Manj je (lahko) več

Konec leta je tradicionalno obdobje, ko se potegne črta, pogleda, kaj je bilo doseženo (in kaj ne), delajo načrti in obljube za prihodnje leto ter razne top liste dosežkov in dogodkov. Ker pa je jabolka in hruške nemogoče primerjati, ne bom niti poskušal delati neke vsesplošne lestvice računalništva in telekomunikacij, kjer bi se med kandidati hkrati pojavili na primer komercialni zagon mobilnih omrežij četrte generacije (kjer smo, mimogrede, v Sloveniji prehiteli celo marsikatero zahodnoevropsko državo), nove mobilne naprave, ki se v trenutku lahko prelevijo iz (malo večje) tablice v (malo manjši) prenosnik, ali afera okoli prisluškovanja komunikacij prek računalniških in telekomunikacijskih omrežij. Kolo sreče se obrača V ozadju novih izdelkov in storitev ter premikov, ki jih praviloma podpirajo močni oglaševalski proračuni, so tudi manj rožnate zgodbe. Na primer finska Nokia, ki se je pred kratkim odpovedala prav tistemu svojemu delu, zaradi katerega je zaslovela in ki jo je držal na vrhu svetovnih lestvic in uporabniškega poželenja. Na vrhu so zaspali, niso sledili času, ki se prav v računalništvu in telekomunikacijah vrti veliko hitreje kot v kakšni drugi panogi, nato so sprejeli še nekaj odločitev, za katere se ne more kar tako reči, da so bile smiselne … Končni izid: Nokijin oddelek za mobilne telefone je zdaj tik pred tem, da postane Microsoftova podružnica. Ali pa tajvanski HTC: naredili so kar nekaj uspešnih telefonov za druge blagovne znamke, preden so se podali na trg s svojo. Na neizprosnem trgu pametnih mobilnih telefonov jim je vendarle uspelo najti nekaj svežine in lastne identitete v modelih, ki so uspešno tekmovali pri samem vrhu zmogljivosti – a pokopale so jih zamude pri začetku dobave enega od njihovih paradnih konjev. Nihče jim ne more očitati, da ne bi imeli kakovostnih in privlačnih telefonov, a njihovo ne ravno zavidljivo poslovanje tega prav gotovo ne odraža. Kriza ni nujno samo finančna: ameriški Apple, ki ga je njegov ustanovitelj in dolgoletni prvi mož Steve Jobs zavihtel na vrh prav zahvaljujoč svoji ustvarjalnosti in drznim poslovnim odločitvam, pa od njegove smrti ni ponudil nobene nove naprave. Le obstoječemu portfelju izdelkov dodajajo nove različice, za katere ni soglasja, ali resnično prinašajo kakšno novo dodano vrednost ali ne. Azijska konkurenca pa ne počiva. Ideja je kralj Kaj še ostane najmanjšim, se lahko kdo vpraša ob teh zgodbah velikanov. Tistim, ki so prepričani, da lahko ponudijo kaj novega, a nimajo dovolj sredstev za začetek proizvodnje in poslovanja. Pravzaprav veliko, če le imajo vztrajnost, voljo in – dobro ter uresničljivo idejo. Facebook bo, na primer, februarja star deset let in je danes eno izmed 500 najbolj vrednih ameriških podjetij, vse skupaj pa se je začelo kot skorajda garažni projekt ustanovitelja Marka Zuckerberga in njegovih štirih sošolcev na univerzi Harvard. Ali pa slovenska zgodba o mačku Tomu, kužku Benu in preostalih govorečih animiranih likih, ki so postavili svetovni mejnik najhitrejše aplikacije, ki je dosegla 300 milijonov prenosov – potrebovali so samo 19 mesecev. V brezplačnih aplikacijah ti liki ponavljajo izgovorjene uporabnikove besede s svojim glasom – kako preprosta ideja, boste morda pomislili, a spremljajoče vsebine in vdelani oglasi so podjetju že v prvem letu prinesli milijonski prihodek in dobiček. Zgodba o uspehu se piše še danes, v svit petega leta njihovega obstoja, in dokazuje, da je tudi brez očitne uporabnosti izvirna in privlačna ideja lahko velika uspešnica. Slovensko znanje in ustvarjalnost prepričujeta Marsikatera ideja je zaživela prek kakšnega od podjetniških pospeševalnikov, med katerimi je bil tudi TSstartup – podjetniški pospeševalnik Telekoma Slovenije in eden od redkih, zlasti pri nas, ki ga je ustvarilo in vzdrževalo gospodarstvo. Še več pa se jih je na pot pognalo prek javnega spletnega nabiranja velikega števila manjših naložbenikov – crowdfunding, pri katerem je najbolj znan predstavnik Kickstarter. Tudi tam je, na primer, projekt papirnatega letala, ki ga lahko upravljajo prek mobilnega telefona, javnosti bolj privlačen kot na primer digitalni pripomoček za učenje abecede (mimogrede, prvi je ameriški, drug pa slovenski), a seznam mladih in ustvarjalnih domačih avtorjev, ki so prepričali ljudstvo prek crowdfundinga, komisije v mednarodnih tekmovanjih, kot je Imagine Cup, ali celo velike tehnološke hiše, kot je Apple, niti ni tako majhen. To je daleč od proračunov velikih korporacij in še dalje od jamstva za uspeh – a vendarle je zelo spodbudno vedeti, da tudi za dobre ideje navadnih ljudi obstaja način, da z njimi premostijo prvo oviro. Počasi se daleč pride, pomembno je, da se v tem ponesrečenem obdobju stagnacije vsaj nekaj vendarle premika naprej.