Torek, 29. 11. 2016, 0.01
6 let, 6 mesecev
Bogastvo pravne države
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
7,03
20
V pravni državi se skriva ključ do blaginje domovine in njenih ljudi. Slovenci lahko v globalni tekmi moči združujemo in smo skupaj močnejši. Lahko pa svoje energije usmerjamo tudi v iskanje vse bolj sofisticiranih metod izključevanja in klientelizma.
V pravni državi je skrit ključ do blaginje domovine in ljudi
Tegucigalpa. Prestolnica srednjeameriške države Honduras leži v lepi dolini. Po sredini teče reka in deli mesto na dvoje. Vsaj po geografiji, če ne tudi simboliki, me za hip spomni na Ljubljano in dom. A ob toplem soncu, ki ga tudi v zimskem času ne zmanjka, slika domače kotline hitro zbledi. Lepo je tu.
A hkrati tudi težko, razmišljam, ko poslušam sodnike tukajšnjega ustavnega in vrhovnega sodišča, ki nam razlagajo o stanju človekovih pravic in vladavine prava v svoji državi. Kot skupina pravnikov s harvardske univerze smo se odzvali njihovemu vabilu na pogovore o tem, kako kar čim bolje zagotoviti napredek na tem področju. Tu, v pravni državi, kot pravilno razlagajo že sami, se skriva ključ do blaginje njihove domovine in njenih ljudi.
Izvori bogastva
Že nekaj let je, odkar je Svetovna banka, očitno z Adamom Smithom v mislih, objavila svojo znano študijo o izvoru bogastva narodov.[1] V njej je najprej ugotovila, da lahko bogastvo oziroma kapital neke države razdelimo na tri različne vrste ali vire.
Prvi je naravno bogastvo – vsota vrednosti vseh naravnih dobrin, ki jih država premore, od rudnin, nafte in zemeljskih plinov do gozdov, kmetijskih površin in drugega.
Drugi vir ali vrsta bogastva je proizvedeno bogastvo. To je vsota vrednosti vsega tistega, kar običajno razumemo kot dejavnike proizvodnje (urbana središča, finančni kapital, oprema in infrastruktura), in proizvedeni rezultat tega procesa.
Tretji vir oziroma vrsta bogastva pa je tako imenovano "neotipljivo bogastvo" (intangible wealth), ki pomeni preostali del in vključuje dejavnike, kot so izobraževalni sistem in pravna država skupaj z vsemi njenimi temeljnimi elementi, med njimi so jasna pravila, učinkovit pravosodni sistem, raven varstva temeljnih pravic in tako dalje.
Neotipljivo bogastvo
Osrednja in presenetljiva ugotovitev študije je, da je daleč največji delež bogastva narodov ravno neotipljivo bogastvo. Kar 78 odstotkov vsega bogastva na svetu pomeni neotipljivi del, 18 odstotkov je proizvedenega dela in štiri odstotke naravnega bogastva.
Prav tako je študija ugotovila, da daleč največji delež tovrstnega neotipljivega bogastva, kar 94 odstotkov, najdemo v najbolj razvitih oziroma visoko donosnih (high income) državah, pet odstotkov v srednje razvitih (middle income) in en odstotek v nizko razvitih (low income) državah.
Bogastvo pravne države
Če Honduras na primer spada nekam v spodnjo, Slovenija pa v zgornjo polovico srednje razvitih ali pa v spodnjo polovico bolj razvitih držav, potem kaj hitro uvidimo, kje se v resnici skrivajo največje rezerve in s tem priložnosti za povečanje blaginje v razmerju do najbolj bogatih.
Ne v naravnem bogastvu, tudi če bi ga imeli več kot drugi, prav tako ne v proizvedenem, pa če še tako garamo in se trudimo, temveč v neotipljivem delu narodovega kapitala.
Ta ključni, neotipljivi del pa, kot je prav tako pokazala študija, najbolj predstavlja ravno pravna država.
Če izobraževalni sistem pomeni 36-odstotni delež neotipljivega bogastva in denarna vračila izseljenih delavcev v matično domovino (tako imenovana remittances) sedem odstotkov, kar 57 odstotkov bogastva pade na pleča pravne države. Ta odstotek pa je za naše razmere najbrž treba še povečati na račun deleža denarnih vračil izseljenih delavcev, ki je v slovenskem primeru zanemarljiv.
Pri tem je zanimiva še ena splošnejša ugotovitev: najuspešnejše države v posamezni svetovni regiji so po večini tiste, ki temeljijo na tako imenovanem sistemu pravne države "Common Law".
To pomeni, da ne temeljijo toliko na zakonih, ki se glede na vsakokratno politično oblast prepogosto spreminjajo in s tem neizbežno vnašajo več pravne negotovosti oziroma nezaupanja v pravo, temveč na judikatih najvišjih sodišč v državi, ki vzpostavljajo temeljna pravila na vseh bistvenih področjih ustavnega ustroja države in so bolj ali manj stalna in neodvisna od vsakokratne politične oblasti.
