Tino Čarman na vrhuncu kariere ustavila poškodba: Nikoli več se nisem vrnila #video

Letos bo minilo okroglih 20 let, odkar je bila nekdanja skakalka v daljino Tina Čarman članica slovenske olimpijske odprave za igre v Atenah. "Je bilo kar zanimivo dogajanje, da," se udeležbe na največjem športnem tekmovanju v karieri spominja vitalna 46-letnica. "Olimpijsko normo sem dosegla leto prej, leta 2003, a ko sem tedaj skočila šest metrov in 56 centimetrov, je bila olimpijska norma postavljena višje. Ko sem skočila osebni rekord, sploh nisem vedela, da bo to tudi norma za olimpijado. Potem so februarja 2004 znižali normo, zato ker toliko skakalk v svetu ni imelo takšnih rezultatov. Normo B so znižali na šest metrov in 55 centimetrov. Tako sem iznenada februarja postala kandidatka za olimpijske igre, podpisala sem pogodbo in tako naprej. To je bilo lepo presenečenje," je še opisala zanimivo in presenetljivo pot na olimpijske igre.

Če je ne bi presekala poškodba …

Njen osebni rekord je šest metrov 56, za napad na državni rekord ni dobila prave priložnosti. Foto: Guliverimage Na teh nato ni posegla po vidnem rezultatu, s 5,72 metra je bila daleč od uvrstitve v finale, zasedla je končno 35. mesto. "Oh, če bi bile olimpijske igre leto prej," Gorenjka še pravi s kančkom obžalovanja. Zakaj? 

"Imela sem precej smole, februarja 2004 sem si na eni zimski tekmi poškodovala mišico, strgala sem si stegenski biceps. Potem sem dober mesec prihajala nazaj, zaradi te poškodbe pa se mi je posledično vnela še kolenska tetiva, ker sem takrat eno nogo malo preveč obremenjevala. To smo potem poskušali nekako sanirati, a leta 2004 nisem več prišla v takšno formo, kot sem jo imela leto prej. V bistvu bi bilo dobro, da bi bile olimpijske igre leto prej, zaradi mojih dobrih rezultatov, ampak tako je. Leta 2004 sem skakala precej manj, še vedno sem upala, da se bo forma dvignila in se je tudi res stopnjevala proti igram, ampak sem imela nato tudi v Atenah precej smole, dva prestopa in en odriv precej pred desko, tako da je bilo dovolj le za 35. mesto. Če bi bila olimpijada eno leto prej, bi se morda s kakšnim osebnim rekordom, denimo da bi skočila 6,60 metra, že lahko borila za kakšen finalni nastop."

Leta 2003 je bila nekako na vrhuncu kariere, 12. julija je na mitingu v Dolenjskih Toplicah skočila osebni rekord 6,56 metra, nastopila je tudi na dveh mitingih zlate lige v Rimu in Berlinu. "V Rimu sem tekmovala tudi s Heike Drechsler (nekdanjo vzhodnonemško svetovno rekorderko, op. p.) in takrat mislim, da sem bila 11., v Berlinu pa celo osma," ponosno pove. 

Nato jo je ob najbolj nepravem času, ko bi v olimpijskem letu lahko še stopnjevala dosežke in napadla državni rekord, presekala nadvse neprijetna poškodba. "Ja, ravno na vrhuncu kariere. Vsako leto sem napredovala, tudi leta 2003, ko sem skočila 6,56, so mi v Avstriji na eni tekmi izmerili s prestopom 6,90 metra. Skok ni bil veljaven, je pa vseeno pokazal, da sem imela v nogah zelo dobre skoke, 6,70, 6,80 je bila že svetovna špica in dovolj tudi za medalje na velikih tekmovanjih. No, če me ne bi presekala ta poškodba, bi najbrž stopnjevala svoje rezultate še naprej, ampak se je pač tako zgodilo in po tistem se nisem več nikoli vrnila s takšnimi rezultati. Sem skakala nekje 6,10, 6,20, ampak to ni več to."

