Od otroške zlate ribice do najboljšega akvarija v Sloveniji

Brezčasen kontrast zunanji poletni pripeki

S prazne ulice pod idrijskim gradom, razbeljene od poletne pripeke, nam je Valter Majnik odprl vrata svojega mikavnega zatemnjenega prostora. Kot bi stopili v povsem drug svet – prijetna temperatura, žive barve in pogled na živalski svet, ki ni imel prav ničesar skupnega s svetom tam zunaj. Ritem najrazličnejših rib, ki so vsaka v svojem kotičku brezčasno migetale v lastnem vodnem plesu, nas je takoj očaral.

Majnik je nekdanji rudar, ki je bil že od otroštva zaljubljen v živalski svet in je iz lastne obsesije ter zagnanosti naredil najbolj raznovrsten akvarij v Sloveniji.

Ko je izgubil delo v rudniku, je njegova zbirka akvarijev postala javna

"Ko sem bil v četrtem razredu osnovne šole, si lahko dobil le klasično zlato ribico. Leta 1974 sem dobil svoj prvi pravi akvarij. Ribe sem imel najprej po vseh mogočih posodah. Danes lahko grelce za akvarij kupiš skoraj za štruco kruha, takrat pa so bile zame kot otroka te stvari nedosegljive. Skupaj s prijatelji smo hodili k takratnim akvaristom v Idriji gledat ribe in največkrat so nam potem dali še kakšno za domov," se svojih otroških začetkov spominja danes 50-letni Idrijčan, ki je s sošolci že v osnovni šoli pripravil razstavo rib in z njimi razmišljal o javnem akvariju.

Majnik je delal v idrijskem rudniku, za pobeg iz krutega okolja v naravno spokojnost pa je imel doma okrog 20 akvarijev. Tam je v miru gojil ribe. Najprej v domači kleti, nato v nekdanji rudniški pralnici, nato je za namene akvarija kupil prostore nekdanje restavracije. Že takrat so ga ljudje nagovarjali, naj svoje akvarije pokaže tudi javnosti.

"V rudniku sem nato postal delovni višek, zato sem se le odločil za ta izziv. Odpravnino, subvencijo za samozaposlitev in manjše stanovanje sem vložil v preureditev akvarija. Na zdajšnjo lokacijo smo se preselili leta 2009," nam je povedal Idrijčan.

Zaradi vrtoglavih stroškov za elektriko bi akvarij skoraj zaprli

Toda eno je romantično sledenje sanjam in strasti, precej bolj kruta pa je poslovna realnost takega akvarija. Stroški za njegov pogon so bili izredno visoki. Ni bilo treba kupiti le vse tehnične opreme, znaten strošek so predstavljale tudi same ribe, voda in elektrika.

"V času največje krize je bil njen povprečni strošek 800 evrov. Pozimi, ko je bilo obiskovalcev najmanj, je bil strošek okrog 1.200 evrov. Najtežji je bil čas, ko so okrog akvarija hodili izterjevalci. Takrat sem moral v eni uri poiskati več kot dva tisoč evrov, da mi v akvariju niso odklopili elektrike," svojo kalvarijo razlaga Majnik.

Po letih truda in pregovarjanja je lastnik akvarija danes uradno postala idrijska občina, Majnik pa je s sodelavci njegov upravitelj.

Akvarij je postal magnet za turiste

Idrijski akvarij ima danes okrog 170 vrst sladkovodnih in morskih rib. Majnik je sredi Idrije pripravil biotope reke Amazonke in Kongo, Avstralije in Nove Gvineje, jezera Malawi in Tanganzika. V akvariju so svoje mesto našle tudi mesojede piraje, čaroben je pogled na 1.500-litrski tropski morski akvarij in 1.800-litrski paludarij, ki je pravi izsek dela podvodnega in nadvodnega sveta Južne Amerike.

V prihodnje bo rdeča nit akvarija biotop domače reke Idrijca

"V prihodnosti si želimo še bolj izpostaviti biotop domače reke Idrijce, ki bi postala rdeča nit akvarija. Razmišljamo tudi o gojenju rib, pripravljen imamo tudi lasten laboratorij," razlaga Majnik.

Dopoldan v svojem čarobnem svetu čisti akvarije in menja vodo, popoldan se z obiskovalci rad sprehodi med ribami in o njih pove marsikatero zanimivo zgodbo ali zanimivost. Sam pravi, da je v času gospodarske krize obiskovalcev v akvariju celo več. Najbolj všeč jim je njegova raznovrstnost in dejstvo, da jim Majnik nudi vodene oglede.

Sivi lasje kot prispodoba kalvarije za uveljavitev akvarija

Lahko bi rekli, da njegovi sivi lasje niso nikakršen slučaj. Na poti uveljavitve akvarija je moral prehoditi trnovo pot, a danes mu vsak zadovoljni obiskovalec potrjuje pravilnost takratne odločitve.

"Če gledam nazaj, nisem popolnoma prepričan, da bi šel še enkrat na isto pot. Morda bi bilo bolje, da bi takrat poiskal drugo službo in še naprej v miru gojil ribe. Veliko ljudi mi pravi, da sem storil pravo stvar. Pri tem seveda ne vidijo, kaj vse sem na tej poti prestal, koliko živcev in sivih las mi je akvarij, ob vsem drugem zadovoljstvu, prinesel. Upam, da bom tudi sam enkrat stoodstotno prepričan v pravilnost moje takratne odločitve."