Ali kot je v svojem danes slavnem stavku zapisal že sodnik vrhovnega sodišča ZDA Brandeis, "v večini primerov je celo bolj pomembno, da je neko pravilo ustaljeno razrešeno, kot pa da je razrešeno prav" (Burnet v. Coronado Oil & Gas Co., 1932, Brandeis, ločeno mnenje).
Tiste države oziroma narodi, ki so dojeli vrednost pravne države, v zadnjem obdobju uvajajo celo netradicionalne metode za izboljšanje te ključne dobrine.
V Dubaju so na primer vzpostavili posebno mednarodno sodišče, ki zaobide lokalno pravo in na katerem sodijo mednarodni sodniki na podlagi že poznanega in ustaljenega sistema "Common Law".
Tako tam zagotavljajo dobrino pravne države v okviru svojega visoko konkurenčnega avtonomnega gospodarskega območja, namenjenega pritegnitvi mednarodnega kapitala.
Podobno se dogaja v drugih hitro rastočih okoljih, na primer v Singapurju in Hongkongu, prav tako pa je projekt avtonomnega območja gospodarskega razvoja, skupaj z idejo tovrstnega mednarodnega sodišča, ki bi zaobšlo stanje nepravne države v preostalem delu države, v pripravi v Hondurasu.
Pravna država Slovenija
Dolgoročno bo s tako strateško usmerjenimi in prodornimi pristopi težko tekmovati, a to obenem pomeni tudi, da Slovenija nima več časa stopicati na mestu in si domišljati, da je urejena pravna država. To bi bilo podobno kot biti zadovoljen z odstotkom ali dvema gospodarske rasti, medtem ko bi ga preostale države dosegale v dvomestnih številkah.
Izboljšanje slovenske pravne države je številka ena na seznamu prioritet našega naroda ali pa bomo vse več tekmecem gledali v hrbet, dokler nam tam v daljavi nekje ne izginejo iz vidnega polja, mi pa naposled kot narod skupaj s svojo državo. Iskati krivce takrat bo prepozno.
Seveda je k resnični vzpostavitvi in izboljšanju pravne države treba pristopiti sistematično in sinergijsko. Prek številnih in resnih pravosodnih reform od spodaj navzgor, hkrati prek intenzivne gradnje temeljne ustavnosodne judikature od zgoraj navzdol, nato pa še od strani in od znotraj, na primer pri dovolj kakovostni personalni sestavi nosilcev, brez katerih tudi ni pravne države.
Na srečo ni več takšna ovira, da zgodovinsko gledano Slovenci nismo imeli pravnega sistema "Common Law", ampak sistem, utemeljen v številni in prezapleteno prepleteni džungli zakonov in drugih splošnih aktov ("Civil Law").
Temelji, na katerih je zgrajeno dolgoročno zaupanje
Po tem, ko je večina evropskih celinskih držav dobila ustavna sodišča, Sodišče evropskih skupnosti v Luxembourgu in Sodišče za človekove pravice v Strasbourgu, sta se oba sistema nepovratno zbližala. Na teh najvišjih ustavnosodnih instancah, še posebej pa na lastnem ustavnem sodišču je, da tudi za Slovenijo ustvarijo sistem temeljnih, jasnih in čimtrajnejših ustavnih standardov po vseh ustavnih področjih, ki bodo pripomogli k temu, da bo pri ljudeh lahko vzpostavljeno dolgoročno zaupanje v pravno državo.
Ni bližnjic
Do takšnih standardov na najvišji ravni pa je pot le ena in ta je brez bližnjic, saj je slovenska ustava še mlada, brez večdesetletne ali celo stoletne ustavnosodne prakse, kot to velja v primeru najuspešnejših držav in njihovih ustavnih sodišč.
Tovrstno delo zato najprej zahteva temeljito poznavanje mednarodne ustavnosodne judikature vodilnih svetovnih ustavnih sodišč in nato apliciranje tovrstnih standardov, seveda ne samodejno, ampak glede na slovenski kontekst, v telo vse bolj popolne in ustaljene ustavne judikature slovenske pravne države. Brez tega temeljito opravljenega osrednjega dela, ki se odvija od zgoraj navzdol, slovenske pravne države ne bo, s tem pa tudi ne njenega odločilnega doprinosa k bogastvu države in blaginji njenih ljudi.
Slovenci lahko v globalni tekmi moči združujemo in smo skupaj močnejši. Lahko pa svoje energije usmerjamo tudi v iskanje vse bolj sofisticiranih metod izključevanja in klientelizma.
Odločitev je svobodna, a zadnja pot ni prava in gre na račun ljudi. Zato je pomembno, da ljudje, torej tisti, ki jim politični akterji odgovarjajo, aktivno opazujejo njihovo ravnanje in se nanj na demokratičen način vedno znova ustrezno odzivajo. Nastavljati jim morajo ogledalo.
Če bo delovala demokracija, bo prej ali slej tudi pravna država.
* Za nekatere osrednje ideje iz prispevka dolgujem zahvalo Carlosu Alejandru Pinedi, Octaviu Rubenu Sanchezu, Edwinu Franciscu Cruzu in Reynaldu Antoniu Hernandezu.
Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.
[1] World Bank, Where Is the Wealth of Nations? Measuring Capital for the 21st Century, 2006, dostopno na spletni strani Svetovne banke.
20