Letos bo minilo tudi dvajset let od njene prve zaposlitve

"Zadovoljna sem z delom, ki ga opravljam, pridobivam kader, uspešni smo, tudi dobre sodelavce imam, rada hodim v službo, kar me navdušuje." Foto: Simon Kavčič Tedaj je spoznala, da se mora posvetiti drugi karieri, da se njena športna pot nezadržno končuje. "Da, zato sem se tudi želela zaposliti za redni delovni čas, da začnem hoditi v službo. Na olimpijadi 2004 nisem imela redne zaposlitve, imela pa sem pogodbo za olimpijske igre, v kateri je bilo zapisano, da če nimaš redne zaposlitve, te zaposli ena od državnih panog, vojska, policija ali carina. In takrat sem se potem konec leta 2004 zaposlila v športni enoti slovenske vojske kot športnica. Ko sem potem leta 2006 videla, da s tekmovalno kariero ne bo več šlo, sem ostala na ministrstvu za obrambo. Najprej na upravi za obrambo Ljubljana, kjer sem ostala deset let, od leta 2018 pa sem v sektorju za vojaške zadeve."

Letos bo tako minilo tudi 20 let od njene prve zaposlitve. "V času zaposlitve v športni enoti slovenske vojske sem imela kratek čas tudi športno vzgojo za časnike in sem učila dve generaciji časnikov, ker sem po dodiplomski izobrazbi profesorica športne vzgoje. Ko sem se zaposlila za redni delovni čas in sem delala na področju pridobivanja kadra, sem se odločila, da naredim še magisterij in sem magistrirala še na fakulteti za družbene vede, tako imam zaključen še podiplomski študij. To sem opravila še po porodu hčerke in ob redni službi. Zadovoljna sem z delom, ki ga opravljam, pridobivam kader, uspešni smo, tudi dobre sodelavce imam, rada hodim v službo, kar me navdušuje," pravi o drugi karieri.

"Se moram pohvaliti, da sem državna rekorderka" 

Prvo, športno, je končala leta 2008, ko je zanosila in leto kasneje rodila hčerko. A ni takoj prenehala skakati v daljavo. "Se moram pohvaliti, da sem državna rekorderka," pove v smehu in pojasni: "Imam državni rekord, ki sem ga prvič podrla leta 2016. Seveda govorim o veteranskem rekordu, v kategoriji 35+, skočila sem 5,56 metra, leto kasneje pa še 5,59 metra. Pri 39. letih sem skočila 5,59 metra in podrla sem kar dolgo stoječ rekord, ne vem natančno, ampak mislim, da je od leta 1996 veljal rekord 5,42 metra. No, jaz sem ga dvakrat podrla. V letih 2016 in 2017. V kasnejših kategorijah pa nisem več nastopala, ampak me malo vleče nazaj, priznam. Rekord za mojo zdajšnjo kategorijo je 4,92 metra, zdaj ko sem že v kategoriji 45+."

V lepem spominu ji je ostala prigoda iz Stockholma:

Povratek ne bi bil težak, saj je ves čas športno aktivna

Vrnitev med tekmovalno aktivne veterane zanjo ne bi bil pretirano težak, saj je ves čas športno aktivna. Po atletiki se je zaljubila v tenis, kmalu zatem še v gorništvo, navdušeno razlaga nekdanja olimpijka. "Nad tenisom me je navdušil nekdanji mož in tudi zdaj ga igram z velikim veseljem, vsak teden zagotovo, včasih tudi večkrat. Tudi v tenisu sem bila na veteranskem državnem prvenstvu v kategoriji 35+ druga ter tudi na kakšnih rekreativnih teniških turnirjih sem osvojila kakšno medaljo. Všeč mi je, ker je eksploziven šport. To mi zelo ustreza. Pa tekmovalen, tudi rekreativno vedno igramo za točke."

