SiolNET. Siol Plus Kolumne
Irena Jenko
Irena Jenko
O kolumnistu
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Instantna slovenščina

3

termometer

Lenoba pri jeziku nas ne dela svetovljanskih, ampak zaplankane.

Ste se kdaj znašli v kakšnem izjemno turističnem mestu, kot je na primer španski Lloret de Mar, in v poplavi ne le nemških in britanskih turistov, ampak v še večji gostoti napisov v nemščini in angleščini izgubili občutek, da ste v Španiji? Tam sem pred leti preživela natanko 23 ur, manj kot en dan, in še to le zato, ker je naslednji primerni avtobus prišel šele zjutraj in se hitreje nisem mogla pobrati iz mesta. Včasih podoben občutek mesta, ki je samo kulisa za turiste, dobim tudi v Sloveniji, pa čeprav se po naših lokalih kljub skoraj pregovorni slovenski ustrežljivosti pri menjavi jezika pase neprimerno manj turistov. Zdi se mi fantastično, da se Slovenci ne branimo tujih jezikov in se zavedamo pomembnosti komuniciranja s tujino, sploh glede na svojo majhnost, a hkrati je žalostno, da ne znamo in očitno nočemo poskrbeti tudi zase. Pa čeprav v poduhovljenem 21. stoletju verjetno že vsi vemo, da moraš imeti najprej rad sebe. Kaj naj si mislim drugega ob embalaži z napisom "happy Poli year" z razlago vsebine v angleščini (na polici v slovenski trgovini, seveda) ali ob znakih za "frozen yogurt", ki so se bolj množično pojavili letošnje poletje, kot da prevod ledeni jogurt Slovencem ne bi dovolj dobro sporočal, za kaj gre? In to z identičnim številom črk. Seveda nisem slovenistka, še manj, v vsakdanji komunikaciji se uporabe tujk, jezikov nekdanje skupne države in angleščine sploh ne branim. In dobro poznam najljubši argument povprečnega Slovenca, da brez diplome iz slovenistike in lastnega slovnično neoporečnega izražanja, pa čeprav govoriš le z mamo, nimaš pravice do mnenja, tako kot nimaš pravice do mnenja o misicah, če tudi sam nimaš nobene lente, a vseeno. Kako ljudje komuniciramo drug z drugim v resničnem ali virtualnem življenju, me pravzaprav sploh ne zanima; bolj me skrbi komuniciranje s splošno javnostjo. Še posebno to, kako z javnostjo komunicirajo tisti, ki bi radi na njen račun služili. Mimogrede, ravno pri prejšnji kolumni sem uporabila naslov v hrvaščini, kar je marsikoga zmotilo. Latinščina verjetno ne bi bila tako moteča. Šlo je za citat iz Alana Forda, ki so ga (in ga tudi še) tako ali tako vsi "pravi" slovenski oboževalci brali v odličnem hrvaškem prevodu, tuja fraza v naslovu pa je bila opremljena tudi z zvezdico in prevodom. Bila je premišljena izbira, do katere je vodila polurna debata s stripovskim navdušencem, po kateri se je moj notranji jezikovni nacistek vendarle vdal in spoznal, da gre lahko točno ta citat v naslov samo v hrvaški različici ali pa sploh ne gre. Uporabiti hrvaščino je dvojni zločin, ker je jezik naših nekdanjih bratov in v določenem delu Slovencev se ob tem avtomatično vklopi še malo ksenofobnosti. Angleščino lažje pogoltnemo, saj z Britanci nimamo nobene bistvene skupne zgodovine, ki bi bremenila naš odnos, in vsi vemo, da smo Slovenci vedno z eno nogo v preteklosti. Tudi takrat, ko jo hočemo izvleči, se zagozdi v kakšnem političnem sranju, ki nas vleče navzdol kot živo blato. V hengarnico na event Kakorkoli že, ironija celotne situacije z naslovom je pravzaprav v tem, da se tudi sama vztrajno in vedno znova jezim na uporabo (ne)slovenščine v javnem prostoru. A bolj kot v avtorskih besedilih, kot so kolumne, ali v leposlovnih delih (Čefurji raus! so odličen primer) vidim težavo v drugih besedilih, ki nagovarjajo javnost. V promocijskih tekstih, v katerih se v iskanju samopomembnosti in v gonji po izstopanju bohotijo vse tujke, znane in neznane. V slengu, ki ga v komercialne namene uporabljamo na plakatih, da bi imitacija govorice najstnikov prodala kakšen izdelek več. "Simpl kidz". "Job" je boj za Itak "ven", ki te odpelje v tvoj Itak "plejs" po "foun". Vzajemnino iskanje "topšit" besed. Resno. Nimamo več dobrodelnih dogodkov, ampak benefite. Pravzaprav niti dogodkov nimamo, ker so tu eventi in performansi, družimo pa se v hengarnicah, kjer hengamo ali nekaj takega. Problem ni v nadzornikih, ki v televizijski oddaji deset minut ponavljajo nádzor, dokler jih voditeljica vendarle ne popravi v nadzôr, ali v politikih, ki včasih izvajajo besedne akrobacije (pa čeprav pri ljudeh, ki veliko nastopajo, kakšne govorne vaje ne bi bile napak). Problem ni niti v najstnikih in malo manj najstnikih, ki v komunikacijo vpletajo tuje besede, težava je v oglaševalski industriji, ki se ji ne ljubi