SiolNET. Siol Plus Kolumne
0,75

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Ubrani portreti

Samo Rugelj: Na grškem Triglavu

0,75

termometer

Olimp
Foto: Go Experience

Poletje nam je začelo dihati za ovratnik in pihati v naše misli, zato ni čudno, da se mi je v glavo prikradla in v njej obtičala naslednja prigoda izpred manj kot tedna dni. Naj bo to torej poletna zgodba za sproščeno počitniško slovo, preden se vržete v morje ali pa osvojite kakšne gore, s Triglavom na čelu.  

Na recepciji

"Proga je zelo težka," sem potožil receptorki hotela, v katerem sva se s prijateljem nastanila za nekaj dni.

Pogledala me je s svojimi šegavimi očmi, v katerih je sijala neka mešanica prizanesljivega posmeha in profesionalne resnosti.

"Res?" je zategnila, kot bi rekel nekaj povsem neobičajnega.

"Res," sem resno potrdil.

Nejeverno je zmajevala z glavo, jaz pa sem se s trdimi nogami odpravil po stopnicah navzgor.

Tako je to, sem si mislil, če se o težavni in naporni progi pritožuješ v deželi maratona. Tako je to, nihče te ne razume, če se pritožuješ nad utrujenostjo na teku za bogove, gorskem maratonu, ki te popelje v osrčje grške mitologije, na Olimp.

Slovenci imamo Triglav, vsi Evropejci, skupaj z Grki, seveda, pa imamo Olimp.

Olimp Foto: Go Experience

Jaz in Olimp

Bilo je poleti pred dobrimi tremi desetletji, ko sem se kot pravkar zapečeni bruc, ki je uspešno končal prvi letnik faksa, prvič odpravil v Grčijo. S prijateljem sva dobila avtoštop iz Ljubljane direktno do grške meje še s tedanjo Jugoslavijo, potem pa naju je simpatični nemški parček zapeljal vse do samostanov Meteora v osrčju grškega celinskega dela.

Peljali smo se tudi mimo Olimpa, ki sem ga seveda lociral na zemljevidu, ga poskušal vsaj z očmi zaobjeti iz hitro vozečega avtomobila, a vse, kar sem videl, je bil obsežen gorski masiv, ki je v mojo glavo zapičil buciko, da se je sem preprosto treba še kdaj vrniti.

Počakati je bilo treba več kot trideset let.

kinodvorana Siol Plus Samo Rugelj: Izumiranje (pop)kulture na Slovenskem

Seveda sem bil vmes kar nekajkrat v Grčiji. V študentskih in postštudentskih letih so bila to popotovanja na mikroproračunu, s trajektom na palubi iz Hrvaške do Krfa, Patrasa ali Aten, potem pa z ladjami do otokov, na katerih sem v družbi s kolesom premagoval neskončne vzpone grških gričev, rabutal lubenice z bližnjih polj in si v menažko narezal vse sestavine tradicionalne grške solate s sirom feta vred.

Ponoči so mi kje na planem svetile zvezde, podnevi me je cvrlo sonce, a to so bila leta mladosti, ko ti take malenkosti ne pridejo do živega.

Olimp je mirno čakal.

Jaz in morje

Priznam, midva z morjem nimava fatalnega razmerja, kar mojo družino občasno spravlja ob živce. Morje najraje opazujem od daleč, medtem ko se gibam po trdi podlagi, ga bodisi gledam s kolesa, bodisi s kakšne hribovske višine, kjer že prijetno pihlja. To seveda ne pomeni, da ne plavam ali celo, da ne plavam rad. Nasprotno.

Ko se prikotalim s hribov, ves slan in segret zaradi sončne vročine, ki pripeka na stene, s katerih sem sestopil, se z veseljem vržem v vodo, odplavam nekaj dolžin do kakega zaliva in še naprej, potem pa se hitro poslovim od slanice ter se s knjigo – do naslednjič – zavlečem v kako senco.

Že po tej logiki bi moral v vsem tem času kdaj priti vsaj pod Olimp. Nedaleč od morja se njegov najvišji vrh vzpenja skoraj tri tisoč metrov visoko, kar je posebnost, na katero le težko naletite kje drugje v celinski Evropi. Jaz nekje v pogorju Olimpa, moja družina pa ob bližnji morski obali, to se sliši več kot mamljivo, vendar nam do sedaj še nihče ni povedal za to.

Tako smo pač nedavno odkrili precej bližjo Paklenico, od koder je tudi prav lep vzpon na Vaganski vrh skoraj 1.800 metrov visoko, kar je relativna razlika, ki ustreza vzponu na Triglav s Krme, lepe plaže pa so čisto blizu. Ko smo tako pred nekaj leti raziskovali lepote pakleniškega kanjona, sem rekel, da moramo še kje poiskati kaj podobnega.

Olimp pa je čakal.

Olimp Foto: Go Experience

Proti Olimpu

V začetku leta mi je prijatelj Boštjan, ki je že dolga leta zaljubljen v Grčijo, v njeno pokrajino in hrano, v njene znamenitosti in družbeno-politična nasprotja, poslal informacijo o tem, da konec junija poteka elitni gorski maraton na Olimp.