"Gore so me povsem prevzele"

Gore so jo povsem prevzele. Zdaj zbira dvatisočake. Ta fotografija je z vrha Begunjščice. Foto: osebni arhiv S tenisom zadovoljuje svojo prirojeno tekmovalno plat, pravi, prav tako z gorništvom, le da v hribih tekmuje bolj sama s seboj. "Gore so me povsem prevzele, vsako leto bolj. Sploh lani je bil nekakšen preskok, da sem šla že na kakšne dvatisočake. Sem jih kar malo štela in sem jih dosegla 14. Letos pa že osem. Ravno prejšnji teden sem osvojila svoj drugi najvišji vrh. Na fakulteti za šport smo bili na Triglavu, jasno, tja sem morala iti, da sem opravila predmet gorništvo, zdaj sem v nedeljo osvojila svoj drugi najvišji vrh, to je Dovški križ, zelo zahtevna, neoznačena pot na 2540 metrov višine. To me kar veseli, kombinacija gor in tenisa."

Kdaj gre tudi na kolo, ampak …

Tudi na kolo kdaj sede, saj se je v Sloveniji zaradi evforije, ki jo zadnja leta poganjajo naši šampioni Tadej Pogačar, Primož Roglič, Matej Mohorič in drugi, temu težko izogniti. "Kdaj grem tudi na kolo, ampak to je zelo tako ... Bolj me družba spravi na kolo, ne grem preveč rada. Kolesa niti nisem nikoli smela uporabljati, saj kolesarjenje in eksplozivni šport ne gresta skupaj. Kolesarjenje ubija eksplozivno moč in ko sem bila skakalka sploh nisem smela kolesariti. Sicer mi je pa precej naporno. Dobro, saj kdaj grem na kolo, šla sem še okoli Vrbskega jezera, to je okoli 40 kilometrov, in sem bila precej utrujena, moram priznati. Grem veliko raje v gore, a na kolo me včasih potegne družba. Grem samo zaradi nje, sama ne. Tudi kolesa nimam, si ga sposodim," priznava.

V atletiko zašla precej pozno

Tako tenisa kot gorništva se je lotila razmeroma pozno, podobno je bilo z njenim prvim športom, atletiko. "Ja, zelo pozno sem se znašla v atletiki, začela sem pri 13. letih. Že v osnovni šoli sem izstopala v teh hitrih športih, sprint, skok v daljino z mesta, skok z zaletom, skok v višino," se spominja. Spominja se tudi nejevere učiteljice športne vzgoje, ko je v šestem razredu blestela na preizkusu za športno značko, v teku 4 x 15 metrov. "Ko je pogledala na štoparico, je menila, da se je pokvarila, še dvakrat sem morala preizkus ponoviti in vsakič sem bila še hitrejša," se v smehu spominja šolskega pripetljaja. "Ampak takrat me atletika še ni zanimala, vsako leto sem trenirala kaj drugega, košarko, rokomet, ritmično gimnastiko. Šele po koncu sedmega razreda med poletnimi počitnicami sem začela trenirati atletiko," pravi.

Učitelji ni pričakoval, da bo kdo skočil tako daleč, sploh pa ne dekle

"Učitelj sploh ni pričakoval, da bo kdo skočil tako daleč, sploh ne eno dekle." Foto: Simon Kavčič Tudi v tej je hitro napredovala. "Najprej so me preizkusili v skoku v višino, a so hitro spoznali, da prav veliko ne bom več zrasla in da sem zelo hitra. Tako me je zdaj že pokojni trener Dobrivoje Vučković usmeril v daljino. Ko sem šla na prvo tekmo, se mi je tudi to zgodilo, da sem zelo dobro skočila, že blizu pet metrov in je kar nekaj deklet, ki so trenirala od šestega leta kar malo izgubilo voljo. Kakšne tudi ni bilo več na treninge. Dve sta ugotovili, da sta se tako trudili, potem pa pride tam ena od nikoder in ju preskoči. No, jaz sem potem kar vztrajala, precej hitro tudi napredovala. V osnovni šoli v Stražišču je moja standardna učiteljica že vedela, da lahko skočim okoli pet metrov, a en dan je ni bilo in smo imeli nekega nadomestnega učitelja, ki je običajno treniral fante. In potem smo skakali, mivka je bila prekopana do štirih metrov in pol, jaz pa sem skočila več in priletela na tisto zbito mivko, ki je kot nekakšen beton. Poškodovala sem si hrbet. Učitelj sploh ni pričakoval, da bo kdo skočil tako daleč, sploh ne eno dekle (smeh, op. p.). So bile kar zanimive dogodivščine."

