SiolNET. Siol Plus Kolumne
Jože Hrovat
Jože Hrovat
O kolumnistu
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Elite in 21. stoletje

3

termometer

"V vsakem mestu je najti dva različna tokova: ljudstvo ne mara, da bi mu velikaši ukazovali in ga tlačili, velikaši žele ljudstvu ukazovati in ga zatirati." (N. Machiavelli)

Zanimivo je, pripovedovalci zgodb o elitah v kontekstu zahodne civilizacije še danes ne morejo povsem mimo Machiavellija. Njegov duh je "strašil" že pri znanem ekonomistu V. Paretu in klasični teoriji elit – poznavalci so še danes v zadregi, ali bi bilo tega gospoda primerneje umestiti med liberalce ali fašiste –, obenem pa tudi pri A. Gramsciju, komunistu, ki je navdih za svoje ustvarjanje našel v Mussolinijevih zaporih.

Stvar je očitno v tem, da je Machiavelli podal zelo prepričljivo shemo, ki je uporabna tako rekoč za vse čase. Na kratko: vsako družbo usodno določa konflikt želja, ki jih je v zadnji instanci mogoče reducirati na želje elit in ljudstva. Politika v tem smislu pomeni službo za servisiranje tega konflikta.

Aktualnost problematike V Sloveniji kakšnega večjega dvoma glede aktualnosti omenjene problematike ni. Dejstvo je, da obstaja dovolj jasna povezava med vlado, katere obrisi so vsak dan jasnejši, in množičnimi protesti proti obstoječim elitam. Z malce cinizma bi bilo mogoče nastajajočo vlado označiti kot vstajniško. Že bežen pogled tudi razkrije, da je v parlamentu nenavadno veliko "novih obrazov". Ob tem najbrž ni treba posebej poudarjati, da je določen del elit že uspešno stacioniran po slovenskih zaporih, določen del pa se na odhod tja še pripravlja.

Vendar pa nezadovoljstva nad slovenskimi elitami ni mogoče prepričljivo pojasniti zgolj z osredotočanjem na domače razmere. Nemogoče je sicer natančno oceniti, kakšen vpliv je imelo tukaj npr. gibanje Occupy in njegov odmevni slogan "Mi smo 99 %" – navdih zanj so kajpada dobili pri Pickettyju –, človek lahko samo ugiba, kako bi se nezadovoljstvo brez zunanjih zgledov artikuliralo (če bi se sploh), a brez dvoma vplivi so bili. (Konec koncev je bil del ikonografije sposojen iz Srbije.)

Torej bi se moralo zgoditi res neverjetno naključje, če med nezadovoljstvom nad elitami, ki ga je mogoče razbrati tako v tujih množičnih medijih kot tudi v bolj poglobljenih strokovnih študijah, ter dogajanjem doma ne bi bilo nobene globlje povezave.

No, če pogledaš stvari v širši perspektivi, je jasno, da je zgodovinski projekt zahodnih elit, namreč globalni izvoz liberalne demokracije, propadel. Nepreklicno se končuje neko obdobje, katerega začetek na simbolni ravni zaznamujeta Reagan in Thatcherjeva, konec pa Bush in Blair. Ena od posledic demokratizacije Bližnjega vzhoda se kaže v dejstvu, da je danes beseda demokracija za nesrečne prebivalce tega območja najhujša psovka.

Tujina kot vzor Avtor enega od najodmevnejših del o sodobnih elitah v VB je G. Walden, upokojeni konservativni politik, ki je bil v vladi Thatcherjeve minister za izobraževanje. Naslov dela je Nove elite (New Elites).

Knjiga se začne takole: "Britaniji vlada oligarhija profesionalnih egalitarcev, mnogi od njih prihajajo iz privilegiranega okolja, katerih moč in bogastvo sta vse bolj odvisna od bolj ali manj ciničnega izkoriščanja populizma v politiki, medijih in umetnosti."

Gre za nadvse perverzno situacijo: približno 90 odstotkov ljudi na vodilnih položajih v družbi prihaja iz izobraževalnih institucij, do katerih nima dostopa 90 odstotkov celotne populacije. Skratka, Britanija po nobenih smiselnih kriterijih ne velja za egalitarno družbo. V tem Walden sicer ne vidi glavne težave, ta je po njegovem čisto drugje: prevladujočo ideologijo teh kvazielit predstavljata egalitarizem in boj proti elitam, med katere po definiciji spada vedno nekdo drug.

Absurdno je, da se "profesionalni egalitarci" v javnosti kažejo kot povprečni državljani, ki berejo iste knjige kot večina, poslušajo isto glasbo, gledajo iste televizijske oddaje itd.

Populizem Walden razume kot fenomen, ki je vsiljen od zgoraj z namenom izkoriščanja najnižjih človeških instinktov za zagotavljanje profita in položaja. Težava je v tem, da ko kvazielite načrtno spuščajo standarde v medijih, javnem šolstvu, umetnosti itd. do neslutenih nižav, dejansko sistematično siromašijo predvsem tiste najbolj na dnu.

Ko nekdo, ki je na Oxfordu ali Cambridgeu diplomiral iz literature, potem celo življenje prebira samo še bestsellerje, se zastavi vprašanje o smiselnosti izobrazbe.

Vloga elit Walden vlogo elit v osnovi razume povsem tradicionalistično: elite v družbi postavljajo standarde, zaradi katerih se tudi nižji sloji tako duhovno kot materialno dvigujejo. To pomeni, da ne gre za kritiko elit kot takih, ampak za kritiko obstoječih kvazielit, ki družbo siromašijo, vulgarizirajo, potiskajo proti dnu.

Walden ne skriva, da je konservativec in elitist. Najbrž v Thatcherjevi vladi ni sedel zaradi tega, ker je prvi dvignil roko. Skratka, ne gre za človeka, ki bi bil načeloma proti privatizaciji.

A vendar se ravno na tej točki s Thatcherjevo ni povsem strinjal. Konkretneje: zagovarjal je določeno zadržanost in previdnost predvsem na področju medijev. S populističnim prilagajanjem okusu množic se pač nekdo, ki s konservativizmom misli resno, ne more kar sprijazniti. Vrednosti nekaterih stvari ni dopustno meriti s finančnimi merili.

V nekem intervjuju Walden razloži, da je bila Thatcherjeva vsaj pripravljena poslušati njegove pomisleke in strahove glede kulturnih standardov, če bi prišel s čim podobnim do Blaira ali Camerona, je prepričan, da bi ga takoj zavrnila kot zagovornika elitizma. (Slovenska desnica bi ga gotovo označila za "vsegliharja".)

Ob prebiranju Waldnove knjige človek presenečeno ugotovi, da elite v mnogih točkah razume precej "machiavellistično". Zakaj presenečeno? Zato, ker je pogled desnice običajno precej drugačen, se pravi, praviloma gre za pogled od zgoraj, od koder se množice kažejo vedno kot potencialna grožnja in nevšečnost.

Za Machiavellija je značilno, da se vedno postavi na stran ljudstva. Če v družbi nastanejo kakršnekoli težave, je krivda vedno na strani elit. Pri prebiranju Machiavellija je treba upoštevati, da je bil vedno – za razliko od svojega aristokratskega prijatelja Guicciardinija – "populistični (tj. ljudski) republikanec". Ravno zaradi tega momenta je bil pogosto zanimiv za marksiste. Vendar pa ostaja točka, ki ortodoksnemu marksistu preprečuje, da bi si ga zares prisvojil: v "machiavellistični" perspektivi je govor o brezrazredni družbi nujno nesmiseln. Elite so neizbežne.

Zgodovina kot pokopališče elit Najpogostejši očitek današnjim elitam je, da so za razvoj družbe postale povsem neproduktivne.

Najbolj jim človek seveda zameri, ker preveč očitno kažejo, da nimajo niti najmanjšega pojma, kaj storiti. Pravzaprav celo ekonomisti v zadnjem času pri ponujanju rešitev ne kažejo več tiste značilne samozavesti. A je kdo potem presenečen, če so poročila Freedom Housa o stanju demokracije in svoboščin v svetu iz leta v leto bolj depresivna? Te depresije se je očitno nalezlo celo poletje.

Ko človek začne dvomiti o vrednotah, ki jih zagovarja, je težko prepričljiv in komurkoli v čemerkoli vzor.

V tem vzdušju vse bolj privlačno postaja ciklično dojemanje zgodovine, po katerem demokracija ne predstavlja konca, ampak samo neko prehodno obdobje. Ekonomisti se morda še spomnijo tistega Paretovega stavka, da je zgodovina pokopališče elit. No, o tem bi kazalo danes malce bolj resno razmisliti.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin