorila mlada šprinterka, ki se že lahko pohvali z nekaj nastopi na največjih tekmovanjih. "Moje prvo veliko tekmovanje je bilo v Lignanu, ko sem nastopila na olimpijskih dnevih mladih leta 2005. Istega leta sem nastopila na svetovnem prvenstvu za mlajše mladince v Marrakeshu. Leta 2006 sem se udeležila svetovnega prvenstva za mladince v Pekingu, leto kasneje mladinskega evropskega prvenstva v Hengelu, lani pa sem še drugič doslej nastopila na mladinskem svetovnem prvenstvu, ki je bilo v Bydgoszczu na Poljskem. Zelo sem ponosna tudi na oba nastopa v članski reprezentanci na evropskih pokalih v Solunu in Banski Bistrici, kjer sem sodelovala v štafeti 4x100 metrov," je povedala članska državna prvakinja iz leta 2008 v šprintu na 60 metrov.

Starša še aktivna športnika

Leto 2009 bo zanjo leto prilagoditve na novo življenjsko okolje v ZDA, zato visokih ciljev nima. "Predvsem si želim, da bi sezona minila brez poškodb. Ker sem menjala trenerja in okolje, spremenil pa se je tudi način treningov, nekih konkretnih rezultatskih ciljev nimam. Upam pa, da bom vseeno dosegla normo za evropsko prvenstvo do 23 let," nam je zaupala atletinja, ki je lani na 100 metrov tekla celo 11,48. Toda žal ob preveliki pomoči vetra v hrbet (2,2 metra na sekundo). "V svoji atletski karieri, ki je šele na začetku, si želim čim več dobrih nastopov, čim manj poškodb in nastopa na olimpijskih igrah. Upam, da mi nekoč uspe," skromno pravi 19-letna atletinja, ki odgovora na vprašanje o svojih rezultatskih mejah nima. "Težko bi govorila o tem, koliko sem sposobna. Jasno je le to, da svoje meje še nisem dosegla," je povedala mlada športnica, ki nima niti vzorov na atletskih stezah. "Lahko bi rekla, da sta moj vzor moja starša. Oba sta namreč pri štiridesetih še vedno aktivna športnika," je razkrila Maja.

Dnevi niso nič posebnega

V ZDA ima odlične pogoje za trening, nezadovoljna pa ni niti s tistim, kar so ji nudili v Velenju. "Pogoji v Velenju niso bili slabi. Vodstvo kluba se po svojih najboljših močeh trudi skrbeti za svoje atlete, je pa res, da bi bilo vse skupaj lažje, če bi imeli na voljo še dvorano za trening v zimskem času," si je zaželela. V ZDA trenira drugače, kot je v Sloveniji. "V povprečju vadim sedemkrat tedensko, intenzivnost treninga pa se spreminja glede na obdobje, v katerem sem. Letos je bil poudarek mojih treningov na vzdržljivosti, kar je nekoliko drugače, kot sem bila vajena. Zato se še privajam na nov način treninga in mi je vse skupaj še malce čudno," pravi najstnica, ki je onstran "luže" polno zasedena.

"Moj dan se začne z odhodom na predavanja, dvakrat tedensko pa treniram z utežmi tudi pred odhodom na fakulteto. Po šoli imam trening, nato pa, če je potrebno, masažo in terapije. Sledi učenje in druženje s prijatelji ter počitek. Nič kaj zanimivega," je z nasmehom na ustih pogovor zaključila velenjska atletinja.