Zeleni so zelenci

Da je okolje ogroženo, so me poučili že v osnovnošolskem klubu OZN. Ko sem za šolsko glasilo naredil intervju z vodjem ajdovskih gozdarjev, sem potem veliko razmišljal, kako bi sam kaj naredil za okolje. Začel sem ločevati odpadke. V tistih časih je to lahko pomenilo samo to, da sem papir in železo sam nesel na odpad. A občutek je bil dober. Pa še kakšen dinar sem dobil, čeprav za samo pol paštekreme. Ali kremne rezine po slovensko. Zelena obsedenost Zelene ideje so se počasi oprijele tudi v širšem okolju. Tako v širino se je to razpredlo, da je danes nezelenost postala že greh, ki na vsakem koraku vzbuja javno pohujšanje. Zato mi gre ta zelena obsedenost ljudi, ki se sicer v parkirni hiši vozakajo tudi po četrt ure, da dobijo parkirišče 20 metrov bližje vhoda v trgovino, na živce. Zaradi prepričanja o ogroženosti okolja sem porabil že kup denarja. Imam izolirano pročelje, nova okna, sončne kolektorje, peč na pelete in avto na plin. Ogljični odtis sem seveda spravil na minimum, kar pomeni trikrat manj od povprečnega Slovenca (matematično gledano za dve tretjini manj). Če ne bi živel na vasi in 120 kilometrov od njenega presvetlega veličanstva, prestolne Ljubljane, bi bil odtis še enkrat manjši (matematično za polovico). Zeleno je predrago Ko pogledam nazaj, pa vidim, da so me vse te naložbe drago stale, prihranka v denarju pa je zelo malo. Bolj bi se mi splačalo, če bi hišo pustil popolnoma pri miru in v vsako sobo namestil klimatsko napravo. In to niti ne zaradi (pre)drage zelene tehnologije. Poleg smole je razlog tudi, da se vedem kot zelenec. Naivnež, ki verjame vsakemu strokovnjaku. Na energetskem uradu, ki ga plačuje država (v Izoli), sem dobil brezplačni strokovni nasvet. Ko je bila naložba končana, sem ugotovil, da je bil nasvet napačen, saj so se kolektorji izkazali za vsaj 1.000 evrov dražje, kot bi bila toplotna črpalka. Pa še kvarijo se ti kolektorji in sistem ne deluje brezhibno. Potem sem menjal okna. Bil sem za nekaj mesecev prepozen in subvencije za okna niso bile več mogoče. Na to me seveda vnaprej ni opozoril ne proizvajalec oken ne energetski svetovalec. Spet sem plačal več, kot bi sicer, kakih 2.000 evrov. V ogenj z njo! Potem sem kupil centralno peč na pelete. Bila je lepa kot Afrodita, a draga kot žafran. Tudi njeno ime lepo zveni, Nordica. Čeprav gre za običajno italijansko ssss…, oprostite, za italijanski izdelek. Prodajalec, mož naše znanke, je obljubil, da nam bodo (Obnovljivi viri, d. o. o.) uredili vse papirje za subvencijo Eko-sklada. Ko smo peč plačali, pa smo ugotovili, da bi vlogo morali oddati že pred montažo. Prodajalec nam tega ni povedal. In bili smo ob petstotaka. Seveda je prodajalec lagal, da nam je povedal. Svojega šefa je prepričal, da smo pač malomarni ali neumni, ker nam je povsem vseeno za ta denar. A to je bil le začetek. Prodajalec, ki nam je montiral peč, nas ni opozoril, da nikakor ne smemo imeti dveh peči na istem dimniku. Rekel je le, da ni dobro, če delujeta istočasno. Potem so se začele težave. Prodajalec nam je poslal serviserja, ki je bil zaradi garancije sicer zastonj, a plačati smo vendar morali kilometrino. Stotaka. V treh letih nam peč ni delovala pravilno več kot tri dni zaporedoma. Večkrat so nas obiskali serviserji, zanje smo dali nekaj petdesetakov, a pomagalo ni skoraj nič. Dokler mi slednjič po dveh letih ni direktor podjetja po telefonu povedal, da bi morali zgraditi nov dimnik. Da je vse drugo v nasprotju s pravili. Da nam je to tudi monter povedal. Mi smo verjetno tako neumni, da smo kljub opozorilu hoteli z glavo skozi zid?!? Izgovarjal se je, da je kriv nesporazum. Odgovoril sem mu, da je to že mogoče, a vso škodo nesporazuma bom plačal samo jaz. In tako bom moral dodati še kakega tisočaka za nov dimnik. Dobro, da peči ni mogoče zažgati, saj bi jo sicer vrgel na ogenj. Nemčija je predaleč Zadnja epizoda je avto na plin. Kot pošten kupec sem od nekega nemškega podjetja (Fricke Autohauser, Lippstadt) kupil avtomobil, misleč, da imajo v Nemčiji stvari bolj pregledne kot pri nas. Ugotovil sem, da to velja, a le za Nemce. Ko nemški prodajalec ugotovi, da vprašanje zastavlja človek iz tujine, ki je avtomobil že kupil, mahoma ne razume več angleško. Naj torej zdaj peljem avto 1.000 kilometrov daleč, da se bom v živo sprl zaradi skrite napake? Stalo bi preveč. In sem začel popravljati na svoje stroške. Več kot desetkrat sem bil na servisu v Ljubljani. In povečal svoj ogljični odtis za 399 kilogramov CO2. Zamenjali so mi skoraj ves plinski sistem (600 evrov za ventile in črpalko), preverjali in popravljali vse mogoče stvari (300 evrov). Potem sta se pojavili še dve novi napaki in odločil sem se, da peljem avto do morja in ga vržem noter. To je seveda šala. Žena mi tega namreč ne bi pustila. Tako sem se odločil, da vgradim boljši plinski sistem, kar me bo stalo 1.250 evrov. A to še ni vse. Pokvarila se je tudi klimatska naprava. Tudi to je bila skrita napaka. Šeststo evrov. Vsa investicija se bo izplačala kako leto po tistem, ko bom avto zaradi dotrajanosti moral že prodati. Sam si je kriv Pravi Slovenci bodo zdaj komentirali, da sem butelj, ki se ni predhodno pozanimal o vseh nakupih. In bodo skomignili z rameni (nekateri mi celo privoščljivo), da sem si sam kriv. In imajo prav. Sem nepismen, neizobražen človek, ki še slovensko ne znam dobro in grem v trgovino kot teleban. Pred takimi odločitvami mora namreč človek narediti diplomsko nalogo. Ali magistrsko, saj bistvene razlike ni. Nikoli nisem obžaloval, da poskušam živeti zeleno. Gre za življenjsko načelo, zato denar ni edino merilo. Poznam tudi mnogo ljudi, ki so z zelenimi spremembami pridobili. Imeli so manj smole in več pameti. Njihove uspešnosti sem seveda vesel. A sam sem v svoji zaplankanosti pri 41 prišel do tega, da je zeleno predrago. In da sploh nisem zelen, ampak le – zelenec.