Na pot

Sicer sem pridno seštevala ure in minute, ki so se mi obetale v zraku, ampak se je vedno od nekod prikradel še en prestop, še en check-in, predvsem pa je bila ura tista, ki je pridno lezla naprej – kar sama od sebe. Z vsako "novo preleteno miljo" se je pofočkala pri kakšnem poldnevniku in me skrbno opozarjala, da je spet čas, da se ukvarjam z njo in jo prestavim vsaj za en korak naprej.

Prvič v življenju se mi je zdelo, da malo "štrlim"

Manjši kulturni šok se je zgodil na letalu iz Hong Konga v Manilo - v glavno mesto arhipelaga, ki me je za dva meseca posvojil in postal moj dom. Na letalu nas je bilo vsaj 250. Naša evropsko obarvana koža se je med več kot 50 vrstami in po treh sklopih sedežev popolnoma porazgubila. Vsi, azijskih tenov in obraznih oblik, ki so z mano leteli na Kitajsko, pa so dajali vtis, da je zanje tole vse skupaj popolnoma normalno. Sistem so imeli v ta malem prstu: kam z ročno prtljago, kdaj se pripnemo, kje so robčki in kje revije, kako naročimo hrano, sploh pa - katero je bolje, da izberemo. Gospa zraven mene si je vztrajno pihljala s pahljačo in tudi meni podajala hladno in pomirjujočo sapico, za kar sem ji bila res hvaležna. Prvič v življenju se mi je zdelo, da malo "štrlim" da sem se za trenutek izgubila, da mi je vse čisto tuje in da res nimam pojma, v kaj se podajam.

Noč na letalu je bila kot prispodoba, s katero bi lahko najhitreje opisala Kitajce in povzela to, kar sem do sedaj vedela o njih. Vsak od nas je pridno strmel v stol pred seboj, ki nas je z vgrajenim mini ekranom več ur skupaj zabaval. Vsakega posebej je po njegovi izbiri hipnotizirala in uspavala migotajoča svetloba in počasi smo zaplavali sami vase in v svoje (sanjske) podobe.

Po zadnjem, že tretjem pristanku, sem presedlala na novo prevozno sredstvo, ki najbolj spominjalo na nekaj, kar bi si izmislil Emir Kusturica. Avtobus je bil opremljen z najbolj mehkimi, udobnimi, rjavimi, usnjenimi naslonjači, za katere sem si takoj zaželela, da bi svoje mesto našli tudi na kakšnem od prej omenjenih prekooceanskih poletov. Vzglavje pa je prekrival črnobel izvezen "prtiček". Tudi zavese ob oknih so bile zložene in spete v cvet, ki je spominjal na tisti "cvet" oziroma aranžma, ki ti ga iz rjuhe sestavijo sobarice v kakšnem Tunizijskem hotelu.

Pot je hitro zavila proč od civilizacije, proč od mestnih luči in asfaltnih cest. Edino, kar je še spominjalo na avion in letališče, je bila klimatska naprava v avtobusu. Ta je vztrajno podhlajevala ozračje in preganjala tropsko soparo, da se ta ne bi slučajno dotaknila moje kože. Ekvatorialne nizke soparne oblake, vlažne kapljice na laseh in obrazu, malce težji vdih in izdih – vse to sem prvič končno zares začutila na zadnji etapi proti moji vasički. Avtobus je parkiral in na obali nas je čakala majhna skupina Filipincev.

So nas že zavohali, turiste, a?

Hočejo priskočiti na pomoč, prijeti za kovček in zaslužiti kakšen peso? Hmm.. Ne. Oni so naš nadaljni prevoz. Po stopnicah navzdol se je odprlo morje. Tam sta čakali dve ladjici, katerih dizajn je bil, jah – edinstven. Ena za potovalce in druga za potovalke. Izgledalo je skoraj nemogoče, da bi vsak od nas uspel dobiti mesto, kamor bo za slabi dve uri spakiral svoje noge in zadnjo plat. Pa je vseeno šlo. Sicer na tesno, ampak s Saško sva uspeli zasesti svojo malo svetlo modro klop. In tako je nastal najin prvi uradni portret s filipinskega ozemlja. Na sliki sta sicer bolj kot ne samo dve glavi. To je posledica pomanjkanja maneverskega prostora na najinem sedišču, je pa izraz na obrazu toliko napolnjen z zadovoljstvom in srečo.

Pot se bliža koncuuuu!!

Kukali sva izpod tendice, pod katero se je skrivalo še vsaj dvajset rešilnih jopičev in skoraj brez besed opazovali mimo plujočo okolico. Saška je ujela prvega filipinskega osamelega ribiča, ki je imel enako različico plovila kot mi, samo tako bolj mono varianto – brez motorja.

Najina prtljaga nas je, prav tako natrpano natovorjena vzporedno prehitevala ali pa spuščala naprej med oceanske valove, ki so nas sem pa tja prišli prav osebno pozdravit in nam močili kavbojke in kolena.

Kljub bambusni konstrukciji, ki je štrlela iz obeh bokov, na kateri ob večjih valovih domačini kar stojijo in še bolj krepijo ravnotežje plovila in, ki naj bi pomagala lomiti valove, so nas ti kdaj pa kdaj vseeno dosegli.

Če nas ni poškropil val, nas je poškropil prš in kapljice, ki so se razletele naokrog, ko je val zadel ob bambusni dodatek.

Pot nas je hitreje zbližala

Naša ladjička me je najbolj spominjala na kakšnega žužka, ki se skuša obdržati na gladini jezera. Pa smo vendarle varno prispeli, čeprav utrujeni, vlažni od tropske vročine in lepo spakirani v vrste, eden za drugim.

V takšni razporeditvi sedišč res zmanjka izgovorov, da se ne bi začeli spoznavati, pogovarjati in eden drugega vzpodbujati s humorjem – da je res samo še čisto malo, pa bomo lahko hodili in stali na trdnih, zemeljskih tleh. Pot naju je hitreje povezala s srbsko ekipo, ki bo najin team, najin soustvarjalec, najina tehnična podpora, to so sedaj tudi najini ljudje. Malo pred pristankom je Saška pritisnila še zadnjo sliko iz prve serije najine avanture. Ujela je mali še delujoči vulkan in dejstvo je, da jih je tukaj na Filipinih še kar nekaj. Pod njim se razprostira peščena plaža, ki je skoraj takšna, kot tista, na kateri bodo živeli, spali in se bojevali tekmovalci letošnjega Survivorja.