prevajati. V sloganih, ki nikoli ne doživijo prevoda, pa čeprav obstajajo tudi primeri, ko slovenski prevod preseže izvirnik. Lačen si ful drugačen? Ja, tudi beseda ful se je vtihotapila v slovenski jezik. Jezik je navsezadnje živa zadeva, a vse ima svoje zdravorazumske meje, ki bi jih bilo treba varovati – še posebej jezik. Ne nazadnje imamo s tem razlogom v veljavi tudi zakon o javni rabi slovenščine, ki pa očitno ne zajema oglasnih besedil. Le kako bi si človek drugače razlagal napis "feels like nothing else" na obcestnih plakatih znanega proizvajalca čevljev? Ciljno občinstvo je pač mlado in urbano in tako ali tako razume angleško. Pravzaprav si ciljno občinstvo najverjetneje želi razmišljati v angleščini, ker jih vzgajamo v miselnosti, da se v tem skriva svetovljanskost. Težavo vidim v slovenskih spletnih straneh, ki govorijo samo angleško. Pred nekaj leti se je to na primer zgodilo Mesecu oblikovanja, ki se je vmes sicer že naučil slovensko, Zlati boben, ki še vedno govori izključno angleško, pa si je upravičeno prislužil pozornost Inšpektorata RS za kulturo in medije. Organizatorjem se zdi v časovni in finančni stiski (ki sta pri vseh dogodkih, pardon, eventih skoraj samoumevni) uporaba izključno angleškega jezika povsem razumljiva, vendar ni. In ne, tudi svetovljanska ni, prej ravno obratno. Težava je ravno v tej pavšalni miselnosti, da je izključno angleško komuniciranje ne le zadovoljiva, ampak najboljša izbira, ki z enim jezikom pobije vse muhe naokoli. Besedila so tista, ki so dobra ali slaba, ne jezik A najbolj žalostno pri vsem skupaj je pravzaprav spodbujanje lenobe. Ne, vse besede res niso prevedljive in včasih je treba izumiti kaj novega, ampak z uporabo domišljije in vseh barv našega jezika se da ustvariti marsikaj. Tudi odlično besedilo za popevko, pa čeprav se glasbeniki radi pritožujejo, da slovenščina ni preveč muzikaličen jezik. O, pa je. Pisci besedil so tisti, ki so dobri ali slabi, ne jezik. Lenoba je tista, zaradi katere je hotel Slon po Ljubljanskem maratonu vabil na "after maraton brunch", čeprav bi lahko z malo truda uporabili veliko bolj domiseln in zabaven prevod ter povabili na maratonsko jedačo. Vem, vem, izgovor vedno najdemo v turistih, ampak brez zamere, na takšnem dogodku postavljati tuje goste pred domače jepreprosto trapasto. Pravzaprav je zapostavljanje domačinov napram tujcev vedno trapasto. Tudi prevodi za vsako ceno niso smiselni; da so ploščki, zgoščenke in tlačenke neposrečene in prisiljene sopomenke za CD, mi je povsem jasno, a zakaj bi turist želel odkrivati tujo deželo, ki se jim prilagaja do te mere, da izgublja svojo identiteto? Prilagoditve so zaželene pri usposobljenosti turističnega osebja za komuniciranje v njihovem jeziku, v pokritosti z brezžičnim internetom, opremljenosti brošur z več jeziki (tudi s slovenščino!) in v ustrežljivosti, ne v tem, da greš v Slovenijo kupovat slovenske izdelke, ki jih tržijo pod angleškim imenom. Slovenci medtem ironično pogosto kupujemo izdelke, kjer se uvoznikom ne ljubi poskrbeti niti za dostojen prevod navodil za uporabo in nič ni bolj bizarnega od res dragega predmeta z deklaracijo v polomljeni slovenščini. Poleg oglasov, ki nas nagovarjajo v tujem jeziku, imamo tudi cel kup takšnih v iznakaženi slovenščini. Sploh svojilni zaimki so trd oreh in slogani, kot je "odpravite vašo bolečino", lahko hitro postanejo razlog za bolečino. V mojem naivnem svetu prav vsa natiskana in posneta reklamna besedila pregleda lektorsko oko, ki zmaga nad izrojenim čutom za slovenščino povprečnega oddelka za marketing, a kot rečeno – gre le za moj mali naivni svet, v katerem si kot potrošnik želim, da bi me država pred posiljevanjem slovenščine zaščitila na zakonski ravni. Ministrstvo za kulturo pa medtem ocenjuje, da "na področju javne rabe slovenščine ni hujših anomalij". Hecno. Težava ni v tem, kako se ljudje pogovarjajo med seboj, kako so videti kratka sporočila, ki se objavljajo na zaslonih na avtobusih, in slovnično nepravilni tviti. Težava je v lektoriranem članku v reviji, ki namesto o pop lestvicah govori o "pop čartih", ker "čarti" očitno zvenijo bolje, bolj urbano, bolj svetovljansko. Tako kot tista čudovita otroška imena, ki jih nihče ne razume, Liu in Lilu in Giriraj, Ael ter May. V svojem pehanju za svetovljanskostjo in edinstvenostjo smo zgolj čedalje bolj zaplankani in uniformirani. Ustvarjamo instantne prevode in instantne rešitve, vzgajamo lene bralce z lenimi jeziki. Leni možgani pa so preleni za bežanje.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin