SiolNET. Siol Plus Kolumne
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Ni empatij in zavor

3

termometer

Pred dnevi me je na moji dnevni poti čez križišče pred parlamentom voznik spomnil na mladostne Chicken game. Poglejmo, ali je problem prometne kulture mogoče iskati v empatiji.

Nedavno je zelo zanimivo branje svetu ponudil Simon Baron-Cohen, razvojni psiholog z univerze v Cambridgeu in raziskovalec empatije. Že desetletja se znanstveno ukvarja z vprašanjem, zakaj eni ljudje druge mučijo, eni pa ne. Naj se mi skrajševanje resnega znanstvenega dela na tem mestu oprosti, saj je za tu obravnavani primer ključno izpostaviti predvsem ugotovitev, da se vsem ljudem predeli možganov, ki so določeni za empatijo, zaradi različnih vzrokov (zlorab v otroštvu, poškodb ali genetike) ne razvijejo ali ne razvijejo popolnoma. Če se to zgodi, nismo zmožni vživljanja v občutke ali misli drugih in se nanje tudi ne odzivamo. Empatija pa je, ko nesrečo drugega prepoznamo in se nanjo odzovemo tako, da mu skušamo pomagati.

In zdaj na cesto. Na poti v pisarno prehodim dve zebri pred parlamentom. No, ko smo že tam, za boljši jutri bi bilo nujno, da bi imeli politiki, tisti v parlamentu pa še prav posebej, močno razvit del možganov, ki podpira sposobnost empatije. Oba prehoda, a to za našo temo niti ni pomembno, opazuje policist, ki pa tam ni zaradi prometa, ampak zaradi hiše, mimo katere grem, za to ga raje pustimo pri miru, kot on pusti pri miru vse prometne dogodke okrog sebe.

Besedna zveza "sezuvanje pešcev" je nemara dovolj dobro znana in je za to ne bom natančneje opisoval, saj že s svojim imenom pove dovolj. Kot je znano, ne gre za to, da bi voznik avtomobila pešca hotel povoziti, je pa res, da ga na neprimeren, nekulturen, tudi prepovedan način "spodbuja" k manj zaspani hoji čez cesto. Ne pravim, da "sezuvanje" odobravam, ga pa lahko do neke mere razumem. Upam, da z dovolj dobro opremo mero empatije.

Primer, ki ga uporabimo zgolj za ponazoritev vedno bolj razosebljenih in z empatijo podhranjenih cestnih komunikacij, pa gre prek meje, ki bi jo bilo še mogoče obravnavati dobronamerno in jo v smislu nevarnosti in grožnje zrelativizirati. Če voznik pred prehodom na polno pohodi plin in se nameri v pešca ter nato zamenja vozni pas in mu s tem sledi pri prečkanju ceste, to ni več "sezuvanje".

Podobnih situacij je veliko tudi takrat, ko smo v avtu. O tem, kaj lahko v takih primerih naredi napadeni voznik ter kako lahko premaga strah in s tem prepreči morebiten napačen vozniški manever, se prav v teh mesecih poglobljeno ukvarjamo v zanimivi ekipi strokovnjakov z različnih področij. Radi bi namreč naredili kar najbolj učinkovite metode in stresne teste za obvladovanje tovrstnih situacij. Cohen pa prav tako ugotavlja, da stopnja sočutja ni vedno enaka. Ko smo, na primer, pod stresom ali utrujeni, bo naša sposobnost vživljanja v težave drugih še veliko bolj na preizkušnji.

Jasno je, da vseh cestnih nevarnosti ne zakrivijo le tisti z nerazvitim občutkom za empatijo, veliko se jih zgodi zaradi neznanja, raztresenosti itd. A prav tako jasno nam mora biti, da so prometne situacije, ki jih povzročijo ljudje, ki se ne znajo odzivati na čustva drugih, ki verjamejo le v pravilnost svojih potez, ki ves čas mislijo le nase in se ob tem čudijo, zakaj imajo neuspešne odnose z drugimi, nevarne in naporne na prav poseben način.

Ostal mi je še drug prehod. Na tem me je zadnjič voznik kombija kar skozi okno opozoril, da ni prav, da se med vožnjo s kolesom pogovarjam po telefonu. Prav ima. Tudi čelade, ko se končno enkrat že odpravim s kolesom po mestu, ne uporabljam. Priznam, da se ne morem vživeti v to, da je vožnja s kolesom popolnoma enaka vožnji z motorjem ali avtom, pa čeprav jo zakonodajalci po kaznih vedno bolj izenačujejo. Za boljše vživljanje v tovrstno kolesarjenje se bom moral pač bolj potruditi. In za to gre. Sočutje bi lahko, tudi za volanom, trenirali prav vsi vsak dan. Menda se otrok zave empatije v trenutku, ko razume, da je življenje minljivo in za to dragoceno. Kaj od tega ni jasno tistim, ki po cestah v smrtno nevarne težave spravljajo preostale, je v temelju sorodno vprašanju, kaj je gnalo Breivika v morijo v Oslu.

Živali poznajo empatijo. Še posebej dobro jo razvijejo velike opice. Rade pomagajo manj spretnim in, drugače kot ljudje (manj preračunljivo), ob pretepu pogosteje tolažijo poraženca kot zmagovalca. Poskusi so celo dokazali, da nočejo vzeti hrane, če ugotovijo, da to hkrati pomeni, da bo drugo opico zaradi tega streslo (zabolelo). Pa še to. Na cestah tovrstnih situacij očitno naredimo več moški, saj so znanstveniki ugotovili, da so do osmega tedna možgani vseh zarodkov enaki, vsi so ženskega spola, potem pa tiste z gensko zasnovo XY zalije spolni hormon testosteron, ki pri tem uniči del središč za čustva in komunikacijo. Ker imamo moški torej manj empatije od žensk, moramo, spet, tudi na cesti, trenirati bolj zavzeto. Baron-Cohen je izdelal tudi lestvico različnih stopenj čustvovanja in test, ki lahko pokaže, kje na tej lestvici je kdo. Je hiter in preprost, priporočam pa ga vsem, ne le voznikom in politikom.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin