Od političnega centra do periferije

Vse kaže, da se bo Evropa iz močvirja liberalizma še naprej reševala z liberalnimi sredstvi. Nemci očitno zaupajo v strategijo legendarnega barona Münchhausena, ki se je iz podobnega položaja rešil tako, da se je oprijel svojih las in sebe s konjem vred potegnil iz močvirja. Ni kaj, Nemci so zares izvirni. O porazu Sirize Mnogo simpatizerjev Sirize je padlo globoko v depresijo in ne opazijo, da je medtem v deželo prišla pomlad in s seboj prinesla zvončke in trobentice. Dobro, res je, trobentice ne trobijo tako lepo kot v socializmu, ampak morda bo prihodnje leto bolje. Ali pa leto za tem. Ali pa … Težava pri teh levičarskih depresivcih, ki izobešajo bele zastave že po prvem resnejšem spopadu, je, da imajo očitno povsem zgrešene predstave. Kdor je pričakoval, da bodo grški politiki v enem mesecu izpolnili vse obljube, je nor. Slovenski politiki se začnejo v tem času šele dobro trezniti od proslavljanja zmage. Skratka, prva bitka je morda res izgubljena, ampak vojna se je šele dobro začela. Treba je vedeti, da ni nobenih sprememb brez dolgega, trdega in napornega boja. Še enkrat: kdor je mislil, da bo Varoufakis, ki je šele prvič stopil na politični parket, z nekaj pogovori postavil na glavo celotno evropsko politiko, ki se je gradila dolga desetletja, živi v nekem vzporednem vesolju. V katerem grmu je tičal Hollandov zajec Danes je jasno, da je Cipras prevelike upe polagal na "socialistično" Francijo. Teoretično bi se stvar sicer lahko izšla, konec koncev je Hollande zmagal s precej podobnimi obljubami. No, smrtno resni obraz francoskega šefa države je dal vedeti, da Grki na podporo tukaj ne morejo računati. Kmalu se je pokazalo, v katerem grmu tiči Hollandov zajec: Evropska komisija je dala Franciji še dve dodatni leti za odpravo presežnega javnofinančnega primanjkljaja. V tem času mora Francija kajpada nadaljevati strukturne reforme, tj. liberalizacijo gospodarstva. Skratka, pridni dobijo bombončke, poredni pa … Hollandova največja težava je, da so se tej liberalizaciji njegovi socialisti uprli. T. i. Macronov zakon je šel skozi samo zaradi posebnega člena v ustavi, ki izjemoma omogoča sprejemanje zakonov mimo parlamenta. (Zanimivo, pred leti se mu je zdel ta člen blazno nedemokratičen.) Politična meteorologija V kako obupnem položaju so se znašli francoski socialisti, kaže tudi besno bruhanje ognja premierja Vallsa. Pred dnevi je s peno na ustih izjavil: "Ekstremna desnica si ne zasluži Francije. Imam enega samega nasprotnika, Francija ima samo enega nasprotnika …" (Če kdo želi, lahko izjavo še zaostri in "adversaire" prevede kot "sovražnik".) Kot lahko bralec vidi, Valls – nekakšen francoski Tony Blair – glavne nevarnosti za Francijo ne vidi v islamskem terorizmu ali brezposelnosti, ampak v Marine Le Pen. Podobne demonizacije tudi Sirizi niso bile ravno prihranjene – Nacionalna fronta je že samo zaradi tega preprosto morala pozdraviti njeno zmago. (V Franciji je Sirizo sicer podprla tudi Mélenchonova Parti de Gauche, ampak ta stranka je praktično nebistvena, zato tukaj o njej nima smisla izgubljati besed.) Najbolj boleče za socialiste je dejstvo, da je na zadnjih evropskih volitvah Nacionalno fronto podprlo 43 odstotkov proletarcev, njih pa le osem odstotkov. Prejšnji teden je Le Penova v komunikeju Ciprasa tudi malce prizemljila: če bo Siriza želela izvajati svoj program, se bo morala odpovedati evru. Nova desnica Kdor vsaj bežno spremlja francosko politično sceno, ve, da se je Nacionalna fronta pod vodstvom Le Penove zelo spremenila. Najopaznejše je njeno zbližanje z Novo desnico. Nova desnica (Nouvelle Droite) pomeni nekakšno intelektualno platformo, ki konservativcem ponuja idejno orientacijo. Ustanovil jo je filozof Alain de Benoist, ki do Marininega očeta sicer ni gojil kakšnih posebnih simpatij. Do nje je, nasprotno, zelo prijazen in ljubezniv. Benoist je enkrat v 80. izjavil, da raje nosi čelado Rdeče armade, kot pa kje v Brooklynu živi od hamburgerjev. Rdečearmejec se vsaj prehranjuje kot človek. Slovenska desnica to seveda težko razume. V Sloveniji se politična pripadnost pri večerji pokaže nekoliko drugače: desničarji ob hrani pijejo kokakolo, s čimer kažejo lojalnost do ZDA in Nata, levičarji teran (zaradi rdeče barve …). To je tudi razlog, zakaj so slovenski desničarji ves čas tako slabe volje. Glavna težava v Sloveniji je, da prave desnice tu pravzaprav ni – so samo liberalci, ki se sramujejo svoje liberalnosti. Kakorkoli že, Benoist meni, da so tovrstne delitve danes povsem neuporabne. Edino pravo delitev vidi v ljudstvu, ki je zoperstavljeno globaliziranim elitam, t. i. novemu razredu. (Stvar spominja na tisti "99 odstotkov proti enemu odstotku".) Novi razred V Manifestu francoske Nove desnice Benoist pravi takole: "V procesu globalizacije zahodna civilizacija promovira svetovno dominacijo vladajočega razreda, katerega edino legitimnost predstavlja abstraktna manipulacija (logično-simbolna) z znaki in vrednotami aktualnega sistema. […] Ta novi razred povsod producira in reproducira isti tip osebnosti: hladnokrvne specialiste, katerih racionalnost je ostala brez stika z vsakodnevno dejanskostjo. Ravno tako generira abstraktni individualizem, utilitarna prepričanja, površno humanitarnost, brezbrižnost do zgodovine, opazno pomanjkanje kulture, izolacijo od resničnega sveta, žrtvovanje resničnosti virtualnosti, nagnjenje do korupcije, nepotizem in kupovanje volilnih glasov …" Vsaj pri identifikaciji glavnega nasprotnika oz. sovražnika kakšnih bistvenih razlik med novo periferijo na levi in desni torej ni. Pri Benoistu ni sprenevedanja: glavni sovražnik nosi zastavo liberalizma. Facit Večini je najbrž jasno, zakaj vladajočim socialistom v Franciji podpora pada. Pravzaprav se tudi drugje po Evropi center vse bolj prazni. V centru ni več smisla. Kdor želi smisel, mora ponj na periferijo. Nekoliko manj jasno je, zakaj Mélenchonova levica v tem procesu ne igra praktično nobene opaznejše vloge oz. zakaj ima Le Penova takšno podporo. Odgovor je bržkone treba iskati v smeri, ki jo je nakazal S. Kouvelakis, član centralnega komiteja v Sirizi, ko je zavrnil sicer dobronamerno "leninistično kritiko" v Sloveniji dobro znanega francoskega marksista Balibarja. Kouvelakis večji del uspeha grške Sirize in španskega Podemosa pripisuje dejstvu, da ju za razliko od francoskih marksistov ni sram patriotizma. Težava francoskih (radikalnih) levičarjev je, da že dolga leta nastopajo z neko abstraktno "evropskostjo", ki je vsebinsko popolnoma izpraznjena. Kakšna evropskost? Le kje jo vidijo? Kaj takega bo treba šele konstituirati. Ortodoksni marksisti so mnogokrat skoraj tako nemogoči kot slovenski liberalci. No, Nacionalna fronta ima med drugim podporo tudi zato, ker dejansko ponuja alternativo. Le Penova brez kakršnekoli zadrege povsem odkrito govori o dobrem starem protekcionizmu. Vsaj na tej točki ima, to je vsekakor treba priznati, pojme mnogo bolj razjasnjene kot pa kakšna Siriza.