Prostovoljni gasilci ob poplavah – "Niti ne vprašajo, samo akcija!"

Sobota dopoldne. Na vrata hiše, v katero je še noč prej neusmiljeno drla voda, je potrkalo. "Potrebujete kaj, vam pomagamo?" Na dvorišču je stala skupinica gasilcev, mladi obrazi, srednješolci. Trenutek zatem so si že podajali vreče s peskom in jih prestavljali višje na dvorišče, da so lahko stanovalci očistili sledi poplav, ki so prizadele Dolenjo vas pri Cerknici. 

"Fantje, vsa čast, pridni ste," je rekla gospa, ki tam stanuje. Gasilci so na nogah že tri dni, prav te vreče so sredi noči polnili s peskom, jih zlagali na prikolice in razdeljevali domačinom, ki so si dom ustvarili ob Cerkniščici. Reki, ki ji okoliški prebivalci pogosteje pravijo potok, saj večji del leta prav lenobno teče skozi dolgo vas. V noči na petek je ta potok pokazal zobe, ko so se vanj stekle vode z višje ležečih planot Rakitne in Blok, nad katerimi se je utrgalo neurje. S podtalnimi vodami, ki tečejo pod kraškimi polji in ob obilnem deževju na površje pridejo, kjer le lahko, nepredvidljiv in žal tudi neustavljiv par. 

Voda v strugi je hitro naraščala, sredi noči pa prestopila na več mestih utrjene bregove. Hiše, ki jih od reke loči le asfaltna cesta, so bile najbolj na udaru. Voda, ki je je bilo iz sekunde v sekundo več, je vdirala tudi skozi okna, tako visoko je segala. Moč, ki se ji je s človeškimi rokami težko upreti. 

Petek: "Kaj naj rečem, katastrofa." "Kaj naj rečem, katastrofa," nam je na petkovo jutro povedal eden od domačih gasilcev Prostovoljnega gasilskega društva Dolenja vas, ko je skupaj s kolegi s kombijem vozil od hiše do hiše, popisoval stanje in beležil, kaj stanovalci potrebujejo. Pomoč v obliki pridnih rok, črpalko, cevi, pitno vodo v plastenkah … "Več ne utegnem povedati, moramo naprej."

Malo višje ob cesti je po lužah pred domačo hišo skakal fantič, medtem ko so gasilci nameščali cevi za črpanje vode. "Tudi jaz sem pri gasilcih," je ponosno povedal, medtem ko jih je opazoval pri delu. "Sem hotel pomagati, pa menda še nisem dovolj močan." Ko sem ga vprašala, ali ga je bilo vode kaj strah, je malce pomislil: "Ne, me je ognja bolj."

"Kar povejte, gospa, da bi bili brez teh fantov mrzli" "A ste s televizije? Kar povejte, gospa, da bi bili brez teh fantov mrzli," je zaklical možakar s sosednjega dvorišča. Nisem s televizije, ampak bom napisala, sem mu obljubila. "Eni nimamo več moči, veste. Že vse življenje sem v tej hiši, ampak take vode ne pomnim," je pripovedoval. "Saj ne veš, kje bi se lotil, sploh če si sam in star. Gasilci pa pridejo in niti ne vprašajo, ampak samo akcija!" 

Sobota: voda se je umaknila, za seboj pustila razdejanje Na sobotno dopoldne za sprehod po Dolenji vasi nismo več potrebovali gumijastih škornjev, voda se je po drugi nemirni noči že vrnila v strugo, s seboj je nosila smeti, polomljene veje. Le kje so že ostanki brvi, ki jo je voda odnesla s seboj, pa skladovnice drv, ki so jih domačini sušili na vrtovih ob rečnem bregu. Pri gasilskem domu sredi vasi sem spet naletela na gasilca, s katerim sem govorila dan poprej. Še vedno je bil pokonci, tokrat so s kolegi čistili svoje prostore, ki jih je prav tako zalila voda, odstranjevali listje in pesek, ki je napolnil odtoke, pospravljali gasilski kombi. 

"V nekaterih hišah je kot po vojni," je opisal stanje. Ljudje pospravljajo, čistijo, kar pač lahko storijo, pripoveduje. Večer prej so zaradi rdečega alarma spet polnili vreče s peskom in jih razdeljevali ljudem. Prav bolj trdna in višja zaščita z vrečami je preprečila, da petkov val meteornih voda ni spet zalival domov. "Vsem smo ponudili vreče, tudi če samo tri, štiri. Da se ljudje počutijo bolj varno, da vedo, da niso sami," pravi. 

Na pomoč prihiteli tudi gasilci iz sosednjih občin Na pomoč so jim priskočili tudi gasilci iz sosednjih krajev in občin, združili so moči z delavci civilne zaščite in komunalnim podjetjem. Dela ne zmanjka. Treba je izčrpati vodo iz kleti, prenesti kakšen kos pohištva, odstraniti ali utrditi kupe vreč. Počivajo bolj malo, izmenjujejo se, med seboj so povezani prek telefonov. 

Pa tudi sicer. Večina med njimi se pozna že vse življenje, starejši so gasilskih veščin učili mlajše, ti so zdaj zrasli in so tudi sami mentorji otrokom. So prostovoljci. Srednješolci, študentje, zaposleni, brezposelni, kmetje, ni pomembno. Nekateri sploh ne živijo več tu, a se, ko je potrebno, vrnejo in pomagajo. 

"V torek bi lahko bilo spet hudo." V Cerknici in okolici je bilo zadnje noči na terenu več kot sto gasilcev, na drugih prizadetih območjih še na stotine. In takih je po Sloveniji še na tisoče. Garajo, kdaj tudi tvegajo svoja življenja, da bi rešili imetje in življenja drugih. Pa tega ne počno za denar. In že dolgo ne gasijo le požarov. Ujme, poplave, žled. Narava ne prizanaša. 

Pa zdaj, sem še vprašala tri utrujene gasilce. "Nedelja bo menda mirna. Kako bo naprej, bomo pa videli," je rekel eden od njih in strmel v umazan potok, ki buči pod mostom. "V torek bi lahko bilo spet hudo."