Hrvati napadajo Sirijo!

Ribal že dolga leta živi v Londonu in od tam prek nevladne organizacije IMAN, katere ustanovitelj je, vodi propagando za demokratične reforme v Siriji. Spoznala sva se pred dobrim letom dni na nekem mednarodnem dogodku, na katerem je bila glavna tema, seveda, Bližnji vzhod. Takrat ga je sredi izredno korektne debate ostro napadel neki drugi predstavnik sirske opozicije, ki mu je očital precej temno preteklost očeta in sodelovanje s stricem Bašarjem. Če v bližini ne bi bilo varnostnikov, bi skoraj zagotovo prišlo do fizičnega obračunavanja. Od takrat sva imela še nekaj priložnosti poglobiti debato o težavah njegove domovine, a vse, kar sem razumel, je, da je položaj izredno kompleksen in da v resnici enotna opozicija proti Bašarju Al Asadu ne obstaja. Obstajajo različne frakcije in vsaka ima svoje posebne interese oziroma cilje. Še samega Ribala ne bi vedel, kam umestiti. Je resničen vodja protestnikov ali igra vlogo za to, da reši vsaj del družine Al Asad pred izgubo oblasti, ki se kaže kot vedno bolj neizbežna? Bojim se, da glede na pregovorno politično in socialno prepletenost arabske družbe končnega odgovora ne bomo dobili niti v trenutku, ko bo v Damasku na oblasti nova elita. Trenutno vse kaže, da je opozicija našla vsaj toliko enotnosti, da je Združene države prepričala v večjo angažiranost. Ker Sirija še vedno delno spada pod vplivno območje Rusije, ki ščiti sirske oblasti, Washington še ni uradno vpleten, vendar po eni strani stopnjuje medijsko propagando z objavljanjem domnevnih vojnih zločinov Al Asadovega režima – spomnimo se, da so šli v vojno z Irakom zaradi laži o orožju za masovno uničevanje in v vojno z Gadafjem zaradi lažnih fotografij o pokolih prebivalstva –, zato da bi pridobila legitimiteto za neposredno intervencijo, po drugi strani pa po poročanju Wall Street Journala in virov Cie že dlje časa aktivno podpirajo protirežimske aktiviste. Med ZDA, Evropo, Turčijo in določenimi arabskimi državami teče izredno zahtevna logistična operacija. Če bi analizirali izpiske registrov mednarodnih letov, bi ugotovili, da je v zadnjih mesecih več kot 160 transportnih letal sirskim opozicijskim silam, ki jih ZDA nimajo za ekstremistične, dostavilo približno 3.500 ton orožja. Orožje dostavljajo prek manjšega letališča Esenboga v bližini Ankare in nekaterih pristajalnih stez v Jordanji in Katarju. Dostavljen material je omogočil podaljšanje civilne vojne in spremembo ravnovesja sil na terenu, ki je bilo prej popolnoma v prid vladne vojske. Število letov se je več kot podvojilo po zadnjih ameriških volitvah, ko je Barack Hussein Obama – človek, ki je v prejšnjem mandatu pozabil na evro-sredozemsko regijo – dobil še drugi mandat. Priče v Esenbogi zagotavljajo, da ogromno transportno letalo C-17 katarskega vojaškega letalstva skoraj vsak dan prihaja iz vojaškega oporišča Udeid v Perzijiskem zalivu, kjer ima Washington sedež centralnega poveljstva oboroženih sil za Bližnji vzhod. Centralno poveljstvo pa je med letoma 2008 in 2010, preden je direktor Cie postal človek, ki se je domislil celotne logistične operacije, vodil general Petraeus. Od novembra v operacijah sodelujeta še dva Herkulesa C-130 jordanske vojske in dva Iljušina zasebnega transportnega podjetja Jordanian International Air Cargo in številni leti izvirajo z zagrebškega letališča. Očitno "nam" je Sirija pri srcu. V nekdanji Jugoslaviji smo Al Asadu prodajali kemično orožje, zdaj, ko piha novi veter, pa znotraj severnoatlantskega zavezništva podpiramo nasprotno stran, proti kateri predstavnik iste družine verjetno uporablja omenjena sredstva. Največja bojazen vseh analitikov je, da bodo glede na razdrobljeno opozicijo, ki po morebitnih volitvah ne zagotavlja nobene stabilnosti, kaj šele demokracije, skrajne islamske skupine, vezane na Al Kaido, nadzorovale dober del neuradno prisotnega orožja na sirskem območju in ga uporabile v naslednji stopnji destabilizacije Bližnjega vzhoda, na primer v napadu na severni del Izraela. To je razlog, zaradi katerega je prejšnji teden, ko je Obama uradno obiskal sveto deželo, izraelski general Jair Golan, odgovoren za obrambo severnih delov države, govoril o primernosti varnostne cone na meji med Sirijo in Izraelom. Povedano po domače: invazija južnega dela Sirije iz Tel Aviva. Mislim, da je Obami zdaj jasno, kaj je sprožil, ko je za štiri leta gledal le na Kitajsko in sredozemsko regijo pustil brez nadzora. Ima tri leta časa, da pokaže, da si je vsaj malo zaslužil Nobelovo nagrado za mir, pridobljeno na kredit na začetku prvega mandata.