Katarina Tomšič: Do šole sem živela življenje princeske

Prijetna sogovornica, nadvse zrelo razmišljajoča, ki ji življenje ni prizaneslo, je bila iz ene do držav nekdanje Jugoslavije posvojena v Slovenijo kot dojenčica, stara enajst mesecev. Od nekdaj je vedela, da je posvojena, do sedmega leta je živela življenje princeske. "Zataknilo se je že prvi dan, ko sem odšla v šolo. Ker sem iz šole prinesla tuje in ne svojih copat, sem jih s temi copati dobila po glavi. Pri nas doma je moral biti red. Mislim pa, da je bil problem mojih posvojiteljev ta, da na to, kaj pomeni posvojiteljstvo, preprosto nista bila pripravljena," pojasnjuje Katarina Tomšič. Vse skupaj se je kopičilo do 12. leta, ko je odšla živet k babici. Pri trinajstih letih tri dni na cesti "Celo leto sem bila pri njej, nisem hodila v šolo, babica mi je tako zaupala, da mi je dala svojo bančno kartico, jaz pa sem veselo zapravljala, zato sem bila videti še bolj problematična," pripoveduje, medtem ko se trudi spomniti svoje preteklosti. "Nekako sem vse skupaj potlačila nekam v podzavest," pojasni. Starša je nista iskala. "Hotela sta me spraviti v zavod." "Idila" se je skrhala, ko je babica zbolela za demenco in se je morala vrniti nazaj k staršem. "Pa ni trajalo dolgo. Nekega dne sem zamudila domov, onadva pa sta odšla na vikend, me zaklenila ven, izklopila telefone, tako da sem bila tri dni zunaj. Prvo noč sem se sprehajala po mestu, potem pa sem srečala sosedo, ki me je spravila za dva dni k nunam. Od tam smo odšli tudi na policijo. Ko sta me prišla starša iskat, sta policistom rekla, da naj delajo z menoj, kar hočejo. Poslali so me v krizni center."

Sama si je našla rejnike Želela si je v rejniško družino, a so ji na CSD rekli, da naj si družino sama najde, tudi za socialne delavce je bila vsega "kriva sama". In si jo je. "Še vedno sem v rejništvu, sem zadovoljna, tudi moja rejnica je posvojena, zato me razume, ve, kako grozen dan je za posvojenca rojstni dan, ko se sprašuješ, zakaj te je biološka mati pustila. Veliko se pogovarjava," pripoveduje. Socialni delavci imajo veliko odgovornost, ko morajo na enem srečanju oziroma dveh s posvojitelji oceniti človeka, je prepričana: "Odločajo namreč o usodi enega otroka, ki mu lahko z napačno odločitvijo uničiš življenje." Neuspešnih posvojitev je v Sloveniji veliko, pove. Ker se v klubu srečuje z različnimi življenjskimi izkušnjami posvojencev, je prepričana, da je problem tudi v pričakovanju posvojiteljev.

Pričakovanja posvojiteljev "Ko imaš svojega otroka, razviješ drugačna pričakovanja, saj v primeru, da je tvoj otrok problematičen, ne moreš kriviti nikogar drugega kot sebe. Posvojitelji pa začnejo kriviti tvoje gene, v smislu, ker so bili tvoji starši narkomani, se tudi otroku očita, da je narkoman," razlaga.

Ko je pri 13. letih odšla k rejnikom, so se začela porajati vprašanja o biološki materi. "Vedela sem, da sem posvojena, a ko sem po naključju odkrila, kako mi je bilo ime in kako se pišem ter od kod sem, je bil to zame grozen šok. Začela sem brskati in se kakšni dve leti nisem premaknila z mrtve točke. A vztrajno sem klicala naokrog in nekako mi je uspelo odkriti, kje na območju nekdanje skupne države lahko najdem svojo biološko mamo. Skupaj z rejniki smo se odpeljali tja, bivala sem pri mamini sestri in jo iskala po mestu, med brezdomci."

Biološka mati: Uničila si mi življenje! Njena biološka mati ima namreč težave z alkoholom, nima stalnega naslova, poleg Katarine pa ima še štiri otroke, vsi so posvojeni, z najmlajšim bratom ima stike. "Z mamo sva se srečali trikrat, sva pa v telefonskih stikih. Moram reči, da me je toplo objela, sama nisem čutila ničesar, čeprav mi je srce razbijalo kot noro. A kako naj se počuti najstnik, ko te biološka mati pol ure po tistem, ko jo končno najdeš, reče, ali ji dam 50 evrov. Nato pa jo dve uri poslušaš, kako si ji uničil življenje. Saj jo razumem, vem, da je odvisnost težka stvar, in tudi vem, da je prav prijetna, ko je trezna. A v enem letu sem ji dala kar nekaj denarja, dokler se nisem v nekem trenutku zavedla, da sem njen 'money maker'." "Najbolj me je prizadelo, da je ravno takrat, ko sva imeli najpogostejše stike, pozabila na moj 18. rojstni dan. Tudi poklicala me ni," pove s trpkim nasmehom na ustih.

Klub posvojencev In ravno zato, ker ji življenje ni bilo postlano z rožicami, je postala močna osebnost, dovolj močna, da se je odločila za ustanovitev kluba. "V klubu se združujemo posvojenci in posvojitelji in si delimo izkušnje, pomagamo pri iskanju bioloških staršev, s pogovori skušamo pomagati pri odkrivanju identitete. Srečujemo se ob praznikih, kot so recimo dan posvojencev 29. maja, pa mednarodni dan posvojencev 31. julija, na dan, ko je bila podpisana haaška konvencija, pa za dan družine. Skratka, dobivamo se na piknikih in se veliko pogovarjamo, to je najpomembneje, da se lahko zaupaš," pojasni Katarina, ki med drugim dokončuje knjigo v smislu spominske knjige.

"Na seminarju spomladi letos, prvem tovrstnem, ki ga je organizirala fakulteta za socialno delo in kjer smo bili tako posvojenci kot posvojitelji in strokovni delavci, se je izkazala potreba po takšni knjigi, saj podatkov o posvojitvah ni oziroma so zelo nepopolni."