"Strašno sem bila zagrizena, kar se mi je kasneje obrestovalo"

"Nad tenisom me je navdušil nekdanji mož in tudi zdaj ga igram z velikim veseljem, vsak teden zagotovo, včasih tudi večkrat." Foto: osebni arhiv Šolanje je nadaljevala na gimnaziji Šiška, kjer so imeli športniki odlične pogoje za trening. Tudi ta je pri njej postajal vse bolj strukturiran in strokoven, programe jim je pisal trener Vučković, športniki pa so lahko v šoli nato trenirali po zapisanih navodilih.

A Tino Čarman sta odlikovali predvsem trma in zagnanost. "Hitro sem začela veliko trenirati. Trener mi je rekel: 'Trikrat na teden boš hodila.' Jaz pa sem mu odvrnila: 'Ne, hodila bom, kolikokrat bom želela.' In sem hodila šestkrat na teden na treninge in me ni mogel ustaviti. Imela sem takšno voljo in motivacijo. Tudi brat me večkrat spomni na prigodo, ki se je sama ne spomnim. Imela sem vročino, tam 37 in pol stopinje Celzija, bila sem bolna, starši so mi prepovedali izhod iz hiše, jaz pa sem na termometru zbijala vrednosti, da je pokazalo 36,5 in sem lahko staršem pokazala, da grem lahko na trening. Kakšni otroci zdaj iščejo izgovore, da ne bi šli, v tem so razlike. Strašno sem bila zagrizena, kar se mi je kasneje obrestovalo. Je bilo nekaj talenta, izstopala sem v eksplozivni moči, ampak kasneje je najpomembnejše garanje, trdo delo. Velikokrat sem bila sama dopoldne na stadionu, pa je bila vročina ali mraz, v takšnem se pokažejo razlike."

Z Alenko Bikar sta stkali dolgoletno prijateljstvo

Kot mladinka ni imela izstopajočih izidov, pravi da je zacvetela tam okoli 25. leta, ki so za skakalke v daljino nekako optimalna, na univerzijadah leta 2001 v Pekingu in leta 2003 v Koreji je skakala v finalu, leta 2002 je nastopila na evropskem prvenstvu v Münchnu, v lepem spominu so ji ostali tudi mitingi grand prixa. "V Stockholmu mislim, da sem bila celo peta, na Martiniku sva bili z Alenko Bikar na eni veliki tekmi in sva potem tam ostali tudi na pripravah dva tedna. To mi je ostalo v neverjetno lepem spominu, sostanovalki sva bili tudi v Atenah in sva še zdaj v dobrih odnosih. Tudi njena hčerka trenira atletiko, tako kot moja, in imeli sta istega trenerja," pravi.

Tudi hčerka skače. "Nekaj mora biti v genih."