Nekaj kilometrov več od klasičnega maratona dolga trasa je obljubljala, da udeležence iz antičnega arheološkega najdišča Dion malce stran od morja popelje neposredno v gorski masiv, ki ga do dandanašnjih dni napajajo miti o prebivališču bogov tam zgoraj.

Nisem mogel reči ne. Olimp je poklical in jaz sem se naposled odzval. Veličastno speljana proga je obljubljala lepoto in napor, spopad in sožitje z goro, soočanje z grško zgodovino in sedanjostjo. "Zip in-zip out!" sem mu odgovoril, greva tja, se na Olimpu pokloniva Zevsu, se vrževa v vodo, potem pa odfrčiva nazaj. Zmenjeno.

To je bilo pred meseci. Ko se je datum odhoda približal, se je v misli začelo vrivati tudi nekaj nelagodnosti, strahu in spoštovanja pred to mitsko goro. Z morske ničle v enem zamahu brez počitka skoraj tri tisoč metrov visoko je naenkrat postala resna preizkušnja, za katero je bilo v naših zasneženih hribih le težko opraviti kak primeren trening.

Dalai Lama zaključni govor podelitev diplom amerika Siol Plus Samo Rugelj: Katerega Slovenca dati mladim za zgled

Na Olimp bom zlezel na izkušnje in hribovsko trmo, sem si rekel.  

Na recepciji, drugič

"Bi se dalo morda zorganizirati kak predčasni zajtrk pred odhodom na maraton, recimo ob štirih, pol petih zjutraj?" je na recepciji previdno vprašal prijatelj. S preteklih tekov je imel bolj slabe izkušnje, v hotelih, kjer je bival, so bili precej nefleksibilni glede tega, da bi "sredi noči" gorskim maratoncem pripravili še kako potrebno hrano, preden se pred zoro zaženejo v breg.

Receptorka ga je pogledala s tistim nedoumljivim izrazom na obrazu in odgovorila: "Zajtrk bo na dan maratona pripravljen od treh naprej, saj moramo poskrbeti tudi za tiste, ki startajo ob štirih zjutraj, torej še dve uri pred vama."

Ostal sem z odprtimi usti.

Mesto, ki diha z maratonom

V naslednjih dneh sem jih še nekajkrat odprl in zaprl od začudenja. V mestecu Litochoro, nekakšni grški alpski različici našega Bovca, je namreč vse zadihalo z maratonom, vsi so spodbujali tekače, naj se ne bojijo, saj jim bo uspelo.

Prav podobno se je zgodilo pri frizerju, ki je bil najbrž včasih vojaški, saj me je zabril visoko po glavi, me malce strigel in malce kloftal s svojim čopičem, se v grščini prerekal z menoj, ko sem mu pokazal, kje so mu ostali nepostriženi lasje, ob odhodu pa stisnil pest in mi zaželel "Vso srečo!".

Olimp je imel svojo moč kljub splošnemu slabemu stanju v mestu. Prenočila sva v hotelu, okoli dvesto metrov v breg od majhnega krožnega glavnega trga, kjer je bilo nekaj gostinskih lokalov z obvezno televizijo za gledanje svetovnega nogometnega prvenstva. Na poti do centra je bilo še okoli petdeset lokalov.

Oziroma, se popravljam, nekdanjih poslovnih prostorov, sedaj večinoma praznih ali zaprtih, saj jih je dodobra oplenila kriza in iz turističnega kraja ustvarila prazen skelet, ki je vse tekače in druge opominjal, da to mesto res dobro živi samo en konec tedna na leto – vikend, v katerem poteka ta slavni maraton.

Tokrat je šlo za jubilejno, petnajsto izdajo, za tekmo svetovnega pokala, zato je bilo zadnje popoldne po mestu videti našpičene, čvrste in vitke tekače in tekačice, ki so poskušali na predvečer tekme izostriti svoj mišični tonus.

Jurski svet Siol Plus Samo Rugelj: Dinozavri živijo naprej

Od nekje se je pojavila napetost, ki ni dala spati. Sprostil sem se šele, ko je ob štirih pozvonila budilka.

Na Olimp!

Da, tisti občutek napetosti in veselja, ko si še v temi na startu, lepo sit po izjemnem zajtrku, ko se okoli tebe suče na stotine tekačev in vsak s svojim ritualom poskuša premagati minute do začetka. Mimogrede opazim dve drobni dekleti, kako se mirno pomenkujeta. Spominjata me na mojo najstniško hčer doma, zato se v mislih vprašam, kako bosta zmogli to težavno progo. Nekaj minut pozneje nas že odnese naprej.

Stečemo počasi, ta hitri seveda že daleč spredaj, v jutranjem hladu okoli pet kilometrov do vznožja mogočnega Olimpa, pred nami pa je približno petnajst kilometrov zložnega vzpona, ki tek upočasni v aktiven planinski pohod. Poslušam telo in srce v njem, prisluškujem svojemu dihanju in opazujem tekače, ki švigajo mimo mene, da sekajo ovinek, potem pa čez nekaj časa izginejo nekam naprej.

