Lovil sestro in postal najhitrejši

Kot najstnik je igral bejzbol, nato pa vse bolj sledil sestri, ki se je ukvarjala z atletiko in bila njegov navdih, da se je podal na tartanske steze. Leto dni starejša sestra je bila zanj dolgo časa uganka. Prvič jo je prehitel šele, ko je bil star že 14 let. ''Imela je zelo dober štart, v katerem si je zagotovila odločilno prednost,'' se najstniških dni z nasmehom na ustih spominja Tyson Gay. Štiri leta kasneje je na 100 metrov tekel 10,56, na 200 pa 21,27 in dokazal, da je zelo nadarjen. V srednješolski ameriški atletiki se je vse bolj uveljavljal ter se leta 2003 ustavil pri časih 10,01 in 20,31.

Leto za tem je nase opozoril z odličnim nastopom na vseameriškem prvenstvu kolidžev in zmagal na 100 metrov, medtem ko je bil na daljši razdalji četrti. Olimpijski nastop v Atenah je zgrešil za las. Leta 2005 je prestopil med profesionalce in se bolj posvetil boljši razdalji ter junija tekel odličnih 19,93, kar ga je uvrščalo na drugo mesto lestvice najboljših izidov leta na svetu. Zaostal je le za rojakom Wallacom Spearmanom. V Parizu je prvič nastopil na velikem tekmovanju. Pristal je na četrtem mestu in pripomogel h zgodovinskemu uspehu ZDA – najboljša štiri mesta so namreč zasedli Američani, kar se je zgodilo prvič dotlej. Tekel je tudi v štafeti 4x100 metrov, ki pa je bila diskvalificirana in je ostala brez odličja. Ob koncu sezone je nase opozoril še z zmago na finalu svetovne atletike v Monaku.

Napredoval je tudi leta 2006. Na 200 metrov je julija na veliki nagradi v Lozani tekel 19,70, nekaj dni kasneje pa v Rethymnu v Grčiji v krajšem šprintu dosegel čas 9,88. Na mitingu zlate lige v Zürichu je še bolj navdušil. Ura se je ustavila pri 9,84. Zaostal je le za Jamajčanom Asafo Powellom, ki je z 9,77 izenačil svetovni rekord. Sezono je sanjsko zaokrožil z 19,68 na 200 metrov na finalu svetovne atletike v Stuttgartu in napovedal, da bo v letu 2007 velik favorit za najvišja mesta na SP v Osaki. Ni se zmotil.

Sezono 2007 je začel na mitingu v Carsonu, kjer je na 100 metrov zmagal z 9,79 ob nedovoljeni pomoči vetra, nekaj dni kasneje pa v Veliki Britaniji ob neregularnih razmerah tekel še 9,76. Toda veter je bil v obeh primerih le malce premočan, zato je bilo jasno, da bo Gay ob odsotnosti suspendiranega Gatlina največji izzivalec svetovnega rekorderja Powella na največjem tekmovanju sezone. Na ameriškem državnem prvenstvu je formo le še nadgradil in zmagal v obeh disciplinah. Ob vetru v prsi je na 100 metrov tekel 9,84, na 200 pa navdušil in z osebnim rekordom 19,62 postavil drugi najboljši izid v zgodovini atletike.

Pridružil se je petim

Na Japonsko je konec avgusta odpotoval kot velik favorit za medalje v vseh treh disciplinah, v katerih je nastopil (100, 200 in 4x100 metrov). Začel je z najkrajšo disciplino. Iz kvalifikacij (10,19) se je sprehodil, podobno pa velja tudi za četrtfinale (10,00) in polfinale (10,00), v katerih je prepričljivo zmagal. Ob dejstvu, da je Powell znan po tem, da na največjih tekmovanjih vselej razočara, je bil pred velikim finalom na stavnicah celo prvi favorit za zmago. Da se napovedovalci izidov niso motili, je dokazal, ko je z 9,85 v finalu, v katerem je senzacionalno nastopil tudi naš Matic Osovnikar, prepričljivo zmagal. Powell je tekel 9,96 in bil šele tretji. Dva dni kasneje je začel še s tekmovanjem na daljši razdalji. Lažji trening v kvalifikacijah (20,46), sproščen tek v četrtfinalu (20,00) in polfinalu (20,00), nato pa eksplozija in najboljši čas prvenstev v finalu (19,76) ter nova zlata medalja. Postal je šele tretji atlet po rojakoma Mauriceom Greenom in Gatlinom, ki je osvojil dvojno šprintersko krono na enem prvenstvu. Kot šesti v zgodovini tekmovanja se je nekaj dni kasneje, ko je tekel v zlati ameriški štafeti 4x100 metrov, pridružil Mariti Koch, Carlu Lewisu, Michaelu Johnsonu, Greenu in Allyson Felix, ki so dosegli tri zmage na enem prvenstvu. Ob koncu sezone je bil povsem pričakovano izbran za najboljšega posameznika leta v izboru Mednarodne atletske zveze (IAAF).