Na Viševniku. Foto: osebni arhiv Hčerka je po nekaj poskusih z drugimi športi naposled pristala v atletiki, in to prav v skoku v daljino. "Stara je 14 let in pri njenih letih sem jaz skočila 5,20, ona pa 5,92 metra. Ko je imela šest let, sva skupaj hodili na stadion, ko sem jaz za tiste veteranske rekorde malo trenirala. Pa jo je očitno potegnilo. Sicer je tudi ona veliko preizkusila, je šla na hip-hop, eno leto tenisa in še marsikaj, potem se je čisto sama odločila za atletiko. Meni je bilo vseeno, samo da malo miga, zdaj pa se je našla v atletiki. Bila je že državna prvakinja, med mlajšimi mladinkami pa je še pionirka. Zelo me veseli, da se je našla v atletiki, zelo jo podpiramo, tudi nekdanji mož. Je pa zanimivo. Nekaj mora biti v genih, saj tudi hčerka od Alenke Bikar teče 200 metrov. Je pa to nenazadnje tudi dokazano, da sta eksplozivna moč in hitrost v 90 odstotkih prirojeni. To imaš ali pa nimaš, težko je to natrenirati, sploh ko si mlajši. Kasneje je treba za vzdrževanje tega garati."

"Tista leta so bila taka, da je bilo kar precej dopinga"

Ženskemu skoku v daljino v Sloveniji ne kaže slabo, še ugotavlja nekdanja vrhunska športnica. "Trenutno imamo kar dobre skakalke, Nejo Filipič denimo, ki je sicer troskokašica, ampak skače tudi v daljino. Vse boljša je Maja Bedrač, ki je izboljšala osebni rekord 6,49 metra, tudi v Kranju imamo zelo perspektivno mladinko Brino Likar. Zelo je dobra, skočila je tudi mladinski državni rekord. Nekaj jih je, skok v daljino se kar dobro razvija. Tudi v svetu je trenutno zelo dober. Ko sem tekmovala jaz, so bile dominantne tri Rusinje, in zdaj vemo, da so marsikatero dobili na dopingu. Četrta je bila Marion Jones, katere zgodbo tudi poznamo. Tam iz Aten, če bi šli pogledat, koliko so jih umaknili, bi tudi jaz kar močno napredovala," ugotavlja. "Tista leta so bila taka, da je bilo kar precej dopinga," še doda.

Državnega rekorda ji ni bilo usojeno napasti

"Ravno prejšnji teden sem osvojila svoj drugi najvišji vrh, to je Dovški križ, zelo zahtevna, neoznačena pot na 2540 metrov višine." Foto: osebni arhiv Zaradi tiste usodne poškodbe leta 2004 tudi državnega rekorda ni napadla. V času njene kariere je tako slovenska rekorderka ostala Ksenija Predikaka (6,64), tega je šele leta 2012 na državnem prvenstvu za mlajše člane na Ptuju podrla Nina Kolarič. Njenih 6,78 metra je rekord še danes.

"Zaradi poškodbe mi ni uspelo. Takrat je bil rekord Ksenije Predikake in jaz sem skočila drugi rezultat v slovenski zgodovini, nato so skakale še boljše, Marija Šestak, pa rekorderka Nina Kolarič, zdaj mislim, da je moj dosežek šesti v Sloveniji vseh časov. Brez poškodbe bi verjetno šla leta 2004 še naprej in bi verjetno podrla rekord. Rezultati iz leta 2003 so to nakazali, kakšni skoki, kjer se je vse izšlo, da je bilo malo vetra v hrbet in dovolj vroče, da je bil odriv natančen ... Forma je bila dobra, in ko si v formi, narediš tudi manj prestopov. Če nisi, gre tudi pri tem vse narobe. To je psihološko, stvar samozavesti in samozaupanja."

Preberite še:

Sportal Alenka Kejžar je s plavanjem povezana še dandanes

Sportal Nejc Višnar s ponosom pove, da je danes kmet #video

Sportal Finka Carina Kirssi s posebno nalogo v ekipi Primoža Rogliča

Sportal Živa Cankar je najbolj vesela, ko otroci odhajajo nasmejani

Sportal Bogdan Kotnik: Z blefiranjem ne prideš nikamor

Sportal Gaj Trček s Tourettovim sindromom prehodil trnovo pot, zdaj hodi po mahu