Zložno, a brez odmora napredujem, kilometre in višinske metre puščam za seboj, sonce mi kaže pot med sencami, te pa skrbijo, da se ne segreje preveč. Približno tri ure pozneje se pred menoj zalesketa najbolj mogočna stena v Olimpu – Stefani – izklesani in monumentalen skalni masiv, ki ga ob vznožju seka pot, na kateri vidim kot mravlje majhne tekače, ki hitijo med skalami.

A tam bomo šli, pomislim, potem pa uživam v razgledu na vršna pobočja, ki me z alpskim pridihom tako uročijo, da skoraj pozabim na napor.

Prostovoljci v okrepčevalnicah so zavzeti in hitri, reševalne ekipe na težjih delih planinske poti ves čas pozorne in pripravljene pomagati. Zahvalim se Zevsu osebno, da mi je dovolil priti povsem v njegovo bližino.

Ko pod skalnim Stefanom prečim pobočje, ugotovim, da se za njim skriva Mitikas, najvišji vrh Olimpa, na katerega se je prvi človek povzpel šele leta 1913, in v mislih pohvalim organizatorje, da nas niso poslali povsem na njegov vrh, saj bi s tem oskrunili božja prebivališča.

Čast tej mitski gori izkažemo tako, da gremo pod njenim vrhom, čeprav bi jo lahko osvojili.

Navzdol

Spust je težak in dinamičen, podlaga zahteva nenehno koncentracijo in pozornost, ni sprostitve, mišice so ves čas napete, kar pri nekaterih terja svoj davek, saj se sredi brega skoraj ustavijo in nemočno gledajo v svoje drhteče noge. Popustili so jim kvadricepsi. A največje presenečenje še pride.

Prijatelj se je pred časom pogovarjal z večkratnim udeležencem tega maratona, ki ga je posvaril, da se vse skupaj začne šele pri spustu, na 31. kilometru. Ko prideva do tja, oprezujeva, kaj naju čaka, in sprva vidiva le kratek vzpon, kar naju na kratko sprosti.

Vendar zahtevna pot, ki se ob nenehnem vzpenjanju in spuščanju vije ob kanjonu, ne popusti naslednjih deset kilometrov, kar preizkušnji doda težavnostno stopnjo ali dve. Vsakih nekaj kilometrov čaka pripravljena reševalna ekipa.

Olimp Foto: Go Experience Pozneje izveva, da sta vročina in vlaga v kanjonu včasih tako neznosna, da marsikdo cepne od utrujenosti. Tokrat ni tako, vreme nam je naklonjeno in na koncu brez velikih težav prideva do cilja, čez katerega se zapodiva z veseljem na licih.

Na večerni podelitvi medalj zmagovalcem ugotovim, da sta drobni dekleti zmagali v ženski kategoriji in bili nekaj ur hitrejši od mene. Pozneje se izkaže, da sta sestri, Švedinji, ki običajno tečeta skupaj vso progo, le v končnem finišu se pomerita med seboj, katera od njiju je tisti dan hitrejša.

Olimp preseneti zmeraj znova.

Mesto, kjer taksisti tečejo (ultra)maratone

Naslednji dan sva se s taksijem odpeljala do plaže nekaj kilometrov stran. Ponudil se nama je taksist, ki je takoj vprašal, če sva bila na maratonu. Ko sva pritrdila, se je iz njega usul slap besed, da je bil sam šestkrat na tej preizkušnji, enkrat pa je šel potem še na ultramaraton, ki je še dvakrat daljši.

Podal nama je službeno vizitko, na kateri je njegova fotografija v tekaški opremi in nama hitel razlagat, kje točno na trasi je bila posneta: "Tam, kjer prečkata traverzo pod Stefanijem in pridete na sedlo …" Kimala sva, čeprav nisva točno vedela, kje misli.

Vrgel sem se v vodo, zaplaval do bližnjih oblakov in morja spet imel za nekaj časa dovolj.

Saj grem samo mimo Debeljak Siol Plus Samo Rugelj: Kdaj ste nazadnje poslali tiskano razglednico? (Aleš Debeljak – kralj razglednic)

Ob vrnitvi naju je taisti taksist vprašal, kakšen čas sva dosegla. Povedala sva in malce nezadovoljno je zmajal z glavo. Sam je, ko je šel najhitreje, s progo opravil kako uro hitreje.

Nič hudega, je rekel in se zasmejal, ko naju je odložil sredi mesta, bosta pa drugo leto spet prišla, da se maščujeta in dosežeta boljši čas.

Tako je v deželi, kjer se je rodil maraton.

Gledal sem za njim in se potem zazrl navzgor proti Olimpu, ki so ga zakrivali oblaki, da bi dobil kakšen namig. Ni ga bilo. Seveda.

Poiskati ga moram sam pri sebi.  

Želim vam lepe počitnice.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 145
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin