Račič: S seboj sem imel harmoniko in salame

Po kritiki nekdanje odlične atletinje Marjane Lubej na lanski podelitvi Atlet leta, kamor so bili povabljeni le udeleženci olimpijad po osamosvojitvi Slovenije, je tokrat predsednik Atletske zveze Slovenije priredil srečanje še za slovenske olimpijce, ki so zastopali barve nekdanje Jugoslavije.

Milek: Prvič sem videl 'flop'

''Težko je primerjati tiste čase z današnjimi,'' je led prebila prav Lubejeva, ki je nastopila na OI leta 1968: ''Takrat sva v Mehiko odpotovala le Polde in jaz. Vesela sva bila že s samo uvrstitvijo na OI, kjer pa za naju ni nihče skrbel. Cel mesec sva bila popolnoma sama.'' Polde Milek se je spomnil še težkih razmer, ki so botrovale na prizorišču.

''Tekmovanje je potekalo na višini krepko čez 2000 metrov, zato smo imeli sprva precej težav z dihanjem. Zato sva prišla mesec prej, da sva se malo navadila. Poleg tega je bil Mexico City še poln smoga,'' se spominja skakalec v višino, ki je bil šokiran tudi na samem tekmovanju: ''Dick Fosbury je uprizoril povsem novo tehniko skoka v višino, kasneje poimenovano 'Fosbury Flop'. Večina nas je ta stil prvič videla.''

V Rimu leta 1960 so nastopili kar štirje od prisotnih atletov. Franc Hafner se spominja predvsem, kako se je namučil, da je postavil normo v teku na zaprekah: ''Pri nas nisem imel konkurence, normo pa sem vedno zgrešil za sekundo. Na pripravah v Kranjski Gori pa sem se zmenil z nekaj atleti, da mi bodo pomagali do rezultata na slovenskem prvenstvu. In res je bilo tako. Počakali so me nekaj krogov pred koncem in me potegnili takrat, ko mi je bilo najtežje. Takrat je bilo to še dovoljeno. Že teden kasneje sem rezultat še izboljšal, kar je bil dokaz, da je šlo le za psihološko oviro.''

Kolnik: Trener ni želel niti slišati o poškodbi

Metalki diska Mileni Česnik je trener po olimpijadi zagrozil s treningom z utežmi: ''Rekla sem 'to pa ne' in zaključila kariero. Zanimivo pa je, da smo imeli enkrat na pripravah tekmo prav v dvigovanju uteži in sem zmagala.'' Jože Brodnik in Mirko Kolnik sta dobra znanca, saj sta bila člana istega celjskega kluba, tekmovala sta tudi v isti disciplini – deseteroboju – in bila velika tekmeca.

''Leto 1960 je bilo lepo in hkrati težko. Že v zgodnjem poletju sem se poškodoval na balkanskih igrah. Ko sem prišel k sebi, sem imel na DP v Zagrebu edino možnost, da postavim normo. Dva dni je 'lilo kot iz škafa'. V teku na 100 metrov je bila moja proga cela pod vodo, zraven pa so bile nekatere proste. Tudi prošnja pri sodniku ni pomagala. Vseeno mi je uspelo. V Rimu je bilo luštno, lepa izkušnja,'' se spominja Kolnik, ki pa tudi na igrah ni imel sreče: ''V tretji disciplini sem si poškodoval isto nogo. Ko sem povedal trenerju, ni želel nič slišati o tem. S strgano mišico sem skakal še v višino, 400 metrov pa sem tekel, kot da plešem indijanski ples. K sreči me je potem 'rešil' zdravnik, ki je dejal, da se ne smem niti premakniti več.''

Brodnik: Če bi šel v Tokio …

Na tekmi je imel več sreče Brodnik, ki je končal na odličnem devetem mestu, še danes pa mu je žal naslednje olimpijade v Tokiu leta 1964: ''Trener je želel, da se povsem predam atletiki, sam pa sem gledal na daljši rok in se želel izšolati ter ustvariti tudi poklicno kariero. Zaradi tega sva se s trenerjem leta 1964 razšla. Takrat sem bil v odlični formi, a zaradi spora nisem odpotoval na Japonsko, kjer je zmagal tekmovalec, ki sem ga pred tem 'nabrisal' na EP. Če bi šel v Tokio, bi tam 'padla' medalja. V to sem prepričan. A raje sem se odločil za poklic. Še danes mi je žal.''

Račič: Imel sem poln nahrbtnik salam

Najstarejši med prisotnimi atletskimi legendami, udeleženec OI v Londonu leta 1948 Marko Račič, je bil kljub svojim 89 letom še posebej zgovoren.

''V tistih časih tekmovalci nismo bili izbrani na podlagi kriterijev, temveč je zveza poslala tistega, za katerega so menili, da lahko uspe. Sam sem bil prvak na 100 in 200 metrov, poslali pa so me teči na 400 metrov ter štafeto. Takrat se je 400 metrov teklo dvakrat v enem dnevu. Čez prvi krog sem prišel, a sem moral že čez dve uri ponovno na štart. Ko sem videl, da nimam možnosti za napredovanje, sem popustil in ležerno pritekel skozi cilj,'' je svoj nastop opisal Račič, ki ni pozabil starih časov: ''S seboj nismo imeli trenerjev, maserjev … Le političnega delavca, ki je poskrbel, da smo v London prinesli čim več plakatov, na katerih sta bila Tito in Stalin. Tekmovalci smo sami lepili plakate, medtem ko smo opravili trening, pa so organizatorji vse potrgali rekoč, da gre za šport in ne politiko.'' Še posebej pa mu je v spominu ostala težka prtljaga, ki jo je pritovoril v britansko prestolnico: ''Moral sem imeti harmoniko, saj smo vsak večer igrali. Slišati so se morale jugoslovanske pesmi. Poleg harmonike pa sem imel v nahrbtniku še polno salam, saj so nam rekli, da je v Londonu slaba hrana. Ko smo si jih prvič zaželeli, jih potegnem ven in ugotovim, da so vse splesnele. Vse smo vrgli proč.''

Benedetič: Težko je imeti dva vrha

Že kot mlad je v metu diska blestel Zdravko Pečar. Pri 16. letih je bil že član reprezentance, kot mladinec pa je bil najboljši Evropejec: ''To je bil tudi razlog, da sem prejel povabilo na študij v Ameriko. Ko sem se vrnil, sem na eni od tekem oblekel majico ameriške univerze, za kar sem prejel kazen, 16-mesečno prepoved tekmovanja. To mi je povsem zbilo motivacijo.'' Pečar je nastopil na OI v Münchnu leta 1972 in končal na 18. mestu.

Lidija Lapajne Benedetič je v skoku v višino nastopila na OI v Moskvi leta 1980 in v Los Angelesu 1984: ''Za normi sem se 'sakramensko' borila. Včasih me moti, ko novinarji ne cenijo tega in kritizirajo atlete, ki ne ponovijo uspeha na OI. Težko je imeti dva vrha. Sama sem dala maksimum, da sem izpolnila normo, na igrah pa se je bilo treba znajti, kolikor se je le dalo.''